Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Iz arhiva ... - 01. 02. 09

V triglavskih zametih, Naš obzor, za alpinista, sportnika in foto-amaterja, IV. letnik, Ljubljana, julij 1933, št. 2; str. 72

Članek Miha Potočnika o zasilnem bivaku petih skalašev (poleg Potočnika Joža Čop, Stanko Tominšek, Matevž Frelih in Jože …) v zimskih razmerah na Plemenicah. Poleg opisa samega dogodka je med drugim zanimiv tudi način, kako jim je oskrbnik Torkar v Vratih pomagal pri omrzlinah – s čopičem jim je omrzle ude namazal s kuhanim mizarskim klejem …

Ali kdo ve:

Kdaj in katero smer so plezali?
Kateri je bil peti soplezalec Jože ...?
Kdo je avtor ilustracij M. T.?

nedelja, 1. februar 2009, ob 05:30, France Malešič, ogledov: 1996

Naš obzor, za alpinista sportnika in foto-amaterja - Miha Potočnik: V triglavskih zametih 



Naposled se prikopljemo pod ogromno sneženo streho na robu stene, s cepinom se prebijem skoznjo in stojim vrh triglavske stene, že na trentski strani. Na cepinu varujem z vrvjo Joža, ki pride za mano, nato prepustim ta posel njemu, preslab sem, da bi mogel vleči vrv, in lačen, jojme lačen! Sesedem se v sneg, nič se ne brigam za tovariše, odvežem nahrbtnik in začnem trgati z zobmi zamrzlo gnjat kar brez kruha, saj ga nimamo, vsega smo že spodaj pojedli. Tovariši me posnemajo, joj taka lakota! Z napetostjo in pozornostjo, ki smo jo morali v steni ves čas obračati na položaj, je zdaj popustila tudi naša energija, strašno šibko se vsi počutimo. Pa z jedjo se nam vračajo sile, vse pospravimo, kar je podobnega po nahrbtnikih, meso, sladkor, špeh, popijemo čutaro nerazredčenega malinovca, ko ni nikjer dobiti vode, čeprav smo mokri čez glavo in si končno oddahnemo od težav in nadlog: stena je naposled le za nami ... Popušimo za likof še cigareto, zadovoljni in veseli, da so najhujše strahote že za nami. Nato se oprtamo, priganja nas strupeno mrzel veter in ura, ki kaže že na sedem. Čez dobro uro bo že noč, mi pa smo še tako silno visoko. Sneži še vedno neslišno in potuhnjeno, novega snega je že za dvajset centimetrov, vsenaokoli je pregrnjeno z belim, nobena skala več ne kuka v meglo. Spustimo se po pobočju za par klafter navzdol in otipljemo stezo, ki pelje tod v Luknjo, pa jo že po par korakih spet izgubimo, kar izmuznila se nam je, ne moremo se na noben način orientirati, ko je vse belo in enolično, korak je podoben koraku.

Blodimo po snegu naokrog in ne moremo najti steze, vse je kakor zacoprano. Jezimo se in zamalo se nam zdi, saj smo v poletnem času že neštetokrat hodili tod še tiste čase, ko na meji Lahi niso bili tako fašistovski, vsak kamen nam je skoro znan. In zdaj se vrtimo v tem začaranem krogu. dvakrat smo se že spustili kakih sto metrov doli na trentarsko stran in se spet vrnili, nikamor še nismo prišli. Kaj nam je res sojeno, da moramo kar naprej bresti iz ene zadrege v drugo, kaj še ne bo konca?

