Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ožarjeni kamen, strani 42-46

predstavljamo Frančkovo pripoved o prvem zimskem vzponu
po Modec-Režkovi v Štajerski Rinki

Štajerska Rinka

Štajerska Rinka je mogočen steber. Ker stoji v ozadju polkrožnega venca gora nad Okrešljem, od daleč ni videti posebej veličastna. Že nekaj časa naju je z Jožetom obsedala misel na prvi zimski vzpon po Modec-Režkovi smeri. Toda zima je bila muhasta, razmere spremenljive, dostikrat sva zaman pešačila iz Solčave do stene in nazaj.

Končno se je sneg za silo sesedel, vreme malenkost uneslo. Vstopila sva v steno. Veliko snežišče naju je pripeljalo v zajedo, na prvo težje mesto. Čistil sem oprimke in stope v zajedi ter počasi napredoval. Vsakih nekaj metrov mi je pot zaprl gobast snežen napih. Z eno roko sem se držal, z drugo pa kopal in kopal, da se mi je sneg sipal na glavo, za rokav in za vrat ter padal naprej v globino. Dolgo je trajal boj z napihi. Na vrhu zajede sem bil popolnoma izčrpan.

Stopil sem na bleščečo belo gredo, pod nogami so ostali koti, polni truda. Ves premočen sem se zazrl navzgor v nemi svet previsov. Uspeh je v meni vžigal navdušenje, a iz ozadja se je oglašal dvom. Ne moreš vendar za seboj pustiti vsega tega truda in se vrniti tja, od koder si prišel. Čeprav si komaj stopil na skalni prag te mogočne stene, zavite v bel hermelin, je vrh še vedno daleč.

Z Jožetom sva splezala z grede pod grdo štrleč razklan previs. Hitro sem bil čez, nad njim pa me je ustavilo nekaj metrov skale, prevlečene v svetlikajoč požled. Le nekaj bornih drobnih robov je ponujalo rešitev. Nanje sem usmeril pozornost in uporabil vso spretnost, kar sem je premogel. Končno sem se zvlekel čez snežen rob police. Tu sem se prilepil na zledenel sneg in sopel in sopel, kot da bi hotel izpiti vso ostrino zimske sape. Zatem je nekaj raztežajev v desno steklo hitreje, dosegla sva dno velike zajede. Tu se nama je zagozdil nahrbtnik, ki sva ga vlekla za sabo. Zaman sva ga vlekla, vedno znova se je zataknil v spodjeden rob. Mrak je že objel pobočja, somrak se je v kotih spreminjal v temo, svinčeni žakelj pa je še kar naprej visel nekje spodaj med previsi. Ni nama preostalo drugega, kakor da je Jože splezal navzdol do napihanega roba police in z nogo odrinil vrv iz napiha, da sva lahko izvlekla dragoceni tovor.

V dno zajede sva skopala poličko in zravnala sneg za bivak. Zabila sva vrsto klinov in nanje obesila opremo. Na tla sva zložila vrvi in nahrbtnik, razgrnila polivinil, zlezla v spalni vreči in oblekla puhovki. Malo čokolade in rozin, nekaj piškotov, ob telesih pa sva grela zamrznjen sok, in nazadnje le posrkala nekaj kapljic ledene brozge. Noč je bila mrzla in po zajedi se je začel usipati sneg, ki ga je v vrhnjem delu stene pometal veter. Vse silovitejši snežni curki so naju izrinjali na rob police. Napol v dremežu sva kopala po snegu, ki se je nabiral za hrbtom in ga pošiljala naprej v črno brezno.

Zjutraj je grizel mraz. Pospravila sva bivak. Udaril sem po dveh novih klinih na stojišču, zacingljalo je, ušesi obeh klinov sta odleteli v sneg. Mimogrede sva ostala brez dveh adutov ...

Plezal sem navzgor po krušljivem kotu. Izvir na smer sicer vijuga, midva pa sva lezla kar naravnost. Plezanje je bilo zahtevno, klini, zabiti le nekaj centimetrov po ledenih poklinah, pa so bili kakor upognjeni brezzobi starci. Do večera nama je uspelo izplezati iz navpičnih zajed na snežno vesino velike grede.

Veter je bril okoli ledenih robov. Sredi snežne strmine sva odkrila skalno glavo, odkopala sneg pod njo in prikazala se je nagnjena skalna plošča. V zaledenele sigaste pokline sva za silo zabila nekaj klinov in se stlačila v ledeno gnezdo. V mokrih spalkah in polivinilasti bivak v reči sva pojedla par grižljajev in grela še drugo, zadnjo ledeno brozgo sadnega soka. Mraz naju je grizel do kosti, zato je Jože v zavetju polivinila prižgal svečo. Nekaj časa je gorela, kmalu potem pa sva se že dušila. S prstom sva preluknjala vrečo in ni trajalo dolgo, ko naju je zazeblo. Jože je nato zopet prižgal svečo in tako menjaje vse do svita.

