štirikolesnikov in kje so meje naše kulture. Različna članka, ki osvetlita vsak svojo plat medalje.
Kupili ste štirikolesnik, registrirano vozilo, namenjeno vožnji po terenu. Komaj čakate, da zapeljete iz asfaltne gneče, kjer vas dušijo vse ostrejše omejitve in nevarnosti, ki jih vnašajo nesposobni udeleženci v prometu. Želite se varno sprostiti, toda ni vam povsem jasno, kje. V prvo travnato ali gozdno strmino se v civiliziranem svetu pravzaprav ne morete pognati, čeprav so zmogljivosti sodobnih strojev večje od »poguma« večine voznikov. V uteho vabi več kot deset tisoč kilometrov slovenskih gozdnih cest. Tudi na njih ne gre brez omejitev in nevarnosti, le da nekoliko bolj skritih, a zato nič manj bolečih kot v cestnem prometu. In kaj hitro, čeprav nimate slabih namenov, le zaradi neukosti postanete grešniki.
Poglejmo najprej teorijo - Uredba o prepovedi vožnje z motornimi vozili v naravnem okolju jasno določa, da je vožnja zunaj cest prepovedana. V njej je med drugim zapisano, da je v Republiki Sloveniji v naravnem okolju prepovedano voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z motornimi vozili, s kolesi s pomožnim motorjem in z drugimi prevoznimi sredstvi, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja in niso namenjena izključno vožnji po cestah in s kolesi ter da je na gozdnih cestah in cestah z makadamskim voziščem v gozdnem prostoru ter cestah v območjih, ki so zavarovana s posebnimi predpisi (naravni in gozdni rezervati, narodni, regijski in krajinski parki, vodni rezervati, varovalni gozdovi, gozdovi s posebnim namenom), prepovedano organiziranje voženj z vozili na motorni pogon ali njihova uporaba za testne in kros vožnje, športne tekmovalne in reklamne vožnje ter njim podobne oblike uporabe.
Če poenostavimo, je v Sloveniji vožnja prepovedana zunaj prometne infrastrukture in nekategoriziranih cest. Dovoljena je na gozdnih cestah, dovoznih cestah in površinah ob objektih, če niso v zasebni lasti ali če ni označeno drugače. Kaj to pomeni v praksi? V praksi je tako, da skoraj vsi za prevoz uporabljamo motorna vozila. Tudi če se odločimo za sprehod v naravi, se bomo do izhodišča pripeljali z vozilom. Vprašanje ekologije je le, kako daleč od mesta, asfalta, makadama ... Zdrava pamet nam pravi, da se mora vožnja nehati tam, kjer ni že obstoječega človeškega posega ali je ta okolju neprimeren. Jasno, da ne bomo drveli med sprehajalci na planinskih poteh, vozili čez drn in strn prek podrasti ali skozi strnjen gozd ter se izživljali na prijetni jasi, dokler ne bomo ob pamet spravili vseh živali in bližnjih prebivalcev.
Toda zdrava pamet pri stvareh, kot je zakonodaja, ni dovolj. Zakon določa stvari drugače, velikokrat nerazumljivo in tudi nelogično: tako enači terenska vozila in kolesa ter kaznuje prijatelje, ki se skupaj peljejo po makadamski cesti, ker je to zanje precej varneje, kot če bi kolovratili vsak zase, le zato, ker se to po črki zakona šteje za organizirano vožnjo, ki je zunaj asfaltnih površin v Sloveniji prepovedana. Še bolj absurdno je, da ne smemo peljati tam, kjer rohnijo težki gozdarski stroji, ki dobesedno trgajo prst iz podlage in s svojimi zastarelimi pogonskimi agregati onesnažujejo zrak in naravo z oljnimi madeži. Njim je to dovoljeno z izgovorom, da je to potrebno za zadovoljevanje potrošniških želja. Kaj pa želje tistih, ki bi se tam radi peljali na izlet z vozilom, ki v zrak spusti manj izpuhov kot katerakoli industrija in katerikoli športni avtomobil? Te željo so večinoma nepomembne, ker so stvar manjšine in se zato najlažje zatrejo. A tudi če se v duhu ekološke zavesti in zakonodaje peš sprehodimo na primer po idiličnih kolovozih Smrekovškega pogorja, s hrupom motornih žag v ušesih in z vonjem smradu šoštanjske termoelektrarne v nosu ugotovimo le, da naš štirikolesnik z najsodobnejšim pogonskim agregatom ni niti pljunek v morje proti strupom in hrupom, ki so v našem (naravnem) okolju povsem zakoniti. Še manj razumemo, zakaj nihče ne preganja kmetovalcev, ki onesnažujejo s traktorji po naravi in s pesticidi po naši hrani ter nastavljajo smrtno nevarne pasti motoristom in voznikom štirikolesnikov v tudi na cestah, kjer je vožnja dovoljena.
