Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Begunjski vrh in Visoka Vrbanova špica

gorisekgorazd@gmail.com
          [email protected]


Vrbanovi špici, Mali Triglav,
Begunjski vrh, Triglav in Cmir

 
To nam ni v ponos


"Živalska" Luknja peč


Mlinarici nad Lengarjevim rovtom


Luknja peč in Rjavina

Stolp pod Macesnovcem
Stolp pod Macesnovcem


Na fotografiji je nekaj drugega


Begunjski vrh


Kotel pod Ržjo


Rokavski greben s ...


... Škrlatico


Vrbanovi špici, Luknja peč
in Rjavina


Greva plesat? Plesišče ni daleč


Na grebenu Rži



Pod Staničevim domom


Prvopristopnik na Watzmann


Spodnji slap izginja v temo 


Tolmun pod slapovoma


Za tiste, ki čaka(mo)te pomlad

 Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 18. februar 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 3824

Srečanje nad PeklomGorniška potepanja: Vzponi iz te triglavske doline so v snegu naporni in zahtevni. Nisva bila prvič v Kotu, a nama je uvodni del povzročal kar precej težav. Pričujoča zgodba govori o najini zimski izkušnji z njim.

Nebesa nad Peklom


Skrivnostni Kot že poleti ni pretirano obljuden, pozimi pa v njem vlada blažen mir. Sonce le redko posije med grebene Macesnovca, Dimnikov, Luknje peči in Rjavine na eni strani ter Vrbanovih špic in Mlinaric na drugi. Kadar zapade sneg in pritisne mraz, Kot obnemi. Le v zatrepu je moč slišati šumenje slapov. Zima traja dolgo dolgo …

Dimniki, Luknja peč in Rjavina nad Kotom

Vzponi iz te triglavske doline so v snegu naporni in zahtevni. Nisva bila prvič v Kotu, a nama je uvodni del povzročal kar precej težav. Pričujoča zgodba govori o najini zimski izkušnji z njim.

Snega je bilo že na Lengarjevem rovtu veliko, tako da nama označene poti ni uspelo najti. Sledi predhodnikov je že davno zabrisal nov sneg. Kmalu nama je postalo jasno, da bova morala zopet orati ledino. Zvečer sva soglašala: »Ni bilo lahko, a morda ravno zato tako zanimivo.«

Na ravnem prodišču/snežišču sva vztrajala vse do zatrepa. Predolgo. Strmi gozd na levi naju je vodil navzgor. »Kje je pot?« Ni je bilo. »Bova šla pa po bližnjici.« Hmmm … Grapa je bila sprva položna, nato strma in na koncu že zelo Ko v dolini zadiši po pomladi ...Ladja s 'krmarjem' - Spodnjo Vrbanovo špicostrma. Dosegla sva vznožje prepadnih pečin, čez katere so visele ogromne ledene sveče, za katere nikoli ne veš, kdaj bodo padle na tla. Za nameček se je mehak sneg spremenil v nekaj ledu podobnega in treba je bilo poseči po derezah in cepinu, kar v strmem bregu ni ravno najlažje. Zdrs sicer ne bi bil usoden, a popolnoma nepotreben. Ja, saj vem: »Dereze se nataknejo na varnem mestu,« toda praksa je včasih malo drugačna. Ne gre vedno vse po predpisih. To vsi, ki ne hodimo samo na sprehode, zelo dobro vemo.

Skozi veličasten skalni portal vodi dostop na Luknjo peč

Dekle je sestopilo po prvi »primerni« grapi, da bi vendarle našlo pot, sam pa sem po svoji stari trmasti navadi kljub nemogočim razmeram rinil naprej. Navzgor seveda ni šlo več, ker se je tam dvigala samo še navpična stena, Čez GubeSpodnji del severne stene Rjavineprečnica v desno pa je bila nekako znosna. Skobacal sem se čez številne robove v upanju, da vendarle dosežem nekaj stezi podobnega. Pa je nisem. Vse skupaj je postajalo čedalje težje, robovi vse bolj sitni, prečnica pa bolj in bolj izpostavljena. Ko sem že mislil priznati poraz in obrniti, sem od spodaj zaslišal glas: »Našla sem pot!« je ponovila za Nejcem. Po prvi grapi sem se spustil navzdol. Čez kopen skok sredi nje je šlo seveda počasi in previdno. No, pa sva vendarle stala na stezi. Videla je sicer nisva, saj je bilo snega čisto preveč, a naju je rešila markacija na drevesu. Uvodni takti tokratne dogodivščine so se tako končali. Zelo živahni so bili in kar dolgo so trajali.

