Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Neuklonljivi

6.aprila 1944 za obletnico Hitlerjevega napada na Jugoslavijo so trije partizani-alpinisti razobesili slovensko zastavo vrh 400m visoke stene Studorja v Bohinju in to po nevarni nočni plezariji. Nemci so mogli do nje šele po poldrugem dnevu. Kmalu nato, se je na istem mestu pojavila še druga taka zastava.

Franc Ceklin

NEUKLONLJIVI


Kot bi bilo včeraj, pomislim. Pa je vendar že sedem let.

 

Vračala sva se iz Koprivnika.

Ker je okupator s pomočjo izdajalca v svojem besu uničil ciklostilno tehniko nad Gorjušami, je bilo treba postaviti nov bunker. Skrb za nemoteno delo v propagandi nam je narekovala da smo si izbrali varen oddaljen kraj. In res. Čez dober mesec so visoko gori nad navpično steno Pikave, V Vrhu, prvič zaropotali razmnoževalci. Naša tiskana beseda pa je poslej varno romala po skrivnih kurirskih poteh v dolino, prikrita okupatorjevemu očesu vasovala po bohinjskih vaseh, učila in bodrila. Klic po svobodi je bil čedalje močnejši, strah okupatorja noč za nočjo večji.

Tam za Javornico, v bližini prvih staj na Šeh, sva se za čas ustavila.

Molče sva se zazrla v zasnežene gore.

Po robeh nad Konjščico, po prisojnih rebrih Viševnika, so se iz plazin temnile lise kopnih skal. Nad temnim gozdnim pasom Loma so se v dopoldanskem soncu bleščala snežišča kopastega Tosca. Za njim, nadkriljujoč vse, je silil v višave zaledeneli rog Triglava. Odsekani rob Koštrunovca in stožec Mišelj vrha sta metala senco na Spodnje Ledine. Nič ni kazalo tam gori, da se misli zima umakniti vigredi.

Zakoprnel sem po beli opojnosti višav, zahotelo se mi je borbe z zaledenelimi vršaci. Da, pred šestimi leti. Kot tisti dan, me je vabil Triglav, pomagal mu je moj spomin. Prav takegale krasnega marčnega dne sem bil pri njem na obisku. Z Martinom sva v samem jutru krenila z Dednega polja na Hribarice in se povzpela na Kanjavec, obmejnih stražarjev nama ni bilo mar. Sem gori jih ne bo. Zaledeneli žlebovi Komarja in plazovite, zasnežene visine Skoka so porok za to. Zgodnja dopoldanska ura in bližina Triglava sta storili svoje. V prešernem smuku sva se zapodila nizdol na sedlo Dolič, obšla Šmarjetno glavo in že sva bila ob italijanski vojaški stavbi. V žgoči opoldanski pripeki sva dosegla zapadno steno nad plazovito Za Planjo. Pod previsom sva se okrepčala.

Sloneč na suhi skali sem se predal blagodejnemu učinku sonca. Priprtih oči sem zrl nekam tja preko Trente na ostro konico Bavškega Grintavca, za katerim se je v medlejšem odtenku risal mogočni masiv Kanina. Sama bleščeča belina gora, razpeta jasnina neba, vsenaokrog pa brezbrížni mir. Ne. V tankem curku prijetno žubori snežnica v nastavljeno steklenico. Martin skrbi za pijačo in grede nekaj momlja.

Odločila. sva se za vzpon. Dereze in cepine sva imela. Sitnost je bila zavoljo smuči. Kam z njimi? Otovorila sva se z njimi in rinila po zasnežení Kugyjevi. Ob dveh popoldne sva dosegla škrbino »Čez Nogo«.

Nad treznim razumom, ki nama je svetoval povratek ali vsaj sestop na Prode, je zmagalo hrepenenje srca. Kvišku, na vrh!

Pustila sva smuči in se zagrizla v zaledenele strmali. Ob treh sva dosegla vrh.

Nepozabno doživetje. Dan je bil čudovito jasen in čist. Samo doline so bile zastrte z rahlim sinjkastim čadom. Kot dragulji so se bleščale poledenele gore. Vrata so tonila v modrikastih sencah in za njimi je žarela rajda Karavank.

