Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Iz arhiva ... - 08.02.09

Planine ob meji, Planinsko društvo Maribor, 1952, stran 19


* Avtor satiričnega članka na račun tedanjih bombastičnih opisov prvenstvenih vzponov je Jože Jelenec (glej Jože Munda-Ludvik Zepič-France Zupan: Gore v besedi, podobi in glasbi, PZS 1963, stran 23).
Latinski citati so kot slika nekdanjega snobizma, za katerim s sedanjo angleščino in »freeriderji« nič ne zaostajamo.

nedelja, 8. februar 2009, ob 05:30, France Malešič, ogledov: 1613

Planine ob meji - Cene Lej*Čez severno steno Pohorja na razgledni stolp 

Severna stena Pohorja, ki se strmo dviga iz zatrepa Vrhovega dola pri Limbušu pa vse do razglednika (1146 m), do maja 1952 še ni bila preplezana.

Mnogokrat sem bodril simpatične in pogumne mariborske alpiniste, naj se lotijo tega problema, ki je edini še nerešeni problem Pohorja. Toda niso ugriznili. Sklenil sem zato, da ugriznem jaz.

Za drugega v navezi sem izbral prijatelja Doreta, smelega, skoraj predrznega plezalca, ki je bil takoj pripravljen. Motila me je sicer njegova velikost 179 cm. Marjan Keršič predpisuje v svoji knjigi samo 175 cm višine. Ker merim tudi jaz 178 cm, sva oba prerasla okvir idealnega plezalca. No, sem si rekel, se bova pač malo prihulila, če bo treba.

Motila me je tudi njegova teža, saj tehta 105 kg, jaz 85 kg. Je pa zato naravnost živalsko močan in za nahrbtnik kot ustvarjen. Zaradi let nisem premišljeval. Oba skupaj sva stara 119 let, vendar let ne predpisuje noben priročnik.

Nato sem steno preštudiral z geološke strani. V vznožju je prišel na površje tonalit, ki tvori sicer jedro Pohorja, više gori pa je vse zmešano: kristalasti skrilavec, gnajs in razne druge terciarne plasti pliocena. Napram skrilavcu sem sicer v življenju nevtralen, v steni pa ga nimam rad, ker je silno krušljiv. Kaj pa je krušljivost, me je lani poučila severna stena Kukove špice.

Stena je malo razčlenjena. Ogromne, kot poliran porfir gladke plati brez vsakega oprimka, naklonjene mestoma 70 stopinj in morda še več, so obetale izredno težavnost. Kamin, ki pretrga to gladino na desni strani, bi bil izvrsten, visok skoraj 300 m, toda zgoraj preide v neprelazno poč, ki jo na vrhu zapira zelo previsna žmula. V zgornji tretjini prečka celo steno ozka polica, deloma zarasla z ruševjem, nad to polico pa sega skoraj do vrha prijetno razčlenjen steber, ki sem ga bil prav vesel. Malo nad sredino stene poteka poševno navzgor ozka gredina. Z desetkratno povečavo svojega Hensolda sem kvadrat za kvadratom premeril celo steno in zdela se mi je strašno navpična, celo previsna, bržkone nepreplezljiva.

Debatirala sva o tem z Doretom, ki ne govori veliko, pač pa zabije žebelj normalno z latinskim izrekom. Rekel je: »Fortes fortuna adiuvat!« Nič drugega.

Kar se tiče opreme, so nama delale največ skrbi vrvi. Vsaka bi morala prenesti vsaj 190 kilopondov, kar da, pomnoženo s koeficientom 0,65, 123 kg. Pa sva jih le dobila: dve amerikanski, belo in zeleno, po 40 m dolgi, premera 14 mm, iz »mountain nylona«.
Pokrivalo zame je bilo enostavno. Volneni križ. Ker mi pa sega pleša do pet, sem križ izstrigel in dal na glavo samo obroč. Za Doreta dobiti kaj pripravnega, je bilo teže. Ker bo v navezi drugi in je stena najbrž zelo krušljiva, sem hotel zanj dobiti vojaško čelado, toda mi ni uspelo. Nato sem mu predlagal visoki cilinder, ki se ga v Mariboru še dobi, pa ni hotel, češ da se mu bodo ljudje smejali. Končno sva napravila kompromis: polcilinder, ki mu ponekod pravijo halbkana. To je bila izvrstna ideja, ki je Doretu rešila življenje.

