Botanični labirint pod Vršičem – Petsto vrst rastlin, ena manjša od druge Kako se je skrivnostna scabiosa trenta delala norca iz botanikov
Alpski botanični vrt
Poredni grintavec in čokoladna murka
Botanični labirint pod Vršičem – Petsto vrst rastlin, ena manjša od druge Kako se je skrivnostna scabiosa trenta delala norca iz botanikov
Nekateri so razočarani: pričakujejo dva milijona tulipanov, najdejo pa skalni kamnokreč. Res hudo. Še dobro, da črna murka diši po čokoladi, sicer bi jo verjetno spregledali. Lažje je z majcenimi krvavo rdečimi nageljčki, ker kar bodejo v oči. Jesenček že ima plodove in jih ob najmanjšem dotiku katapultira pet metrov daleč. Alpski botanični vrt Juliana, ki leži v zgornji Trenti tik ob cesti na Vršič, ni drugega kot zaplata zemlje in še najbolj spominja na kak zenbudistični vrt s skalami, zavitimi stezicami in grmički rastlin. Vse, tudi najbolj drobcene, so opremljene s tablicami z imeni, pa še tako nam kakšna uide. Tako kot je Kugyju ušla skrivnostna scabiosa trenta, legendarna roža, ki je reveža spravila skoraj ob pamet.
Rastlino, ki je več kot stoletje burila domišljijo botanikov, je v drugi polovici 18. stoletja našel Balthasar Hacquet, eden prvih naravoslovcev, ki so raziskovali našo floro. V knjigi Alpske kranjske rastline je objavil njen opis in sliko ter primerek nabral v herbarij. Potem pa je trentarski grintavec skrivnostno izginil in mnogi botaniki za njim so ga zaman iskali. Kugyja je pravljična roža čisto obnorela; vsakič se je v gore odpravil z upanjem, da jo bo zagledal. Potem ko je po dolgem in počez prehodil vse Alpe, je razočaran ugotovil, da je izginila: »Vse, kar imajo redkih cvetlic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal – ne,« je zapisal. Izmikala se mu je kot gorska vila in šele na stara leta je s trpkostjo spoznal, da bi jo bil moral iskati med pocestnicami.
Uganko je razvozlal avstrijski botanik Anton Kerner, ki je še enkrat pogledal v zaprašeni herbarij Kranjskega deželnega muzeja, si dobro ogledal Hacquetov primerek in ne preveč slavnostno oznanil, da skrivnostna scabiosa trenta ni nič drugega kot čisto navadna bleda obloglavka ali beli čopek, ki ga je vse polno po kraških gmajnah in v primorju. V Hacquetovih časih je rastlina pač rasla tudi v gorah, morda so bile tedaj ugodne podnebne razmere, potem pa je tam izumrla. Ko so Kugyju na stara leta to povedali, je menda samo zavzdihnil. Ni romantike v naravi. Nam je pa zato ostala legenda, ki botanični vrt krasi avgusta, ko večina drugih gorskih rastline že odcveti.
Krvava sled
Na površini, veliki za tretjino nogometnega igrišča, če bi ga položili na pobočje hriba, se gnetejo skoraj vse rastline, kar jih je najti v našem visokogorju, pa še kakšna, ki so si jo sposodili od sosedov. Nekatere, predvsem tiste s hribov primorskega zaledja, neznansko uživajo, se povsem razbohotijo in začnejo izpodrivati nežnejše sosede, ki jim nizka nadmorska višina ne ustreza preveč (Juliana leži na 800 metrih). Razuzdanke mora vrtnar ves čas brzdati in včasih kakšno vrže ven, sicer bi bil vrt v nekaj letih poln sredozemskih rastlin, planike pa bi zaman iskali – saj se še v naravi ne znajdejo najbolje. Revice, ki v Juliani trpijo za nižinsko boleznijo in so čisto zelene v obraz, so pred požrešnimi sosedami zato umaknili na skalo Sofijo (ustanovitelj botaničnega vrta Albert Bois de Chesne je vrt imenoval po svoji ženi, Sofija je bila njegova mama, njegov prijatelj, pesnik in strastni planinec Julius Kugy pa je dobil gredico – samo tašča je ostala brez spomenika).