Trpka misel je zaskelela. Hitlerjanski val je te dni pljusknil do sem. Fašistični osvajalni duh triumfira. Slovenska Koroška, tam zadaj, je preplavljena z rdečimí cunjami s polomljeniim križem. Mrki Prus je stopil na.našo Golico. Pred tednom je bil »anšlus«.

Tiste ure tam gori ne bom nikdar pozabil.

Da, šest let je od tega.

Med tem je hitlerjanska povodenj planila dalje in zalila Slovensko domačijo.

Ljudstvo, zapisano smrti, ali boš vzdržalo? Tretje leto biješ junaški boj s pobesnelo fašistično zverjo. Bliža se tretja obletnica napada.

Da, vzdržali bomo! Kljubujoča misel je vstala. Še bo žvenketal cepin na poledenelih vesinah, še bo pelo kladivo nad prepadi. Še bo kdaj pomlad, svoboda.

In prav na tretjo obletnico barbarskega napada bo priložnost, da pokažemo Švabu moč naše uporne volje do življenja, dokažemo, da je naša domala gola pest trša od železnega stroja njegovih divizij, da nas ni strl. Še smo tu, vsak dan močnejši.

Francelj je tiho požvižgaval in zrl v dolino, ki je kazala kopno lice. Le na osojni strani Rudnice so se belile redke krpe snega. Po prisojnih robeh nad Srednjo vasjo so žarele blazine vresja. Niso še odlezli zadnji snegovi s Šij, že so se med leščevjem bohotili roji trobentic. Jasne noči so bile še občutno mrzle. Rjavkaste lise rovtov je jutro za jutrom pobelila slana.

Oko mi je obviselo na Studoru. Izzivalno je kazal na vzhod prepadno, skoro štiristometrtsko steno.

Odločil sem se.

»Vidiš,« sem pokazal Franceljnu v soncu ožarjene navpične plati pod ogromnim vrhnjim previsom, »tjale gori bi se zrinila in razobesíla našo zastavo; v nekaj dneh bo tri leta, kar nas je Švaba napadel.« Ves v ognju je poskočil: »To bo prava. Samo Martin mora biti tudi zraven. Ali jim bomo nasuli popra pod rep, hudičem švabskim.«

Besedam so sledila dejanja.

Vse je šlo po načrtu. Martina sva povabila po kurirski zvezi.

In ko smo se v sredo pod noč znašli na vrhu Studora, nas je že čakal Joža. »Lej,« je dejal in ljubeče pogledal harmoniko na tleh, »zabetonirano sem imel, da ne bi prišla Švabu v roke, ko mislim odriniti k vam v ,gošo", pa sem jo izkopal. Za tako stvar sem pa koj pripravljen.« Malce ga je pa le skrbelo, češ, ko pa vsa dolina pozna glasove njegovih »brencljev«.

S sabo je prinesel naročeno zastavo. Dekleta v dolini so sešila ogromno reč. Nismo se je mogla nagledati, razgrnjeno preko vse »konte«, kjer smo imeli »štabni posvet«. Joža je prinesel tudi seneno vrv, konec jeklene žice, plezalni klin, kladivo in steklenico bencina. Vse je bilo v redu.

Čas do večera smo dobro izrabili. Nabrali smo za kake tri voze suhljadi in jo znosili na kraj Studora. Naprej na rob prepada jo je v mraku znosil Jože.
Izogíbajoč se snežnim zaplatam po rovtih na Blatcah smo v mraku utonili v dolino. Dober streljaj nad vasjo Studor smo se ustavili.

Jasnemu dnevu je sledila oblačna noč.

Zavili smo v temno severno ostenje Studora. Strmina je naraščala. Izdajalskim vesinam in poličkam, pokritim z lansko starino, ni bilo zaupati. Še tista mrvica zemlje je bila zmrzla. Samo vrhnja skorja je bila trda. Drselo je.

Tipali smo za svetlejšími odtenki, za skalami in se mukoma dvigali. Na oblačnem nebu se je na levici odražal ostri zob severovzhodnega raza.

Pričelo je rahlo pršiti.

Zagrizli smo se v zadnje strmali. Sprva opreznim nam ni bilo več mar švabskih patrol, ki se morda potikajo kje spodaj v bližini, še manj mar temne globine, ki je meter za metrom rasla in požirala odskakujoče okruške skal.

