Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Ojstrico leta 1855

Digitalna knjižnica Ozir po domovini  (PDF, 3484 kB)

Zgornja Savinjska  in Zadrečka dolina

Luče

Savinjske novice 4.1. 2008

Savinjske novice 31. 10. 2008

Savinjske novice 15. 8. 2009

Ojstrica na Robanovim kotom

Logarska dolina z Logarske peči

Logarska z Jermanovih vrat

Dama Ojstrica

Korošica

Ojstrica nad Korošico

Ojstrica iz Korošice

Foto: Boris Štupar

 

 

četrtek, 2. april 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2372

Kmetijske in rokodelske novice, 1859 - Ozir po domovini: Janko Vijanski na vrhu: »Bila sva sedaj na veličanski Ojstrici, pa kam bi bila pogledala najpopred, nisva vedila.« Solčavske planine na Štajarskem

Rad hodim na hribe,
Na sterme gore
In više ko pridem,
Tem ljubše mi je.
J. Hašnik.

Bilo je v nedeljo 19. velikega serpana leta 1855, ko sem se podal z dvema tovaršoma na pot v Solčavo , ali, kakor pravijo »v Zovcboh« (Sulzbach). Ni še pošiljala zarja svojih rudečorumenih žarkov v line mestnih poslopij, ko smo zapustili — Celje. Romali smo po veliki cesti veselega serca, in komaj smo dospeli blizo Žavca, je že pregnal beli dan černo noč in razsvetljevalo je juterno solnce livade in hribe. Moško stopamo naprej; opoldne jo primahamo v Mozirje. Tam se okrepčamo za daljni pot. — Vidili smo lepi samostan »Nazaret« na prijaznem griču, kterega dereča Savina obteka, v solnčni svitlobi se lesketati.
Prišli smo potem memo Ročice in sv. Frančiška na Stražah. Ker pa ni moj namen popisovati, kraje gornje savinske doline in vsega priobčiti, kar se nam je na dalje pripetilo na popotovanji do Solčave, samo povem, da nismo šli v Luče naravnost skoz Lubno, ampak čez Gornji grad, kjer smo obiskali nekega prijatelja.
Dan se je že nagnil in ostali smo v Gornjem gradu čez noč. Kajti pa je Gornji grad (Oberburg) precej znamenit, naj tudi nekoliko povem o njem. Gornji grad je terg na potoku ;"Dreta" med visokimi gorami, 6 milj od Celja; ima c. k. okrajin vrad in dekanijo, prostorno grajščino in okoli 660 prebivavcov. Tukajsna cerkev je veličanska; sozidal jo je Anadej grof Attems, ljubljanski škof med leti 1754 in 1761. Grajščina pa je bila nekdaj benediktinska opatija in potlej stolica ljubljanskih škofov. Ustanovila sta samostan oglejski patrijarh in blagi Teobald Kager leta 1140, ki je daroval celo svoje posestev v ta namen. 20 opatov je imel samostan do 1460. leta. V tem času pa je odločil cesar Miroslav IV. Gornjegraški samostan za ustanovljenje ljubljanskega škofijstva, ktero se je res utemeljilo 11. oktobra 1463. leta. Odsihmal je ostal škofovski sedež tu do 1783. leta.
Razvaline starodavnega »Gornjega gradu« stoje na bližnjem stermem predhribju Menine imenovanem, s ktere se odpira krasen razgled. Slovenski jezik je tu kaj lep in še precej čist.
Drugi dan smo se zgodaj podali čez planine v Luče. Luče so prijazno selo z lepo farno cerkvo in eno poddružnico in »podfaro«, kakor pravijo, z imenom »Podvolek«. Tu sedaj nismo vedili, na ktero stran bi se podali: ali bi šli na »Planinšek«, ali pa skoz »Iglo«. Ker je pa tovarš R. bil slabih nog in si ni upal na planine, sva se tudi midva z Jurjem z njim skoz Iglo podala, kajti »tres faciunt collegium«. Znano nam pa tudi prav ni bilo, da se ložje čez gore »Desko« in »Korošco« na »Ojstrico« pride, kakor od une, solčavske strani. Koračili smo toraj prek Savine, ki nam je šumljala bistro nasproti na Iglo. Komaj smo šli pol ure, smo jo že vidili pred nami. Kmali smo se skobacali skozi. »Igla« se imenujete dve visoke in ojstre pečini nad globokim in kakor zid stermim brezdnom, v kterem bobni bistra Savina. Odvzgor ste te dve pečini stisnjene in pri tleh imate luknjo, skozi ktero se lahko korači. V obče ni pot več tako nevaren, kakor so ga nekteri »touristi« popisali in kakor je res včasih bil, kajti sedaj je v pečovje vsekan. Vendar vertoglavim bi ne bilo varno tu hoditi! Kakošni občutki so nas nahajali tu med golimi planinami, nad globokimi brezdni, — tega ni moč popisati! Nikdar še nismo potovali po tako romantičnem kraju, nikdar nismo vidili toliko sivega skalovja proti sinjemu planu moleti, nikdar nismo culi tako čudotvornega šumljanja berznega potoka in tako živih, milih glasov gorskih ptic, kakor tu v sredi solčavskih planin! Zares rajsko občutje bilo je to in nam je dodelilo toliko moči, da smo nenadoma prišli, zamaknjeni v občudovanje krasne nature, naš cilj in konec današnjega potovanja.