Tedaj Matevž slučajno stopi na skalnat rob in izpod snega se zasveti rdeča lisa – markacija! Spet je veselje tukaj, šlo bo! Previdno, korak za korakom tipljemo po stezi, ki jo bolj slutimo, kakor pa vidimo, ves čas se držimo roba triglavske stene, ki se tukaj v položnih skokih spušča proti Luknji. Stopetdeset metrov smo že od izstopa stene nižje, ko se naenkrat spogledamo. prav dobro vedoč, da smo zopet zgrešili stezo. Spet letamo sem in tja, gori in doli in jo vendarle spet izsledimo. Vlečemo se zopet od markacije do markacije. ki jih kopljemo izpod snega, mi korak za korakom, čas pa v silnih skokih. Ura je že pol devetih zvečer in mrak je že občuten. Komaj še ločimo bližnje obrise, zato ni čudno, da spet izgrešimo pot. Matevž spet skače sem in tja: mislim, da bo tukaj, ali pa je tam, morda je zgoraj na oni polici. Nič ne ve, to govori kar tako za tolažbo in ker ga plaši misel, da smo izgubljeni. Treba je z besedo na dan, ves čas sem jo že imel na jeziku, pa sem jo znova in znova požiral, ker mi je bila zoprna. Fantje, nič drugega nam ne ostane, kakor da ostanemo čez noč tukaj! Če gremo naprej, gremo v gotovo pogubo! Kaaaj? Ostati? Temu se je že zmešalo! Upor, revolucija! Joža in Matevž sta za naprej, češ, saj je tako vseeno, kje nas zlodej vzame – če ostanemo, zmrznemo, če gremo naprej, pa morda vendarle pridemo. Stane molči in čaka, Jože drži z menoj. Zgovorno mi pomaga plaz, ki se streljaj od nas sproži s silnim truščem v dolino in zdaj je tudi že trda tema, nikamor več se ne vidi, vsak korak v negotovost bi bil samomor, posebno še, ko nimamo luči in steze tudi ne. Polagoma smo vsi edini, saj nam drugega ne kaže. Doli grede sem opazil kopno mesto pod trebušnim previsom, vsaj nekoliko strehe je tam in tudi na kopnem lahko stojiš.

Brž stopimo tistih trideset korakov nazaj v breg, da si uredimo bivak. Odbrskamo sneg z ozke police pod previsom, odstranimo največje kamne, da smo bolj na ravnem in da tudi lahko sedimo sključeni pod previsom in se razvežemo. Najprej se moramo preobleči, da si ne nakopljemo pljučnice. To je kaj hitro storjeno, sleherni izmed nas ima samo volneno jopico še sabo v nahrbtniku, hranili smo jih za najhujšo potrebo – to je vsa naša garderoba, saj smo mislili, da bomo do noči že na varnem na Kredarici, kdo bo potem nosil nepotrebno težo s seboj. Strupeno nas brije veter, ko mečemo raz sebe suknjiče in srajce, s previsa pa nas zbadaj o ledenomrzle kaplje po životu – le brž v jopič. Joj, to je toplo, to se prileže, ko je spet nekaj suhega okrog pleč! Ogrnemo si še mokre suknjiče, srajce pa ožmemo in jih damo podse na polico, prižgemo svečko, ki jo je staknil Stane v nahrbtniku, in si uredimo vsak po svoje prenočišče, saj posebne izbire itak ni. Stane, Jože in Matevž čepe stisnjeni v klopčič, Joža stoji in cepeta ter maha z rokami, da se greje in da ni dolgčas, jaz napol sedim v špranji pod previsom in pušim. Zaenkrat nam je kar dobro, jopice so nas ogrele in veter tudi le v sunkih piha, plazovi, ki od časa do časa pretresajo tišino, nam tudi ne morejo blizu, ko smo vsaj nekoliko pod streho.

Pa to ne traja dolgo. Še ni deset minut, odkar smo tukaj, že nas stresa mraz, da nam šklepetajo zobje kakor za stavo in z naše »strehe« tudi prav nesramno kaplja za vrat; kakorkoli se presedeš, kapljam ne uideš. Od časa do časa se podrične čez naše zavetje droben plazič in nam zasuje čevlje in noge, ki nam mole izpod strehe, Jožu je ušel nagajivec celo za vrat. »Zunaj« še vedno naletava, to dobro vidimo v svitu sveče, ki jo imamo zavarovano s škatlami in škrniclji, da nam jo veter ne upihne. Še dobro, da imam škatlico vžigalic, ki so mi po čudnem naključju ostale suhe; vsem drugim ne gore. Prižgali smo z njimi svečo, da nam krajša čas in da moremo pušiti, drugega dela tako nimamo, če ne preveč mislimo na mraz. Govorimo prav malo, se nam ne ljubi. Vsak misli na toplo peč, na gorko odejo in na suho obleko. Vse žepe bi obrnili do zadnje pare, če bi se mogli odkupiti, da bi bili zdaj v Aljaževem domu pri Torkarju ali pa na Kredarici, še dolg bi naredili. Iz teme se nam posmehujejo plazovi, trpke misli nam švigajo po glavi: zakaj vse to, s čim smo se pregrešili, da nas narava tako neusmiljeno trpinči zdaj že ves dan in še celo noč. Pa zjutraj nas bo še tudi, če bomo še za rabo, morda bo to še najhujša šola, saj še vedno sneži in snega je že do kolena! Spomnimo se češkega študenta Kusyja, ki je v podobnem vremenu blodil prav tod okoli in nazadnje strmoglavil čez 800 m visoko steno, prav tako nam trda prede. Pa kaj, proč z neumno in morečo mislijo, kar korajžo!

Čepimo sključeni kakor nesreča sama, roke si grejemo pod pazduho in od časa do časa sezuvamo mokre čevlje, da si odrgnemo odrevenele noge, kakor polena hočejo postati trde in nič več nočejo čutiti. Še kaditi se nam ne ljubi več, ker je treba vsakikrat vzeti roke iz toplega zavetja in brskati po mokrih žepih. Šklepetamo z zobmi kar v zboru, sploh ne moremo držati pri miru čeljusti, če se še tako trudimo. Z naše strehe ves čas kaplje za vrat, po stegnih, kolenih, za čevlje, čas pa leze tako počasno naprej kakor močno zastreljena žival. Mislimo, da je ura vsaj že polnoči, pa je šele pol desetih; zdaj misliš, še nismo dobro uro pogledali, kako je s časom, pa je šele tri četrt! Zdaj je četrt na enajst, pol enajstih, enajst, mi pa sedimo gotovo že ves teden tukaj in prezebamo, daniti se pa začne šele okrog pol štirih, morda že ob treh. Drgnemo premrzle ude in se gibljemo, kolikor moremo, ker smo tako na tesnem, da ne moremo storiti niti koraka, da bi se sprehodili, že dober korak od tebe je črna noč in izdajalska strmina. In mraz pa mokrota! Vse se je zoper nas zaklelo! Da bi bilo le že kmalu jutro, dolgo ne bomo takole vzdržali.

Ob dveh je prenehalo snežiti, saj ga je tako že preveč nasulo!

Megle so se nekoliko razpodile, tako da vidimo bližnje obrise, vse bele kakor za Božič. Tudi plazovi so že bolj redki, le mraz je postal še hujši, še vsiljivejši, vsak kotiček najde. Veter je tudi pritisnil, da že žvižga, kakor da bi si lastil pravico, da nas pošteno premikasti za to, ker je ustavil sneg in razpodil meglo. Narahlo, neopaženo se začne daniti, tako nekam zaspano, kakor bi bilo še prezgodaj za to, čeprav je že tri. No, hvala Bogu, saj smo že vsi trdi in premrli, noge, kakor da niso več naše.

