Severna stena Matterhorna mora biti dovolj močan razlog za klik
Lev nad Zermatom
Že prejšnji vikend, v zadnjih dneh lepega vremena, se je nekaj naših alpinistov zapodilo v Alpe. Tine Cuder (Martini Sportswear, Raveltik, AO Matica), Aljaž Tratnik (AO Idrija) in Aleš Koželj (AO Kamnik) so se odpravili proti Zermatu z namenom preplezati znamenito Schmidtovo smer (VI/4+, M,1000 m) v severni steni Matterhorna, za katero se že od jeseni govori, da so v njej dobre razmere. Prvi dan so pristopili do koče Hornli, ki je trenutno zaprta in zavetje nudi le zimska soba. V soboto, 31. januarja, so plezali cel dan in bivakirali 150 metrov pod vrhom. Vreme se je medtem poslabšalo in bivak je bil vse prej kot prijeten. Naslednji dan so ob rahlem izboljšanju priplezali do vrha in do popoldneva sestopili do koče Hornli. Tam je Aleša zaradi ozeblin pobral helikopter, Aljaž in Tine pa sta prespala in naslednji dan sestopila v dolino. Tine Cuder je z vzponom dopolnil eminentno zimsko zbirko zadnjih treh problemov Alp, ki je kljub dolgi bradi še vedno (ali pa vse bolj) eno izmed potrdil pravega alpinista. Če morda še ne veste, brata Schmidt sta za vzpon, kot edina alpinista do sedaj, prejela zlato olimpijsko kolajno.
Še malo glasnega razmišljanja. V zadnjih letih se je posebno mlajša, predzadnja generacija, navadila udobja vse večje stene plezati v trojnih navezah. Komaj se spomnim kakega izstopajočega vzpona te generacije, opravljenega v Alpah, v normalni, dvojni navezi. Oba načina imata dobre in slabe strani. V troje je potovanje cenejše, teža bivak opreme, vodenje naveze, predvsem pa psihična teža, se zmanjšajo. Kramljanje na stojiščih naredi doživetje precej udobnejše kot pa samotno drgetanje in poslušanje preklinjanja prvega plezalca. A trojna naveza ima velik minus, počasnejše gibanje. Hitrost pa je v velikih stenah nemalokrat tudi varnost, zaradi tega ali onega razloga. Tudi zelo hitre trojne naveze bodo težko lovile čas povprečnih dvojnih navez. In če mi opravičite, da sem pameten iz naslanjača, je bil tokratni bivak bolj ali manj posledica trojne naveze. Tako dobri plezalci, kot so tokratni akterji, bi v dvojni navezi steno brez problema preplezali v enem dnevu in se izognili neprilikam, med katerimi predvsem za Aleša držim pesti.
Na drugem koncu Alp, v steni Sans Noma, je bila v akciji še ena, tokrat dvojna naveza iz vrst najmlajše avantgarde. Žal jima je vremenska sprememba na bivaku po preplezanem najtežjem delu smeri preprečila dokončanje vrhunskega vzpona. Ker bosta ob prvi priliki krenila tja ponovno, bom podrobnosti tokratne akcije izpustil.
Slapovi v Dolomitih
Erik Švab (AO SPDT, Grivel, La Sportiva, Montura) je v navezi z italijanskima soplezalcema Beppe Ballico in Andrea Gambaro preplezal lepo kombinacijo slapov v eni izmed najboljših destinacij za plezanje lednih slapov v Dolomitih - Val Travenanzes. Stranska dolina, ki poteka od Cortine proti Toblachu, je skrita za vrhovi Tofan. Zaradi mraza in visoke lege tam lahko velikokrat najdemo dobre ledne razmere.
Pred zadnjim obilnim sneženjem so preplezali najprej najtežji del smeri Pilone centrale z oceno III 5+, ki ima v drugem raztežaju zelo lep in strm steber. Na polici sredi stene so se premaknili bolj desno in nato preplezali še Candela di Super Mario, ki je v normalnih razmerah ocenjena III 5+. Vendar pa ni bila dobro narejena, saj je imela spodaj premer komaj 40 cm, na vrhu pa je zaradi prejšnjega odloma bila velika ledena streha. Ker je sveča izgledala solidna, sta jo Beppe in Erik tudi uspešno preplezala in si tako privoščila za slapove precej nenavadno, previsno plezanje.
Srečno!
Tomaž Jakofčič