Iskanja - Stane Škrjanec: Po pristopu na Turskino teme naju izjemen razgled na vse strani razposajena vrti okoli lastne osi. Kakšno prekrasje! Obenem pa nova, stara dilema. Kako naj si to veliko sliko trajno obesim v dušo, da jo minevanje časa zapraši čim kasneje? ...
Iskanja - predvsem vseskozi v sebi
So dnevi, ko se mi samotne poti ne zdijo kaj dosti drugačne od dobro uhojenih. Sploh zadnje čase me pogosto prešine: kjerkoli, da sem le v objemu gora. Pa saj, vsak gornik po srcu nemara čuti enako – nikoli ni isto, prav vsakič je nekaj posebnega … So dnevi, ko se med pristopi veliko ustavljam in le nemo strmim v gorske lepote. V takšnih trenutkih pogosto trčim v vprašanje: »Koliko časa bi rabil, da bi se za naveličal prizora?« In ko sem tokrat znova stopil na ravan pod Frischaufovim domom ter prosto zaplul čez ponosna ostenja nad blagim Okrešljem, je bil odgovor kot vedno na dlani …
V Logarski dolini se pripeljeva do Penziona Na Razpotju. Naprej bi šlo še najbolje z drsalkami (ledena glazura). Pri Domu planincev se čez cesto napenja veriga. Zadnja postaja, tudi za najbolj vztrajne.
V lahnem sprehodu sva hitro pod Orlovim gnezdom, kjer v urni želji, da bi se izmuznil ledenemu oklepu, slabotni slap Rinka še komajda slišno mezi. Pod njim si modrikasti led, ki počasi zmaguje, vztrajno kleše brezhibno čvrsto telo. V okviru letne poti se skozi gozdno strmino podava proti ustju slapa. Končna, trda prečnica v slednjega drčo, pa že zahteva uporabo derez in cepina. Pri izviru Savinje debelina snežne odeje nazorno pokaže merilo. Po prehodu čez naravni mostiček, 'od oka' sklepam, da ga bližnje skale gostijo vsaj kakšna dva metra. Od zavetišča GRS jo ob turni sledi na 'frišno' ubereva proti Turskemu žlebu. Ne rečem, na čase se nama udira vse do kolen, a nič ne de. Pod senčno vpadnico žleba vedno bolje drži. In ko naju slednji naposled posrka v svoje drobovje, sva nad razmerami prijetno začudena! Pričakovala sva namreč obilo napihanega snega, bolj ali manj številne zoprne klože, a nič od tega. Celoten žleb se izkaže s prekrasno trdo podlago. Že kmalu po vstopu s pogledom navzgor prestrežem turnega smučarja. »Odkod pa zdaj ta?«, mi zbega možgane! Ko se pri meni ustavi, rečeva nekaj besed.
Med drugim hudomušno navrže: »Pa kje so danes ljudje?! Zgoraj nikjer žive duše, razmere pa naravnost božanske! Mar res le sedijo doma ter čakajo na sveže internetne podatke?« Nagonsko mu vrnem nasmeh. Po nekaj vijugah ocenim, da smuko obvlada dosti bolje kot jaz. Slednje me kmalu le še utrdi v začetni veri, ko na najstrmejšem, izstopnem delu iz žleba opazim komaj vidne smuške sledi. Tamkaj sem si med popikom s cepini v hipu edini: v takšnih razmerah (strmo, trdo in vetrovno) se sam prav z vrha s smučmi ne bi upal spustiti. Po prestopu skozi ozka 'vrata' iz žleba se z drago, izvita iz kraljestva teme, objameva v razsipno bleščečem sončku. Z nekajmetrskim spustom v kotanjo veter poneha.
Vzpon na vrh Turske gore terja dodatne pol ure navihane hoje. Milo izpostavljen greben naju pričaka v prijaznih razmerah. Sva se pa znova na njem dodobra načudila, ker od svarilnih besed iz ust tistega turnega smučarja, naj se zgoraj nikar ne ustrašiva hudega vetra, res ni ostalo veliko. Ravno nasprotno – občasno sva okusila celo popolno brezvetrje! Tokrat so nama šle spreminjajoče se vremenske razmere očitno fino na roko. Kdo bi si namreč mislil, da je na bližnjem Kamniškem sedlu, po prejšnjih in kasnejših besedah prijateljev taisti hip še vedno z orkanskimi sunki vleklo.
Po pristopu na Turskino teme naju izjemen razgled na vse strani razposajena vrti okoli lastne osi. Kakšno prekrasje! Obenem pa nova, stara dilema. Kako naj si to veliko sliko trajno obesim v dušo, da jo minevanje časa zapraši čim kasneje? Nenasiten sem lesketajočih se kronskih draguljev Rink ter mogočne piramidaste Skute ob njihovi strani. Zadaj Dolgih Sten najvišjega Grintovca ter na otip blizu parajočih obraznih potez brazgotinaste Brane. Planjave, ki s svojim deviškim opleskom naravnost slepi bližnje obiskovalce podložnega sedla! In pri koncu ostenja nad Logarsko vitke Ojstrice, v breztežnostni drži kot balerine iz Labodjega jezera … Sever zastira toplejše ime, kot se v resnici osamljeno sliši. In njen Hudi Prask ter Mrzli Dol: poljubi pa tako toplo nepozabni in strastni! Dovolj!
Sestopiva po smeri pristopa.
Spust skozi žleb je sprva hladno vetroven, a izza stiska z zobmi se tisto notranje široko smeji. Spodaj bo širne ravnice kmalu prevzela pomlad, a midva bova takrat zime še najbolj vesela.
Srečno.