Bili smo v Solčavi!
Solčava! Kaj bi nek najpopred povedal od tega kraja? Kam bi se obernil? Na gore ali na selo? — Toliko sem že čul popred pripovedovati od tega štajarsko-švajcarskega kraja in sedaj sem bil sam s svojimi prijatelji na tem mestu. Solnce je zahajalo za gore, nastopila sta mrak in večerni hlad na mesto vročine. Bili smo trudni potovanja in potrebni okrepčanja in počitka. Ker smo slišali že popred, da so gospod župnik v Solčavi gostoljuben slovensk rojak, smo se podali naravno v župnijo prosit prenočišča, pa lej! bilo je že vse polno gostov: imeli so mnogo duhovnov in troje Angležev! Žal jim je bilo, da nam niso mogli dati prenočišča, ter so nam svetovali vselu kje ostati. Pa akoravno niso mogli nas čez noč obderžati, so nam vendar pokazali svojo dobroserčnost: postregli so nam z vinom in kruhom, da je bilo kaj! Okrepčali smo se, da bi bili še tisti večer lahko Bog ve kod po planinah se plazili! Vendar noč ima svojo moč, tedaj se nismo nocoj nikamor več spustili. Prenočili smo pri nekem vaščanu, ki se je veselil svojih gostov, in nam postregel z vsem, česar smo potrebovali.
Drugi dan 21. avgusta smo zarano vstali, pregledali selo in okolico. Solčava je samostana vas v sredi orjaškega skalovja in divjega hostovja s čedno farno cerkevjo, ktera ima eno poddružnico. Farna cerkev je Devici Marii posvečena in že nek 500 let stara. Selo je sicer tudi majhno, ljudje pa gostoljubni, priljudni in krotki. Radi postrežejo tujcu in mu povejo prostovoljno, kod da naj hodi, da pride prav na svoj cilj. Rasti so lepe in večidel visoke in iz njihovega govorjenja veja prost duh. V pervi hip spoznaš njih blago dušo. Samo nekoliko melanholični se mi zdijo. Slovensko govore prav čedno in krepko. Po povžitem zajterku se podamo na Ojstrico, kamor priti so bile moje največje želje. Šli smo vprek Savine menda kake dve uri in bili smo »v Logarjevi dolini«. Tu smo še le vidili, na kakošne planine, na kakošne ostre pečine smo se vzdignili. Obšel me je obup nekoliko, ko sem vidil stermine in brezdna zijati, neznane oste in večen sneg se bliskati v bliščobi zlate zore. Vendar naprej! kurajža velja. Kdor hoče gledati z Ojstrice, mora na-njo, — sem si mislil in tako tudi moj tovarš Juri. Samo R. si ni upal na gore in je naji zapustil ter se podal v Solčavo nazaj. Jaz in Juri stopava sedaj dalje po Logarjevem dolu, ki je kako poldrugo uro dolg in četertinko ure širok. V njem prebivata samo dva večja kmeta. Najpremožnejši je Logar, od kterega ima dolinica ime. On ima dosti pepela na ognjišču; ima dosti volov in krav, lepo število ovac in koz itd. Pridejo celo štajarski Dolenci sem kupovat ovac in koz. Logar napravlja tudi, kakor večji del Solčavcov tako imenovani »Solčavski sir«, kteri je prav dober. Kupila sva enega za pol forinta in se živila 4 dni ž njim, pa ga še nekaj prinesla domu. Moj in Jurjev namen ni bil samo planine viditi, temoč tudi njih rastlinstvo preiskati. Bila nama je tedaj vsaka še nepoznana gorska cvetlica draga, bila je zaklad v najini botanični torbici. Ko sva se pri Logarji nekoliko spočila in se s kruhom in s kislim mlekom na sitila, ktero nama je podarila gostoljubna, rudeča in prijazna Logarca, sva koračila na podnožje »Rinke«. Tit zagleda Savina beli dan, — tu se vije iz večne tmine na svet, — tu je pervi izvirk Savinini! Vidila sva še blizov 10 izvirkov. Posebno eden je krasen, kjer perši merzla voda iz pečevja kakor oblak brez vsega šuma in hrupa! To je slap, ne velik pa krasen, in serce se raduje človeku, ko vidi njegovo oko čudotvorno prikazen nature. Komaj sem se nagledal vseh teh slapov! Izvirki vendar v dolino pridši zginejo in se zedinijo pod zemljo v bistro Savino, ktera je v Logarjevem dolu še majhen potok, ki mirno obrača mlinske kolesa.