Cilj moramo doseči.

Še nekaj potegljajev in dosegel sem položno ramo v razu. Globoko doli je ostal divjedrzni zob in dobrih tri sto metrov niže je snívala vasica Studor. Drobna kresnica je zagorela v gmajná za vasjo. In še in še. Janez je z žepno svetilko dajal dogovorjene signale. Vse v redu. Vsaj za zdaj. Na greben je prisopihal Francelj, takoj za njim pa se je čulo pridušanje Martina. On je ostal na grebenu, za opazovalca signalov v dolini, s Franceljnom sva se pa motala navzgor skozi nekak kamin.

Tedaj se je začelo nekaj, kar je mejilo na blaznost. Tista prečnica nad navpičnim, tristometrskim prepadom ne bo nikoli več preplezana v taki mrki aprilski, noči. V sencih je kljuvalo in nabíjalo, roke so krčevito hlastale za oprimki, noga je ískala neznaten stop, druga, napeta kot tetiva, je držala težo telesa. Strahotna globina je zevala pod nama. Nisva je videla, a vedela sva zanjo. Nenavezana sva se pomikala centimeter za centimetrom na levo. Če padem prvi, bo drugi z zastavo morda dosegel rob tistih gladkih navpičnih plati. Dosegla sva jih oba. Na cilju sva. Šele sedaj sva se zavedela, da venomer prši.

Pod zadnjim, mogočnim previsom pod vrhom Studora je prilepljena borna polica. Par krivenčastih gabrov se je vsesalo v razpoke skal.
Odmotal sem vrv, jo vrgel okoli zanikrnega gabra in vzel iz nahrbtnika vse potrebno. Vrv je tekla skozi tovariševe dlani; obložen z bremenom sem se spustil še nekaj metrov nižje, prav na rob prepadnih plati. Izpulil sem dve za dobro mačjo glavo debeli skali, jih ovil s pripravljeno vrečevino in z žico pritrdil na palico na spodnjem koncu ovoja. Otipal sem špranjo v skali, nastavil klin in udaril. Oster: kovinski zvok se je odbil od skal. Čuj Švaba doli na cesti, vijoči se sredi polj!

Skovir ti z jedkim glasom skovika osmrtnico! V čedalje višjih tonih je pel klin. Neugnana prešernost je planila vame. Pesem kladiva, kako dobro deneš ušesu v teh težkih dneh! Šele ko je zabit do ušes trdno tičal v skali, sem spravil kladivo v nahrbtnikov žep. Zaupal sem mu dragoceni tovor, privezan na jekleno žico. Obtežena tkanina se je pogrezala v globino, se povsem izvila iz mojih rok in negibno ob visela.

Naj se zgodi kar koli, cilj je dosežen. Napetost je popustila.

Spet izpostavljena prečnica, spet praznina pod nogami. Nazaj je šlo za spoznanje laže. Poznala sva razčlembo skal.

Podali smo si roke s čakajočim Martinom, se zasilno navezali na vrv in tonili meter za metrom. Varoval sem ju. Redki pritlikavi gabri so mi tu in tam služili. Trda je šla, pa smo se le izlizali.

Pod steno smo bili pripravljeni na kak rafal švabske patrole, ki bi nas morda izvohala. Nič. Gluha noč je v miru snívala. Dosegli smo strmo pot, ki drži iz vasi in dobesedno planili navzgor na Blatce, pa preko rovtov na vrh Studora. Joža je imel že vse pripravljeno. Steklenička bencina je imela svojo besedo.

V hipu je zagorel kres na robu prepada. Martinova mavzerica je poslala svinčen pozdrav v švabsko postojanko na koncu Srednje vasi in še in še. Spremljana od vriskajočih zvokov harmonike je preko speče zgornje Bohinjske doline zaorila himna: »Hej Slovani . . .«

Martin je poskrbel tudi za primerne »rakete«. Že dan poprej je pripravil zajetno butaro suhih jesenovih vej in jim, kot je dejal, namočil »repe« v raztopljeni smoli. Ognjeni curki so lili v brezdno, se v ostenkih odbijali in se razpršeni iskrili v tisočerih migotajočih lučih, ki so tonile v globino. Ob plapolajočih zubljih grmade so minevale ure in pesem za pesmijo je donela v temno pomladansko noč.