Jutro je bilo viharno. Iz zavetja sem stopil v strmino in mokra puhovka na meni je v trenutku zamrznila v tanko plast ledu. Ko sem se premaknil, se je hreščeče lomila v steklast drobir, a tudi to stvaritev je že prekrilo belo ivje. V ledenih rokavicah so trdeli prsti in tudi nog nenadoma nisem več čutil. Gazil sem v globok sneg, da bi se le ogrel, tja daleč, okoli številnih, v meglo zavitih robov, čez katere je tulil veter. Kot da bi zagazil v razpenjeno vodovje. Moč mi je v besnenju pojenjevala in z njo je odtekala toplota. Le globoko v meni je še tlel kup ogorkov, na katere je padala snežna plast pepela. Po ledenem žlebu sva izplezala na rob stene. Zvila sva vrvi in zagazila navzdol v nov, napihan sneg. V gosti megli na grebenu je tulil snežni zmaj in v besnenju razpihoval ledene iglice.

Čez nekaj tednov sva zopet v steni, ne dava se kar tako. Tokrat gre hitreje, pretekle izkušnje nama koristijo. Jože pleza lažja mesta z velikim nahrbtnikom. Močan je, da mu ni enakega. Hitra sva, razmere so boljše, po kotih ni več napihanega snega. Vreme je lepo in mirno in popoldne že doseževa snežno gredo. Skozi odprt kamin splezam na začetek rampe, tukaj pa se odločim, da bova plezala kar naravnost navzgor. Po strmih ploščah, popackanih z zledenim snegom, dosežem plitev kot. Tu je edino primerno mesto za bivak. Počistiva sneg, v kline razobesiva opremo. Streho postaviva iz napetih vrvi in šotorskega krila, na tla pa zloživa plezalni vrvi in nahrbtnik. Bivak je veličasten. Prostora je ravno toliko, da udobno sediva. Luč dneva ugaša, hitro se temni, malo pojeva, zaradi prestanih naporov pa hitro utonem v prijeten dremež. Ko se prebudim, odgrnem ponjavo in uzrem čudovit prizor. Mesečina je razlila svojo mlečno svetlobo čez navpično ostenje Križa. Snežene zastrugane vesine se bleščijo v nežni, hladno negibni tančici nezemske lepote, stkani iz belih draguljev. Za Križem je oster greben, ki objema nema in speča pobočja Mrzle gore. Za belimi robovi je svet mrtvih, negibnih senc, sivih dolin in temnih lis – obširnih črnih gozdov. Na jasnem nebu migetajo bleščeče zvezde. Pomirjen zagrnem ponjavo in se pogreznem v sen.

Za dobro jutro se soočim s posneženimi navpičnimi ploščami. Končajo se pod velikim previsom, ki ga reže široka razpoka. Jože me varuje pod obokanim robom. Poklina je suha, zgoraj, pod vrhom, pa se sveti tanek led. Hitro plezam po poči, da bi si tako prihranil moči, a me ustavijo ledeni jeziki na zgornjem robu. Sopiham v poledeneli previsni poklini, pridobim nekaj centimetrov, trenutek počijem, in kljub v sem naporom že lezem navzdol. To se zgodi še dvakrat. Čutim, kako me v srkava globina. Silna je njena moč, a se ji upiram, kolikor le morem. Končno priplezam do roba snega, vendar mi zmanjka moči. Počivam, ozrem se navzdol, pod menoj zeva praznina, vrvi padajo v loku pod previs, kjer me Jože mirno in vdano varuje. V enem samem trenutku z očesom ujamem globino, opojno mamljivo. Kot večnost zeva pod menoj. Zberem vse tisto, česar do zdaj še nisem poznal, in se nekako vzpnem v snežno strmino. Zadnja ovira je padla. Objameva se na vrhu.

IZPOLNILA SE JE GOREČA ŽELJA. TODA VSE ŽELJE SO ČLOVEKOVO TRPLJENJE. VEČJE KOT SO, VEČJE JE TRPLJENJE, VENDAR JE NATO TUDI NAGRADA TAKO VELIKA, DA JE JE DOVOLJ ZA VSE ŽIVLJENJE.
 

Ožarjeni kamen knjiga Frančka Kneza, bo izšla 16. marca 2009

Predvidena cena: 24,95 EUR
V prednaročilu: 19,95 EUR
Sanjska cena: 17,96 EUR *
Spletni nakup >>> shrani v vrečko ]

 

Prva in zadnja stran poglavja

in še fotografija Jožeta Zupana

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave
Značke:
BIB novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45952

Novosti