Omeniti moram še hlače. Sedala hlač sva napojila z vodnim steklom. Računal sem z možnostjo, da eden ali drugi kljub izvrstnim vrvem zdrsi v globino. V takem slučaju je bolje, da se podriča po zadnjici in z rokami krmari. Izredna brzina pa lahko zapali hlače in nazadnje še zgoriš, ker gašenje vnic je nerodno. Drsenje po trebuhu mi je zoprno, ker se navadno v drsu preobrneš in letiš z glavo naprej, čeprav je glava skoraj najbolj važen del telesa.

Vsa ostala oprema je bila normalna.

Zdaj je bilo treba določiti dan. Ko so napovedali lepo vreme za daljši čas, sem določil dan: soboto, 31. maja. V petek popoldne sem poslušal tri poročila, ki pridejo za nas v poštev. Prvo je obetalo oblačno, pozneje izboljšanje, drugo oblačno s padavinami na Primorskem, tretje pa je napovedalo sončno z vmesnimi padavinami. Pomagal sem si tako, da sem vsa tri poročila seštel in delil s tremi. Sredina je bila kar ugodna.

V soboto zjutraj sva odšla z vlakom do Limbuša in potem najprej.

Jutro je bilo krasno. Ko krene cesta na desno, sva jo mahnila po stezi med vinogradi. V jutranjem soncu se je na vsakem trsu lesketala zlata medalja iz Montpelliera.
Stopala sva naprej proti melišču. Tu je prav nerodno skrotje, ki ti vzame precej časa. Nenadoma mi zadiši po citronah in cimetu. Grem v smeri vonja in kaj zagledam: izza nizkega grma upira vame svoje rožnordeče cvetove pravi jesenček (Dictamnus albus), ki ga na Pohorju še nisem našel. Je zaščiten.

Stopila sva v melišče. Dore se mi je zdel zamišljen. Da bi mu odgnal eventualne defetistične misli, sem mu rekel nekaj ohrabrujočih besed. Dore pa je pokonci mož in odločno me je zavrnil: »Qui servire dedicit, mori didicit,« cikajoč s tem tudi na svoje junaške borbe proti okupatorju.

Pod steno sva se navezala in pognal sem se v višino. S tehničnim opisom celega vzpona ne bom tukaj dolgočasil bralcev. Ta opis bom objavil v Planinskem vestniku ali v kakem inozemskem plezalnem listu z vso potrebno dokumentacijo.

Čedalje teže je bilo. Zabijala sva kline, deloma v lesene zagozde, sekala stope in oprimke ter odločno nadaljevala tvegano in zelo utrudljivo pot. Nekako deset metrov pod tisto gredino, ki sem jo že iz doline opazil, zavijem na levo, da bi se v varstvu razjedene krmolje potegnil kvišku, nakar krenem na desno in že stojim na tisti dozdevni gredini, ki pa je bila v resnici ostra rez, zakrivajoča kakih deset metrov globoko kanto. Osupel nad tem nenadnim odkritjem, zabijem na notranjo stran klin, da bi varoval Doreta. Tedajci mi zleti preko glave kakor moška glava debel okrušek. Doreta nisem videl, ker je stal pod konveksno platjo. Čul sem samo njegov izrek »Sapienti sat!« in vrv se je močno napela. Koj nato opazim njegov polcilinder, ki je v elegantnih spiralah plaval v globočino in se končno poveznil na visoko streho onstran melišča.

Pokličem Doreta, pa mi ne odgovori. Edino napeta vrv mi priča, da ni odletel. Spustim se k njemu. Visel je, nekoliko omamljen, med nebom in zemljo. Šilce konjaka ga je dobro predramilo. Izsečem mu nekoliko udobnejše stojišče, mu dam še eno šilce, kar je kvitiral z izrekom »Et meminisse iuvat!« Vrnil sem se proti kanti, med potjo pa potegnil vrv iz vponk. Tako je stal Dore zavarovan z dvema vrvema, ki pa nista tekli skozi vponke.