Švabi so spodaj, za utrjenimi bunkerji postojanke v Srednji vaši, strahopetno molčali. Niti bevsknili niso.

Proti jutru se je nebo ubrisalo. Sonce je radovedno pokukalo izza Koprivnika in pomežiknilo doli v prebujajočo se dolino.

Glej! Tam gori v omotični višini studorskih skal se je na gladkem sivkastem apnencu ostro odražala pisana zastava. In rdeča zvezda je žarela v sredini. Vasi so vzvalovile. Vse je drlo iz hiš gledat čudo nad vasico Studorom, nad katero so se sukljali tanki stebriči dima. Gospodinje so pristavile lonce za žgance. Oči so govorile v pritajenem veselju, česar niso smela usta. Naša zastava. Ogromna, še večja kot je bila v resnici, se jim je zdela. Pa je tudi bila. Šest metrov v dolžino, v širino pa za dober raztežaj moža.

In kdo naj popiše onemogli bes Švabov. Zelenih obrazov so bolščali na Studor. Komandant Weiss iz Bohinjske Bistrice je malone zblaznel. V divjem diru, spremljan od dveh spenjenih volčjakov, je v prikolici menda kar trikrat obdirjal Bohinj okoli in okoli. V vseh njegovih postojankah ni bilo človeka, ki bi mu mogel sneti osovraženo zastavo. Z mínami se mu je zdelo menda presramotno. Patrulja za patruljo je križarila po cesti med Staro Fužino in Srednjo vasjo in z daljnogledi bedasto buljila v divje strmali Studora.

Negibna, kot naslikana, je visela zastava. Visela ves dan šestega aprila in še naslednjo noč. Visela polnih osemintrideset ur.

In šele v petek popoldne si je upala močna švabska patrulja dvanajstih mož povzpeti se preko Blatc na vrh. Sijajno varovanega so nekoga z vrha Studora preko previsa na več vrveh spustili na dobrih šestdeset metrov nižjo políčko. Švabski vojak je z vso previdnostjo dvigal zastavo. Ni čuda, saj sta bili na njenem spodnjem koncu otvezeni kar dve »bombi«. Z velikim trudom so ga izvekli na vrh. Pogumni Tirolec je takoj dobil mesec dni dopusta. Z vso bahavostjo so nato v dolini razkazovali sneto zastavo. »Banditi« so poraženi!

Prekleto so se ušteli. Nista še minula dva dneva, že smo vnovič stali vrh Studora. Zvonjenje ravenjskih zvonov so sekali ostri rafali. Težke strojnice švabske postojanke so nenehno bruhale šope svinca na skalnati vrh. Bilo je krasno nedeljsko jutro, velika noč. Nad štiristometrskim prepadom, kamor je bilo znova prikovanih na stotine srečnih oči, je oblita s škrlatnim sijem vzhajajočega sonca, vnovič žarela naša zastava - znanilka svobode.

Štiri mesece pozneje. Poletje 1944.

V mračni grapi, tam nekje pod Martinj vrhom, me je dosegla še bolj mračna, črna novica: Francelj je padel. Švabska zaseda.

Francelj. Na tvojo svežo gomilo tam na ravenjskem pokopališču, ti je Martinova roka postavila skromno tablico s tvojo oporoko:

Tako sem ljubil narod te, zemljo domačo,
katero je pojila moja srčna kri,
da zate dal sem vse - življenje mlado,
da ti svoboda zlata zažari.
Planinskih rož z gora mi prinesite,
na grob prerani mi jih natrosite,
spomin name med vami naj živi!

V neizbrisnem spominu nam bo ostal tvoj vedno vedri obraz. In na gomile vseh, ki so jim planine pomenile del življenja, njih, ki so padli v onih težkih dneh - zato da živimo mi, posebej pa na tvoj prerani grob, polagam tole skrommo planinsko cvetko - v spomin nate, v spomin na tisto prečnico.

Ceklin, Franc

Planinski vestnik, 1951/114-118 - Franc Ceklin

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti