PZS, Komisije UO PZS poročajo: V letu 2008 je bilo na terenu s strani članov KPP opravljenih precej ogledov planinskih poti. O pomanjkljivostih na naših poteh smo prejemali sporočala tudi od ostalih ...
POZIV KOMISIJE ZA PLANINSKA POTA PLANINSKIM DRUŠTVOM
Vsa planinska društva prosimo, da namenijo vzdrževanju in označevanju planinskih poti večjo skrb. Predvsem je pri tem mišljeno čiščenje poti, obnova markacij in nameščanje usmerjevalnih tabel. Te morajo biti v predpisanih dimenzijah in barvi ter narejene iz ustreznih obstojnih materialov. Zaradi čim bolj enotne označitve planinskih poti priporočamo, da se planinska društva poslužujejo usmerjevalnih tabel, ki jih lahko naročijo preko PZS- komisije za pota. Te table so izdelane iz eloksiranega aluminija v rdeči barvi (debeline 4 mm). Črke so gravirane v podlago in imajo barvo surovega aluminija (svetlo belo-siva barva). Kvaliteta teh tabel je preverjena in je na ustreznem nivoju. Zelo pomembno je, da so usmerjevalne table pritrjene na ustrezen način, predvsem v duhu varovanja okolja. Debla dreves za pritrjevanje tabel naj se uporabljajo le tam, kjer ni druge možnosti. Komisija za planinske poti bo v letošnjem letu namenila temu še posebno skrb in bo sproti preverjala stanje na terenu.
DA BOMO VARNO HODILI PO NAŠIH PLANINSKIH POTEH
V letu 2008 je bilo na terenu s strani članov KPP opravljenih precej ogledov planinskih poti. O pomanjkljivostih na naših poteh smo prejemali sporočala tudi od ostalih uporabnikov poti. Na Komisiji za planinske poti smo vsa opozorila registrirali in društva pomanjkljivostih opozarjali. Ker se stanje ne izboljšuje, bi radi planinska društva v tem prispevku opozorili na največkrat opažene pomanjkljivosti.
Poti čez zelo strma pobočja večinoma potekajo v serpentinah. Pomembno je, da te niso prekratko speljane, saj je sicer naklon poti navadno prevelik. Za gozdne poti in poti v pasu drevesne meje je pomembno, da potekajo mimo dreves in skal na zgornji strani, tesno ob deblih, saj s tem tlom in sami poti zagotovimo večjo stabilnost. Upoštevati moramo tudi, da so razmočena in vlažna tla precej bolj občutljiva na pritisk kot suha. Pri poteh, ki so ozke in nagnjene proti pobočju, se na stičišču poti in pobočja ponavadi nabira voda in pohodniki se temu izogibajo s hojo izven poti. Zato je na vsaki taki poti treba poskrbeti za ustrezno odvodnjavanje oziroma doseči, da speljemo vodo zunaj poti.
Pot, ki je speljana tik za drevesnimi debli ali skalami ima bistveno več možnosti, da se ohrani. Njen spodnji rob ni tako izpostavljen kot bi bil sicer. Dodatno ga lahko utrdimo še z kamenjem ali porezanim vejevjem ob poti. (Skica 1)
Obstoj poti je najbolj odvisen od njenega spodnjega roba. Večja kot je strmina pobočja, bolj je spodnji rob dovzeten za poškodbe zaradi hoje in drugih vplivov. Zato je treba pri čiščenju poti večje kamenje zlagati ob spodnji rob in ga tudi primerno utrditi, da se nam ne skotali po pobočju. Tudi porezano vejevje in ruševje nad potjo zložimo ob spodnji rob in utrdimo. Primerno utrjen spodnji rob poti je največja garancija, da bodo poškodbe poti zaradi takšnih in drugačnih vplivov čim manjše.
Če odstranimo vejevje, ki sega na pot se s tem ohranja pot in vegetacija ob poti. Ko porežemo razraščeno rušje in podrast ob poti na tem mestu zopet zacveti alpsko cvetje. (Skica 2)
Najpomembnejše pa je redno vzdrževanje poti. K rednemu vzdrževanju poti štejemo vse dejavnosti, ki jih morajo markacisti opraviti, da je neka pot normalno prehodna. Sem sodi odstranjevanje vej, ki segajo na pot, odstranjevanje suhljadi, odstranjevanje večjih debel ob vetrolomih ali snegolomih (ob soglasju lastnika). Z rednim obrezovanjem vej, vejic in rušja, ki visijo na pot, preprečimo, da bi se planinec pri hoji vejevju umikal izven poti, in tako poškodoval vegetacijo ob poti. Porezane veje (režemo jih pri korenu ali pri tleh) se bodo obrasle veliko prej kot se bo obnovila uničena vegetacija ob poti. Kjer je na stezah močna podrast jo je treba pokositi in s tem doseči vidnost in prehodnost poti. Odstraniti je potrebno tudi posuto zemljo in napadlo kamenje, ki preprečuje normalno prehodnost poti. V visokogorju je potrebno opraviti tudi nadzor varovalnih naprav. Takšno vzdrževanje poti je običajno potrebno izvesti vsaj enkrat na leto, najbolje pred začetkom glavne planinske sezone.
Pot naj bo porezana in očiščena tako, da planinec lahko nemoteno hodi po poti, ne da bi se moral umikati na pot visečim vejam, ki so predvsem v deževnem vremenu lahko zelo neprijetne. (skica 3)
Hodna površina (tloris) poti je običajno ravna, nagnjena je le toliko, da odteka deževnica. Glede na sestavo tal (neprepustnost kamnin) in strmino poti ta ob ustrezni vlažnosti postane spolzka. To je pomembno predvsem za tiste poti, ki potekajo čez mehkejše in neprepustne kamnine. Največkrat je treba tako pot ustrezno utrditi z lesenimi stopnicami. S tem pot zavarujemo pred nadaljnjo erozijo in hkrati preprečimo nevarnost zdrsa. Zelo pomembna je tudi pravilna in redna označitev poti. Obledele markacije prav gotovo niso v ponos markacistu, ki vzdržuje pot. Tudi pomanjkljivo označena križišča ne. Zato je potrebno glede na obstojnost barve take oznake v doglednem času obnoviti. Med označitev poti sodijo tudi ustrezne usmerjevalne table, ki predstavljajo trenutno še največjo pomanjkljivost pri označevanju naših poti. Že Alojz Knafelc je želel, da bi bile te table enotne. Oblika in vsebina usmerjevalnih tabel je sedaj tudi zakonsko določena in predpisana ter prilagojena obliki in vsebini, ki jo poznajo vse ostale evropske alpske države. Tudi kvaliteta izdelanih tabel je na evropskem nivoju, žal pa njihova cena za društva ni najbolj ugodna.
Usmerjevalne table v pasu gozda nameščamo na lesene drogove. Pri tem je pomembno, da izberemo dober les; obvezno ga moramo obeliti (olupiti). Primerni so tudi viharniki in posušen les (sušice). Del droga, ki bo v zemlji, obtešemo v konico ter osmodimo ali premažemo z bitumensko smolo. Na spodnji strani nanj privijemo dodatno desko primerne debeline in velikosti, ki preprečuje, da bi nam drog s tablami zasukalo. Na kraju, na katerem bomo privili tablo, ga malo obtešemo, da dobimo nekaj ravne površine. Kadar na isti drog pritrjujemo več tabel, moramo paziti, da jih privijemo na pravo stran. Jamo izkopljemo čim globlje. Drog založimo najprej s kamenjem in nato z zemljo, ki jo dobro steptamo. Okoli droga naložimo kamenje v obliki stožca. (Skici 4 in 5)
V visokogorju pa usmerjevalne table zaradi obstojnosti nameščamo na kovinske drogove. Table pritrdimo z objemkami. Te moramo dobro pritrditi, sicer jih lahko veter ali nepridipravi obrnejo. Med drog in objemko namestimo gumijast trak, da lahko objemko čim bolj stisnemo in s tem preprečimo premikanje.
Le v skrajnem primeru usmerjevalne table pritrdimo na drevesa in še to le na debla, ki niso komercialni les. Table pritrdimo z lesnimi vijaki z natično glavo (M6, M8) za ključ št. 10 ali št. 13, ali s posebnimi drevesnimi nosilci za table. Deblo mora biti primerno debelo, da tabla dobro stoji. Pod tablo in vijake namestimo gumijaste podložke. Po določenem času moramo vijake nekoliko odviti, sicer nam rastoče drevo tablo ukrivi. (Skica 6)
Letos praznujemo 150 letnico Alojza Knafelca, avtorja Knafelčeve markacije in oznak na naših planinskih poteh. Komisija za planinske poti je leto 2009 poimenovala Knafelčevo leto. Poleg vseh drugih aktivnosti, ki se bodo zvrstile je prav, da damo poglaviten poudarek prav urejanju in vzdrževanju planinskih poti. K temu nas ne zavezujeta samo Zakon o planinskih poteh in Statut Planinske zveze Slovenije ampak predvsem planinska etika in tradicija.
Komisija za planinska pota
Načelnik, Tone Tomše