A začnimo z ekologijo pri sebi in skušajmo spoštovati zakonodajo, ki pušča kar nekaj možnosti. Toda to ni vedno preprosto. Imamo namreč stotine gozdnih cest, za katere je v praksi nemogoče ugotoviti, ali so gozdne ceste, po katerih je vožnja dovoljena, ali vlake, po katerih ni. Informacije o tem dobimo le na občini, kar pomeni, da bi se morali v nedeljo, ko se sredi gozda odločamo ali smemo levo ali desno, odpeljati nazaj v mesto, tam počakati na ponedeljkovo jutro in na občini skušati ugotoviti, na katerem delu labirinta odcepov sredi gozdov bi radi zakonito zavili. Uporabno informacijo zato tako težko dobimo, z lahkoto pa dobimo občutek, da smo sami krivi za težave in nevšečnosti. Prav nam je, kaj pa se vozimo s štirikolesniki. Če bi kot večina s črednim gonom potovali po asfaltu v koloni od doma v službo in nazaj, brez veliko vprašanj, ovinkov in doživetij, težav ne bi imeli. Kaj pa se nam je treba voziti po godovih. A kdor je enkrat okusil občutek svobode in moči štirikolesnikov, ve, da se je treba zapeljati tudi tja, kjer beseda vožnja dobi še kak drug pomen od stanja v koloni in čim lagodnejšega potovanja od ene točke do druge. Tudi za ceno nevšečnosti v prepričanju, da je z užitek vredno plačati. Tako ali drugače, da le komu (čemu) ne škodimo.
Tudi če se znajdemo in se na podlagi katastrskih zemljevidov že vnaprej odločimo za cesto, po kateri je vožnja dovoljena lahko v praksi nehote zamenjamo povsem podoben odcep, po katerem je vožnja prepovedana. Zakon nam odločitev skuša olajšati z definicijo vlake, po kateri se ne smemo peljati in v teoriji ni širša od treh metrov in pol ter se odceplja od ceste pod majhnim kotom. Toda marsikatera cesta v Sloveniji -tudi asfaltna- se odceplja pod majhnim kotom. Marsikatera vlaka ni le blatna sled skozi gozd, ampak ima široko makadamsko podlago in marsikateri kolovoz je v slabšem stanju od dobrih vlak, pa se načelno po njemu lahko peljemo.
Verjetno je nemogoče z znakom za prepoved označiti vsako vlako, a po drugi strani - zakaj bi bila vožnja po vlaki sploh prepovedana, če je jasno, da je vlaka, kot že pove ime, namenjena temu, da težki stroji po njej vlačijo debla. Je mogoče, da bi štirikolesniki bolj uničevali okolje od težkih delovnih strojev in več tonskih debel? Pa tudi če bi, potem ko je vlaka narejena, tam ni več ničesra kar bi se dalo uničiti. Zato nam bodo domačini, če smo vljudni, največkrat z veseljem dovolili zapeljati čez svojo njivo, ki jo bodo čez nekaj dni tako ali tako povsem preorali s traktorjem. Prav tako nam bodo z veseljem pokazali pot po vlaki, ki so jo že tisočkrat iznakazili z gozdarskimi stroji in debli. Vedo, da s štirikolesnikom ne bomo naredil škode. Toda pisci zakona mislijo drugače in tudi lastniki nimajo popolne pravice za vožnjo po svoji posesti. Bolj odprte roke imajo le lovci, gozdarji in inšpektorji. Zato raje ostanimo na makadamskih cestah, če nismo kateri od njih. A celo na širokih gozdnih cestah ni vse preprosto. Ene so namreč kateogorizirane in druge ne...