Ob pol štirih vstanemo – kakor pijanci smo, tako nas zanaša in kakor da bi hodili z lesenimi berglami ne z lastnimi nogami. Pregibljemo in pretegnemo se, da predramimo leno kri, najraje bi se stepli, če bi kraj ne bil prenevaren. Za zajtrk mesto toplega čaja silno grenko in zoprno reč: oblečemo si spet mokre srajce in suknjiče, uh, grdobija! Navežemo se na zmrznjeno vrv, ki se nam kar lomi v rokah; še dereze na noge, ki so mrzle, da se jih roka kar prijemlje – kakor limanice so. Jaz naprej, drugi so, pravijo, vsi pretrdi, da niso nobenega varnega koraka zmožni, saj mene tudi noge ne poslušajo. Da le stezo spoznamo, kraj nam je tu že spet znan, dnevna svetloba ga čisto drugače pokaže ko včerajšnji mrak. Parkrat še zaidemo, pa se vedno znajdemo in ogreli smo se že tudi s hojo, čeprav nas veter sovraži. Tako gazimo sneg do kolen doli proti Luknji, počasi, premišljeno, preveč nam je življenje ljubo, saj smo ga v teh štiriindvajsetih urah drago kupili in z muko zaslužili. Na nevarnih in plazovitih mestih zabijemo tu pa tam klin, čeprav smo na poti, nič ga ni škoda in sram nas tudi ni zaradi njega. Bolj ko lezemo v dolino, manj je snega – sto metrov nad Luknjo je že skoraj kopno, zato hodimo naglo, ker je bolj gorko tako in jedli bi tudi že radi in spali, spali ... ! Na Luknji se razvežemo in jo pobrišemo v naglih dolgih skokih proti Aljaževem domu; graničarja, ki ga srečamo, komaj utegnem o ogovoriti, čeprav smo drugače prijatelji. Mudi se nam in trudni smo tudi, saj smo danes že spet pet ur na nogah in trdo smo že delali.

Naposled – Aljažev dom! Up in misel vse mrzle, prečute noči! Hitimo, kolikor moremo, da zmečemo raz sebe mrzle, mokre cunje, kar luža se dela pod nami. Oskrbnik Torkar nam nanosi suhega perila, obleke in odej in kar njemu zmanjka, nam posodi njegova gospa, tako da smo naposled videti kakor pustne šeme. Suhi smo pa le! Če to ni prijetno, tudi nič nočem! Zakurjena kuhinja, topla juha, kuhano vino! Če že za drugo ni bilo vredno čepeti vso noč na Plemenicah, je bilo že zato, ker se nam zdaj vse tako prileže. Zdaj že ne gremo z nikomer več menjat. Vse nam diši, komaj nam sproti nanosijo na mizo. Torkar nam skuha lonec mizarskega kleja in nas namaže s čopičem po rokah in nogah – to je najboljše sredstvo zoper ozeblino. Saj imamo pa tudi čisto zatekle ude in stopal ter dlani nič ne čutimo, preveč je zlezel mraz vanje. Nato pa spat, spat! Vse popoldne spimo kakor klade noter do večera, saj smo pa tudi potrebni! Še obrniti se nobenemu ni ljubilo, kakor smo zaspali, tako se prebudimo. Naše žalostne cunje so nam posušili, spet smo jih lahko veseli. Zadovoljni in razigrani odhajamo iz Vrat, nekoliko polomljeni sicer, ker hodijo omrznjene noge precej po svoje, drugače smo pa zdravi, še prehladil se ni nihče. Ozebline so nam še skoraj mesec dni nagajale, prsti na nogah in rokah so ostali še trdi in brezčutni in nič ni bolelo, če si uščipnil. No, Torkarjev klej in čas sta storila svoje, tudi ta »spomin« na triglavske zamete se je čisto razgubil. Kadar zdaj pridemo skupaj, se vedno spominjamo na tistih divjih trideset ur, ko nam je zlodej pošiljal svojo pošto – in dobro se nam zdi, da smo to doživeli in preživeli, čeprav je bilo hudo.

Zdaj pa presodite, če ni bilo vse skupaj res zacoprano.

eXTReMe Tracker