V nadaljevanju ni bilo veliko bolje. Popolnoma deviško pobočje ni obetalo lahkega napredovanja. Póti je bilo nemogoče slediti, pa tudi kakšnega posebnega smisla ni imelo. Zbrala sva se, se ozrla naokoli, začela uporabljati tudi glavo, ne samo noge in z očmi na pecljih pazila samo toliko, da se nisva več »zakopala« previsoko pod prepadne pečine. »Bližnjic« je bilo za ta dan več kot dovolj.

Ko se svet odpre ...

Do studenca, ki je globoko pod snegom sanjal o pomladi, naju je prineslo po strmem gozdu. Pri odrešujočem izviru, ki v poletni vročini pride še kako prav, se je začela poezija svobodnega gibanja. Podlaga je spremenila svoj obraz in čez Pogled v PekelPo snegu nad PeklomGube je šlo z neverjetno lahkoto. Skalni pragovi, okoli katerih vijuga označena pot, so bili lepo zasneženi in sva se jih lahko lotila kar naravnost navzgor. Mimo Debelega kamna sva stopila na rob Pekla. Pekla? No, če je to pekel, kako je potem šele v nebesih? Tale tu nama je prinesel zasnežena prostranstva pod Triglavom. Globoko kotanjo s strašljivim imenom sva obšla po levi, za njo prečila v desno in kmalu dosegla Staničev dom.

Doskok na Begunjskem vrhu - v telemark :-)

Begunjski vrh je bil na sporedu prvi. Lahko bi šla bolj naokoli, a je sneg omogočal uživaško vzpenjanje naravnost navzgor. Triglavska severna stena je TriglavNa Visoki Vrbanovi špici. Kje je pa telemark? :-)odtod kot na dlani, okoli nje pa še marsikaj drugega. Ker nisva želela prehitro sestopiti, sva nekaj časa namenila tudi Visoki Vrbanovi špici. Mimo opasti z živalskimi podobami sva bila kmalu na vrhu. Če boste pozimi zgazili pot iz Kota do Staničevega doma, bo vršni vzpon samo še prijetno pohajkovanje ob prostranih razgledih. Toda … to je šele pol poti. Treba je priti tudi v dolino. Kar ni se nama dalo navzdol, a zimski dnevi niso najdaljši.

Po obisku zimske sobe Staničevega doma sva jo jadrno ucvrla navzdol. Do studenca oziroma do klinov na označeni poti pod njim je šlo po dopoldanskih stopinjah, nato pa je bilo treba obiskati še slapova v Kotu. Nekajkrat sva že bila Slapova v KotuSestop. Zgoraj desno Luknja peč.v tej dolini, a nikoli pri njiju. Vedno naju je neslo v višave. Nič drugega nama ni ostalo, kot da opereva to sramoto. No, jaz bi jo s svojimi »akrobacijami« nad padajočo vodo skoraj zares … Kar po gozdu sva sestopila do struge. Le kdo bi hodil naokoli? Kotarico sva dosegla točno med slapovoma. Zgornji je bil ves na svetlobi, polovica spodnjega pa je padala v obsežno snežišče. Ni bilo ravno lahko, a nekako mi je uspelo preskočiti prepad in pristati v mehkem snegu. Dekle je šlo rajši po pameti naokoli in se s spodnje strani povzpelo po snegu skoraj do ustja spodnjega slapu. V kopnih letnih časih to nikakor ni izvedljivo.

Luknja peč vas gleda! Z živalskimi očmi ;-)

Mimo glasnega Biščkovega studenca sva dosegla Lengarjev rovt. Z njegove jase se je odpiral pogled na večerne gore nad dolino. Edino midva sva ta dan zmotila tišino. Bila sva tiha kot miški, da je ne bi preveč. Naj obsežni gozdovi v Kotu svoje skrivnosti še dolgo ohranijo zase …
 

eXTReMe Tracker