Rajko Bračič: Že mnogo alpinistov je omenjalo eno luknjo na sredini severne stene Ojstrice. Pogovor s prijatelji je nanesel na idejo, da bi šli to jamo pogledat in padla je odločitev, da to tudi storimo. Res je, da je bila to moja dolgoletna želja, katera pa se mi je sedaj tudi končno uresničila.
Tako smo se v soboto, 21.07.2007, še v mraku, odpravili proti Logarski dolini: Jernej Grudnik in Franjo Ažman, člana jamarskega kluba TIRSKI Zmaji, iz Ljubnega, oba izkušena alpinista ter Barbara Polanšek in Rajko Bračič, oba člana Koroško šaleškega jamarskega kluba SPELEOS-SIGA iz Velenja.
Že v dolini se je v polnem sijaju pokazala Ojstrica, kamor smo bili namenjeni. Pot nas je vodila po planinski poti, mimo Koče na Klemenči jami, od tam naprej pa po poti pod steno, od koder smo začeli z našim vzponom. Preoblekli smo se v pasove in preobuli v plezalke. Gojzerje smo pospravili v nahrbtnike ter s seboj vzeli še en kup opreme, ki smo jo potrebovali do samega dostopa do jame in nato še v jamo (po novem tudi brezno).
Plezanje do vhoda v jamo je trajalo približno 6 ur. Pot je imela kar nekaj zahtevnih odsekov, še posebej za plezalca, ki tovori s seboj opremo v nahrbtniku. Ko smo prispeli do jame, nekje 250 m n.v. celotne severne stene, v že kar pozni popoldanski uri, je bil za nami le del naše poti.
Takoj smo se preoblekli v jamarsko opremo in tako pričeli drugi del naše avanture. Obesil sem štrik okoli ene velike skale, ki je bila zagozdena na vhodu v brezno in že me ni bilo več. Ostali pa so zunaj radovedno čakali informacije, kako izgleda jama. Po kakih 15 minutah sem se vrnil pod brezno in zavpil; »brezno šiba« in da rabim kladivo, da sem lahko razširil ožino, skozi katero sem se, po napornem širjenju, vendarle stlačil. Radovednost, kaj se skriva spodaj pa je ostale kmalu pognala za menoj.
Trud, da sem razširil ožino, ni bil zaman, kajti brezno se je nadaljevalo po ozkem meandru, dokler nisem prispel do naslednje ovire (na prvi pogled nekaj podobnega kot »Bučalnik« iz Boke, če se ga kdo še spomni...). Prepih, vam zagotavljam, je tako močan, kot da bi šel v ventilator, le da je tu ožina dolga le kakšnih 10 m. Poskušal sem se stlačit skozi, a v prvem poskusu ni šlo. Ni mi ostalo kaj drugega, kot da snamem pas in ostalo kramo, pa tudi gnala me je radovednost, kaj se nahaja na drugi strani. S kar nekaj mukami se mi navsezadnje vendarle uspe stlačit skozi in glej, tam se je šele začelo odpirati. Padel sem v aktivni rov oziroma brezno. Kar malce so mi zavidali ostali člani na drugi strani, da se niso tlačili skozi, a so bili ravno toliko zadovoljni kot jaz, da se brezno nadaljuje.
Na hitro smo rove malo izmerili, saj nas je že kar priganjal čas, da nebi slučajno ostali v steni, ko se bo stemnilo. Hitro smo splezali ven na površje. Pred nami pa bila še zahtevna naloga. Preplezati smo namreč morali še ostali del kakih 200 m n.v. do vrha Ojstrice. Jaz sem še vlekel vrvi iz brezna, ko sta bila Barbara in Franjo, v navezi, pripravljena za nadaljevanje poti proti vrhu. Hitro sem se še jaz preoblekel in že sva z Jernejem, skupaj v navezi, hitela za njima. Bolj, ko smo se bližali vrhu, lažja je postajala pot, vendar je postajalo vedno bolj mračno. Na vrh smo se povzpeli ob 21.30, v dolini pa je bila že čista tema. Zadovoljni, z nasmeškom na ustih, v temi, s prižganimi čelkami na čeladah, smo zložili preostalo opremo v nahrbtnike ter se z velikim olajšanjem preobuli iz plezalk v gojzerje. Sedaj ni zmanjkalo smeha na račun tega našega podviga, kajti v sami steni je bilo čutit resnost na obrazih. Končno smo bili pripravljeni za vrnitev v dolino, ki pa se je izkazala za dosti bolj naporno kot smo predvidevali. Sama hoja prek Kopinškove poti, ki je znana kot ena od zelo zahtevnih zavarovanih poti v naših gorah po klinih ob jeklenicah in s težkimi nahrbtniki ob svetlobi, ki jo je imel vsak sam le na čeladi, nam je vzela kar nekaj energije, oziroma dala nekaj bolečin v kolena.
Kljub nevarni nalogi, ki smo se je lotili, smo se nazadnje zdravi in celi vrnili v dolino okoli ene ure zjutraj z lepimi občutki, ki nas bodo spremljali še nekaj časa ali vsaj do takrat, ko se ponovno vrnemo v OGRINOVO luknjo ali sedaj že lahko trdim: OGRINOVO BREZNO.
Dobre občutek je tudi, da lahko alpinizem in jamarstvo združiš v eno lep dogodek, ki bo verjetno dolgo ostal v lepem spominu!
Dosedanja globina brezna je 60m in se še nadaljuje. Upam, da se bo še daleč nadaljevalo in tudi pisalo o njem.
Z jamarskim pozdravom - Rajko Bračič
www.speleos-siga.org/galerija/OGRINOVA_LUKNJA