Sedaj sva začela v Božjem imena po pečinah plezati kakor veverice po smrekah. Nisem vedil, v kakošno nevarnost sem se tu podal. Vodnika si nisva vzela bila, kajti sva se na najino prederznost zanašala, in si mislila, da bova že našla na Ojstrico. Pa oj pomote! Nisva bila zadela pravega pota. Plezala in plezala sva po skalovji, dokler sva prišla kakih sto sežnjev visoko. In sedaj oj groza! Nisva mogla naprej, ne nazaj! Vendar Juri je bil serčnejši od mene in je še v tej nevarnosti plezal naprej in je srečno prišel na varen kraj; samo jaz sem visel med nebom in zemljo in nisem vedil, kaj bi bil počel! Z eno roko sem se deržal za kamen, kerhko plošo, z drugo pa za pešico rahle in tenke trave! Ko bi se mi bil vlomil kamen ali odtergala travica, bi bil zderčal v neskončno brezdno in se raztrešil na sto koscov! V Božjem imenu skočim prederzno do bližnjega germovja in hvala Bogu! rešen sem bil velike nevarnosti. Nisem si mogel ničesar druzega misliti, kakor da me je angelj nesel na svojih perutah tje. Poprijel sem se za drevesce in gledal, kje da bi mogel priti do tovarša. Kmalo mi je bilo to mogoče in bila sva sopet skupej na varnem prostora. Šla sva sedaj po vseh štirih višje in višje in kmalo prišla na pravo stezo. Poprijela se je naju žeja, pa ni bilo vode blizo. Šla sva toraj iskat po skalah studenca in našla sva ga. Voda merzla kakor led nama je novo moč dala, kruh in solčavski sir sta zraven prav dobro teknila. Med tem pa se je nagnil že dan in le solnce se je še vtrinjalo po v nebo kipečih ostih. Kje tedaj prenočiti? Pod milim nebom? Noči so bile vendar le hladne tu gori, akoravno je razsajala v dolu po dnevu silna vročina. Imela sva toraj novo skerb. Pa kjer je stiska najhuja, je Božja pomoč najbližje! Kar zaslišiva žvenkljati zvončke. Gledava in gledava in zapaziva visoko na Brani koze in ovce in kmalo tudi pastirja. Šla sva tje. Bil je pastir starček sivih las, rudeč v lice, in je še kaj krepko letal v cokljah po pečovji za kozami! Obljubil nama je naji seboj v svojo bajtico vzeti in nama z mlekom in kruhom postreči, drugi dan pa ozko stezo na Ojstrico pokazati. Povedal nama je marsikter slovensk izraz za cvetke , kterih sva že imela polno torbico. Žali Bože, da si nisem tedaj slovenskih izrazov zapisal; tako sem že skoro vse pozabil. Razložil nama je tudi, kako se imenujejo gore. V obče je bil prav prijazen mož, ki mi je celo dopadel. Pridši v njegovo bajto, ktera je stala blizo podnožja gora, sva našla tu tudi pasterico, ktera je krave pasla in molzla, spravljala mleko in delala sir. Bila je mlado dekle, okroglega in rudečega obličja. Veseli smo potem večerjali vsi mlečni sok, v kterega je bil vdrobljen kruh. Spala sva potle na svislih v senu, v ktero sva se globoko pokopala. In gotovo sva bolje počivala to noč, kakor marsikter bogatinec v lepi hiši na mehkih blazinah!
Napočil je sopet dan. Pastir je podil na vse zgodaj že živino iz tamarja na pašo in pasterica je že bila pomolzla krave. Govedno mukanje, zvoncov žvenk, pesem vesele planinske pasterice, vse to je prebudilo tudi naji iz sladkega spanja. Zlezeva iz sena in se spraviva na noge. Pasterica je bila pripravila nama sopet mlečen zajterk. Nato je naji vodil pastir nekoliko časa na ostro Ojstrico. Kakošno veselje sva vživila danes! Danes sva še le vidila prav rajskolepe cvetlice, ktere so ravno nježne glavice odpirale in čedno kukale izpod debelega zmerzlega snega. Niso se mogle najine oči nagledati krasote »gorskih cvetk« (Rhododendron chamaecistus in intErmedium), ki so rudeče cvetele v množini okoli snega, pasterica jih je imenovala »ravš«. Kako je bilo to lepo: tu bela snežna odeja, ondi pa rudeč cvetličen travnik; tu se je šopiril rumeni planinski mak (Papaver alpinum), ondi sopet druge planinske cvetlice, med kterimi tudi Soldanella minima (Drottelblume), Linaria alpina Mili. (Leinkraut), Statice alpina Hopp. (Seestrandnelke). Pa vseh teh cvetlic v teh verstah priobčiti se ne da. Naj bo samo zadosti, da povem, da sva našla več kot 40 različnih cvetliških plemen in mnogo dišečih mahov; koliko cvetlic pa je že bilo odcvetelo! Prav radostna sva bila, da se je poplačal najin trud tako obilno s tem plenom! Solčavske planine so tvorina večidel iz apnenega kamenja in peska. Drevesa so le redke, borne, majhne in sklučene, pa tudi proti višavi ne rastejo več.
Prišla sva do desetih zjutraj po ostrim kamenji in po polskem ledu in po novih nevaršinah na zaželjeno — Ojstrico. Sopet novo veselje, nova radost! Bila sva sedaj na veličanski Ojstrici, pa kam bi bila pogledala najpopred, nisva vedila. Zdelo se mi je, da moram odtod celi svet prezreti, kajti bil sem na 8000 čevljev visoki pečini, ktera ima komaj 5 sežnjev planjave, na kteri sva sedaj sedela s tovaršem! Nehote so mi tudi tu prišle pesnikove besedena misel:

„Sklad na skladu se vzdiguje
Golih verhov kamni zid,
Večni mojster ukazuje:
Prid' zidar se les učit!"

Razločila sva le malo krajev, kajti so vse doline pod nama v megli bile, akoravno je bilo blizo poldne. Sama bela Ljubljana, Veliki zvon (Grossglockner), Triglav , Koroške planine, Pohorske goščave in gornjoštajarske zelene gore, kakor tudi gornja in doljna Savini na dolina: vse to je bilo pred najinimi očmi. Okolice proti Terstu, južno-izhodni kraji, to vse je bilo zakrito v meglen pert! Počila sva se, jedla sopet sir in kruh, potem še stermela in zerla po svetu.
Pregledala sva sedaj vse druge in solčavske verhunce, kteri so sledeči: Vukovec, Grintovec, Deska, blizo ktere je jasno jezero, Korošca, Škaf, Škarje, Brana, Ded, Baba, Devica, Ovšava, Hlipovec, Raduha in Rinka, na kteri se stekajo meje treh dežela: štajarske, koroške in kranjske.
Res prijetno je biti visoko na snežnem verhuncu in gledati planjave in loge, mesta in terge, sela in hiše pod seboj! Nobenega glasu ne zaslišiš od ropota in krika sveta, — nikdo ti ne dela nepokoja tu, — vse je mirno, vse je tiho, le tu in tam začivka kaka gorska ptica, na pr. Sokol in belka, — le iz dola se začuje šumenje izvirkov in le zvonci ovac in koz zažvenkljajo včasih ulično, tedaj pa tedaj zažvižga tudi pastir v perste, da svojo čedo pozove in oglašuje se jek ob gorah, — drugod povsod počiva tihotni Božji mir! Kako divjoromantično je pač vse to: nad seboj modro nebo, pred seboj skale, sneg, cvetličje, pod seboj pa neskončne globočine in tesni doli! Vendar naj je zadosti od tega. Vsaj mi ni dano za vse te občutke, kteri so mi tukaj serce pretresali, najti pravih izrazov! —
Podala sva se z Jurjem sopet nazaj. Ob dveh popoldne sva bila pri pasterici v bajti, ktera nama je še dala za slovo mleka in kruha! Stisneva ji nekoliko penezov v roko za postrežbo, kterih pa še skoro ni hotla vzeti. Ko sva jo le silila, je shranila mali dar in se ni mogla dosti zahvaliti.
Pokazala nama je pot v Logarjev dol in potem smo se ločili. Na večer sva prišla vsa trudna v Solčavo nazaj, kjer sva našla sopet najinega tovarša R. Pripovedovala sva mu, kaj sva doživela in kaj vse vidila. Vrezali smo potem vsi svoje imena na kamen v neki solčavski špelji. Drugi dan smo vzeli slovo od našega kerčmarja in od Solčave ter se za Savino skozi Iglo podali na Luče in odtod skoz Lubno domu.

Janko Vijanski

Oznake: ZGO
eXTReMe Tracker