In če se nam zgodi, da jih zamenjamo. Upajmo, da so na inšpektoratu ljudje, ki razumejo naše tegobe in ločijo zrnje od plevela: da ločijo nekoga, ki se neškodljivo pelje po široki vlaki, ki je videti kot cesta, in drugega, ki objestno divja po podrasti, ki seveda ni niti najmanj podobna vlaki.
Zato tudi če pri roki nimamo seznama vlak, pazimo predvsem, da ne bomo objestni in da se razumno odločimo, kje bomo puščali svoje sledi in da pri tem ne bomo uničevali narave. S tem bomo za naravo naredili več kot z učenjem vseh ekoloških paragrafov. Pravzaprav si moramo zapomniti le eno stvar: zakon v Sloveniji dovoljuje vožnjo po gozdnih cestah in kolovozih (če ni označeno drugače ali če niso v zasebni lasti), po vlakah pa ne! Pri vlakah sicer ni vedno jasno, kaj so, a če vidimo neutrjeno grbinasto »cesto«, neprevozno z navadnimi avtomobili, je tam skoraj zagotovo promet prepovedan. Pa tudi tam, kjer je vožnja dovoljena, premislimo, ali se res moramo drenjati med planinskimi »romarji« v nedeljo dopoldan, ali res moramo na lovskih pogonih pokazati, kaj znamo na štirikolesniku, in ali moramo res plašiti živali, ko se pridejo oskrbovat s hrano. In če moramo res držati poln plin pri vožnji mimo kmetij in se asfaltni s prostim časom in z dragimi igračami pred ljudmi, ki nam pridelujejo hrano. Včasih je bolje zatreti svoje pritlehne nagone in tudi spremeniti traso vožnje, ne le zaradi narave in živali, ampak tudi (ali pa predvsem) zaradi ljudi. Posamezna neumna dejanja namreč mečejo slabo senco na vse voznike štirikolesnikov, nas pa po nepotrebnem spravijo v kočljiv položaj.
Zavedati se moramo, da štirikolesnikov v civiliziranem svetu ne moremo izkoristiti do meja njihovih zmogljivosti, tako kot to velja za avtomobile ali motocikle. Edina možnost so proge za motokros in posamezni poligoni. Kjer jih imajo. V Sloveniji pa vlada skrbi le za prepovedi, za možnosti moramo bolj ali manj poskrbeti sami. Žal. Vsak dan namreč ne moremo tja, kjer je narava takšna, da je ne moremo uničiti - v peščenih ali kamnitih prostranstvih puščavo. Ali pa si omislimo cestni trikolesnik, ki daje občutek vožnje z ATV-jem, kjer pa se spet srečamo s kopico, predvsem hitrostnih omejitev.
Toda čeprav se tega skoraj nihče ne zaveda, je tudi v naših gozdovih hitrost omejena. Čeprav ni prometnih znakov, na gozdnih cestah velja omejitev hitrosti 40 km/h. Policistov z radarji sicer v gozdu načelno ne bomo videli, je pa res, da je na neutrjeni podlagi že zaradi naše varnosti bolje peljati počasneje. Seveda je to odvisno predvsem od znanja, zbranosti in vozila, a kljub temu ne pozabimo, da na teh cestah, kljub ožini in zapuščenosti, promet poteka dvosmerno in da nas lahko vsak trenutek preseneti kakšen ogromen tovornjak s hlodi. Na gozdni cesti je mogočih veliko drugih presenečenj - od grbin, potokov, skal, hlodov, usekov, nezavarovanih prepadov do kakšnih kosmatincev. In ne pozabimo, da na veliko gozdnih cestah vozimo na lastno odgovornost. V pomoč, ko gre kaj narobe, orientacijsko, mehansko ali še kako drugače, pa priporočamo kupček dodatne opreme: zemljevid, kompas, rezervno gorivo in kakšnega prijatelja za pomoč. Pa pamet v roke!
Ski and sea, Ekologija - jesen 2008