Vrt je najbujnejši maja in junija, ko cvetijo jegliči in svišči, za njimi pa volčini, kamnokreči, klinčki in sleči, avgusta scabiosa trenta. Marsikdo, ki pride v Juliano konec julija ali avgusta, je razočaran. Po gorah preproge cvetja, saj se je poletje šele prav razbohotilo, v Trenti pa že prve znanilke jeseni! Letos se je sezona zaradi vremena izjemoma potegnila nekoliko dlje. »Če bi hoteli spoznati vse, bi morali Juliano obiskovati vsaka dva tedna,« pravi Nada Praprotnik, kustodinja oddelka za botaniko v Slovenskem prirodoslovnem muzeju. »Pa še tako bi kakšno zamudili.« V težkih razmerah visokogorja morajo rastline nabrati vse moči, da razvijejo cvet, in nekaterim to uspe komaj vsakih nekaj let. Letos se je podvig posrečil drugi maskoti Julijskih Alp, triglavski roži, nežni princeski, ki je edino, kar nam je ostalo od legendarnega raja pod Triglavom: ko je od pohlepa zaslepljeni divji lovec streljal na belega gamsa z zlatimi rogovi, da bi se polastil njegovih zakladov, in ga ranil, je iz kapljic njegove krvi zrasla čudežna cvetlica. Zlatorog jo je pojedel in ozdravel. V besu je lovca porinil v prepad, sam pa izginil in s seboj vzel tudi raj. Ostala nam je le triglavska roža, katere krvavo rdeči cvetki spominjajo na kaplje Zlatorogove krvi. V vrtu slabo uspeva, redko cvete, pa še to nekam bledo, na nižino se ne more privaditi.
Na kolena pred kraljico
Vpliv morja in prisojna stran Kukle ustrezata kraškim rastlinam, visokogorske pa se milemu podnebju upirajo. Tako kot marsikdo, ki je bil vse življenje navajen revščine, se rastline, navajene na prgišče zemlje v skalnih razpokah in ostre spomladanske vetrove, v trentarskem milem podnebju obnašajo kot najbolj razvajene in izbirčne princeske in jim ni nič dovolj dobro. V zatišni dolini, kjer se pomlad začne dva meseca bolj zgodaj, se sploh ne znajdejo. Nekatere so celo tako trmaste, da se je Praprotnikova odločila, da jih ne bodo sadili več, ker prehitro propadejo. Nad triglavsko neboglasnico so že čisto obupali, njen dom so razpoke in grušč tik pod vrhovi. Nekatere druge vrste uspevajo nekaj let ali pa se spremenijo: človek v nezdravem podnebju postane bled, planika, ki je bela, kadar je srečna, pa v nizkem vrtu postane zelenkasta.
Čeprav jim skušajo ustvariti čim bolj podobne razmere, kot jih imajo v naravi, se rastlina včasih prime, včasih pa ne. »Narava se pač ne ravna vedno po razumskih razlagah – ali pa njeni zakoni nam ostajajo prikriti,« pravi Praprotnikova. Niti vrtnar Jože Završnik, ki v Juliani dela 35 let, ne ve, kaj bi rekel: »Izkušnje potrebuješ. In srečo,« pravi. »Včasih nam ne ostane drugega, kot da se čudimo.« Zadnja leta so povrh vsega neugodno vplivale zime brez snega, da rastline niso mogle počivati. »Morali bi imeti še en vrt, veliko više, na primer na 1500 metrih – Vršič bi bil idealen, ker je lahko dostopen. A to so le sanje.«
Jože Završnik se zato vsako leto poda v gore, da nabere nove rastline, ki so propadle zaradi neugodnih razmer ali pa niso trajnice, jeseni pa nabere semena. Nahajališče šopastega repušnika, ki je njegova najljubša, je nekoč nabiral v Logu pod Mangartom, vendar je rastišče zasul plaz. »Mlade rastline nasadim v skalo, zelo počasi rastejo in se ne primejo vedno,« razlaga. Pojasnila nima, samo občutek v prstih in izkušnje, ki jih njegova družina prenaša iz roda v rod: tradicijo je začel njegov tast Anton Tožbar, ki je izučil njegovo ženo. Pridružil se ji je Završnik, ki od njene upokojitve v delo uvaja svojega sina Klemena. Pletja je toliko, da eden ne zmore. Koliko kilometrov je prehodil po zavitih potkah vrta, ne ve nihče. Gredice so pravi botanični labirint, rastlinic na tisoče, in tablica pri tablici, ki jih ves čas premikajo, tako kot odhajajo in prihajajo rastline. Vrt je bolj živ, kot se zdi, če se po njem samo sprehodimo. Večina visokogorskih rastlinic je tako drobnih, da jih nevajeno oko zlahka spregleda, čeprav so povsod tablice. Visokogorske rastline si ne morejo privoščiti bujnosti – kratka vegetacijska doba in borna prst jih obsojata na pritlikavost. Ampak obnašajo se kot kraljice, in če hočemo, da nam pokažejo svoje čare, se moramo globoko prikloniti. Tem, ki so za kaj takega preveč vzvišeni, ostanejo nevidne, botanični vrt pa nič drugega kot kup kuceljčkov s šopi nekakšne trave.
Tina Zgonik