Čeprav se je Dore dobro opomogel, nisem tvegal, da bi sam preplezal tistih deset metrov. Vzdigniti ga sam nisem mogel, ker nisem na ostri gredini imel nobene opore. Napravil sem drugače. Vsebino nahrbtnika sem spustil na dno kante, nabral in nalomil ter zmetal v nahrbtnik okoli 20 kg kamenja, ga opasal, opisal Doretu način rešitve ter se spustil po obeh vrveh na dno. Iznajdba je krasno funkcionirala. Komaj sem bil na dnu, že začujem nad seboj široki Doretov smeh, ki ga je z menoj in kamenjem obtežena vrv potegnila prav na okrajek kante, od koder se je spustil k meni na dno. Ura je bila 14. Dan topel, jasen. Od melišča do tu sva rabila sedem ur.

Nečloveški napori tega izredno zračnega vzpona so naju zelo utrudili. Sklenila sva, da bova v tej prijazni skledi bivakirala.

Izvrstni kuhar Dore je skuhal najprej čaj, potem pa kosilo: makarone s paradižnikovo mezgo. Vsak jih je pojedel za en kilopond. Vsem plezalcem makarone toplo priporočam. Naješ se jih lahko skoraj do eksplozije, imaš občutek perfektne sitosti in vendar ti ne obteže želodca, ker so votli.

Pripravila sva si ležišči in študirala nadaljnje plezanje. Pri tem sva opazila na travnati blazinici nad nama pravo pravcato opojno ali strupeno zlatico (Ranunculus thora), ki je na Pohorju še nisem našel. Je tudi zaščitena.

Ko je bil v dolini odžvižgal zadnji koroški vlak, sva udobno zaspala. Drugo jutro sem zbudil Doreta, ko je prvi svit pregrnil nebo. Toda Doreta je prevzela tista prijetna lenoba, ki ne pusti vstati. Deklamiral je Ovidove verze:

Iam nox humida coelo praecipitat,
suadentque cadentia sidera somnos

Obrnil se je in zaspal.

Iz kante sva se izmotala šele ob šestih. Ta drugi del vzpona je bil sicer lažji, vendar je bilo tudi v njem nekaj kočljivih in tveganih problemov.

Na tisti ozki polički, ki prečka celo steno, sva počivala. Noge so veselo bingljale nad prepadom.

Naenkrat se pripodi od najine desne trop gamsov, skočijo pred nama mimo naju in jo režejo naprej. Osupnilo me je že to, da naju niso preskočili, temveč so napravili ovinek v horizontalni ploskvi pred nama, torej nad prepadom, tako nekako, kakor je s topom streljal cesar Ferdinand Dobrotljivi. Še bolj pa sva se začudila zadnjemu gamsu. Imel je konjski rep. Lovci so že zdavnaj trdili, da se pode po Pohorju gamsi, in sicer trije, ki imajo konjske repe, pa jim nismo verjeli. In je vendar res. Izkazalo se je, da so ti križanci potomci našega Miška, bosenskega konjiča z Ribniške koče.

Nadaljevala sva pot, dolgo še kakih sto metrov. Tu ni bilo več težav. Kar veselo sva skakljala proti razglednemu stolpu. Nanj bi 1ahko šla po stolpnicah, toda nisva hotela. Železno ogrodje nudi toliko volovskih prijemov, da pride plezalec prej na vrh, nego planinec po stopnicah. Ura je bila 10. Najtežji problem panonskih Slovencev je bil rešen. Ginjena sva se objela.
 

Razgledni stolp nad Bolfenkom >>>

* * *

Plezala Dore Gaj in Cene Lej dne 31. maja in 1. junija 1952. Spodnji del težavno z več izredno težavnimi in nekaj skrajno težavnimi detajli (šesta, zgornja meja). Zgornji del ima le nekaj težavnih mest. Čas plezanja enajst ur. Višina stene 760 m.

Cene Lej 

eXTReMe Tracker