Večer, Potovanja - Mateja Grošelj: Grad, ki takšen, kot je bil v prvotni obliki, že skoraj pol stoletja nastaja na kupu kamenja, privablja vse več obiskovalcev
(Mateja Grošelj)
Marko Marin
Za božič leta 1942 so partizani grad Mirna na Dolenjskem požgali; bali so se, da se bodo vanj naselili okupatorji. Po končani vojni so ga z miniranji zravnali z zemljo, saj so ostanke ruševin uporabljali kot gradbeni material pri obnovi naselja Mirna, nekaj dekorativnih stebrov arkad pa so odpeljali na druga gradbišča, denimo na Otočec. Leta 1962 se je profesor dr. Marko Marin, kot sam pravi, "naselil sredi kamnov in kamne začel obračati". Tega leta je za obdobje 99 let pridobil uporabno pravico za grad, tri leta kasneje pa še dovoljenje za obnavljanje ruševin. Kar je vidno danes, je delo njegovih rok in resnično jemlje sapo.
Mirnski graščak je "spečo lepotico", kot tudi imenujejo grad Mirna, začel sestavljati čisto na novo. Rojeval se ni le otrok njegove domišljije, Marin je kot umetnostni zgodovinar po izobrazbi vse rešitve iskal po ohranjenih zapisih in grajskem izročilu. Strokovnjaki so mu očitali nestrokovnost, nejeverni so odkimavali z glavo; Marin vedno pove kakšno pikro na račun rednih obiskov delegatov restavratorskega sveta, ki so z obiski in ogledi nastajajočega gradu "nabirali dnevnice". Sam pa je neutrudno proučeval zgodovino gradu, skiciral in zidal, v rastoče grajske zidove, stopnišča, obzidje, stolpe, strehe, okna in tla vgrajeval svoje hrepenenje, znanje, premoženje in trmo. Z odrekanjem in pomočjo društva Speča lepotica, ki ima okoli tristo članov, je mogočen kompleks po skoraj pol stoletja že primerljiv s podobo gradu z bakroreza iz Valvasorjeve Topografije sodobne Vojvodine Kranjske.
Na gradu, katerega obnova se v zadnjem času vse bolj zdi smiselna tudi mirnski občini in odvisno od razumevanja oblasti tudi ministrstvu za kulturo, že potekajo različne prireditve, do Speče lepotice znotraj krajevne skupnosti Mirna resno načrtujejo pohodno in gozdno učno pot. Največji užitek pa je še vedno pogovor z novodobnim graščakom, ki z obujanjem legend, prepletenih z dokazanimi dejstvi, nepoznavalskega poslušalca dobesedno posrka v grajsko življenje nekoč. Njegova sočna beseda je tako prepričljiva, da v trenutku odpre vsa vrata do najbolj davne časovne opredelitve grajskega terena, preko vseh mejnikov številnih lastnikov nekoč mogočnega gradu do njegovih vrhuncev in neslavnega propada.
In ko profesor izda svoje najnovejše odkritje, vhod v skrivni sestop z gradu do reke, se mu oči kar svetijo.
Marin, ki si, čeprav polno zaposlen na svojem "gradbišču", za vsakega novih znanj željnega obiskovalca vedno vzame čas, se zaveda minljivosti časa, tudi sedanjega. Pomenljivo se pošali, "da so tudi dosti bogatejši celjski grofje svoje graščine gradili po več kot sto let".
Dostop do gradu Mirna
Iz vasi Mirna na Dolenjskem se po kilometer dolgi asfaltirani cesti pripeljemo do vzhodnega pobočja grajskega hriba, na katerem stoji grad. Dostop je mogoč tudi z zahodne strani, če nadaljujemo pot po cesti proti Migolici in kakih petsto metrov od mostu pod gradom zavijemo levo. Še kakšnih petsto metrov dolga pot nas pripelje na zahodno grajsko ploščad. Za pešačenje prijaznejši dostop je po pobočju z vzhodne strani. Pohodni poti, daljša in krajša, se začneta pri gostišču Pri Francki v Podlogu v Mirni. Prva je dolga okoli 19 kilometrov, druga pol manj, obe pa bosta že kmalu dobro označeni kot pohodna in učna pot Speča lepotica.
Mateja Grošelj