KOTG PZS: Tudi letos je KOTG PZS organizirala tabor za mlade alpiniste v Himalaji, katerega se je udeležilo dvanajst Slovencev.
V preteklosti je bil cilj odprave 7075 metrov visoki Satopant v Garvalski Himalaji na severu Indije, letos pa se je KOTG odločila za Tukuče (Tukuche peak) v skupini Daulagirija v nepalski Himalaji. Odprava je bila namenjena mladim perspektivnim alpinistom za nabiranje prvih izkušenj v visokih gorah Himalaje.
Člani odprave: Matjaž Šerkezi - vodja odprave, Miha Habjan - tehnični vodja, Andrej Pahovnik, Davor Rozman, Igor Kremser, Jan Pinter, Jernej Knop, Karel Završnik, Luka Ajnik, Marsel Šnepf, Matevž Jerman in Matjaž Dušič.
Spremljevalna ekipa: Zvezni oficir Ishwar Poudel, sirdar Padam Tamang, kuhar, pomočnik kuharja, nosač med bazo in Marpho.
Trajanje odprave: 02.10. – 08.11.2008
Potek odprave:
02.10.: Odhod z Brnika do Moskve.
03.10.: Moskva - Delhi.
04.10.: Delhi – težave z birokracijo, ker smo imeli nepotrjene letalske vozovnice.
05.10.: Delhi – težave z birokracijo, ker smo imeli nepotrjene letalske vozovnice. Popoldan polet proti Katmanduju. Še isti dan Šerkezi uredi birokracijo na Ministrstvu za turizem in pridobi vsa potrebna dovoljenja za vrh.
06.10.: Priprava opreme za odpravo.
07.10.: Katmandu – Pokara – Beni, ki je naše izhodišče za pohod proti baznemu taboru.
08.10.: Beni – Tatopani (1190 m).
09.10.: Tatopani – Gasa (2010 m).
10.10.: Gasa – Marpha (2670 m).
11.10.: Marpha – Yak Karka (3680 m).
12.10.: Yak Karka – Baza Hidden valley (5040 m). Jernej Knop ostane na Yak Karki zaradi težav s prebavo.
13.10.: V bazo pride tudi Jernej Knop. Kremser, Pahovnik in Dušič se dvignejo za sto metrov.
14.10.: Habjan, Završnik in Šerkezi gredo na French pass (5360 m). Šerkezi nadaljuje na koto 5824 m proti Sita Chuchuri (6611 m). Šnepf gre na nemški T1 (5650 m). Jerman in Rozman gresta na mali Tukuče do višine 5500 m.
15.10. Habjan, Kremser, Završnik, Knop in Šerkezi se povzpnejo na Dampus peak. Habjan in Knop obrneta na vršnem grebenu (5800 m). Ajnik, Dušič, Pahovnik in Pinter gredo na Dampus peak, kjer na višini 5750 m postavijo šotor in prespijo.
16.10.: Ajnik, Pahovnik in Pinter gredo na Dampus (6012 m). Dušič sestopi v bazo. Jerman in Rozman se dvigneta do višine 5750 m proti nemškemu T1. Šnepf se povzpne na višino 5700 m proti Dampusu.
17.10.: Počitek v bazi za vse člane.
18.10.: Habjan, Dušič, Knop, Završnik, Kremser in Šerkezi postavijo v zelo slabem vremenu dva višinska šotora na višini 6000 m na Tukuče (slovenski T1). Habjan in Završnik se vrneta v bazo, ostali štirje prespijo na T1. Ostali člani počivajo v bazi.
19.10.: Dušič, Knop, Kremser in Šerkezi se vrnejo v bazo. Šnepf gre to nemškega T1. Rozman in Jerman se povzpneta do našega T1 in tam prespita. Ob 10.30 gredo iz baze Pahovnik, Ajnik in Pinter z namenom da brez spanja na T1 dosežejo vrh Tukuče. Pinter zaradi mraza ostane v T1, Pahovnik in Ajnik nadaljujeta po grebenu proti vrhu.
20.10.: Pahovnik in Ajnik nadaljujeta po grebenu vse do opasti na vrhu grebena, ki ju ustavi, ker nimata ustrezne opreme (vrvi in sablje). Sestopita v bazo.
21.10.: Po spoznanju, da vzpon po grebenu zaradi naklonine, snežnih razmer, vetra in vršne opasti ne bo tako enostaven kot smo planirali se odločimo, da težja mesta opremimo z vrvmi, ki so jih na gori pustile druge odprave. Habjan, Kremser, Završnik, Knop, Dušič in Šerkezi gredo do T1 in s seboj nesejo vrvi in ostalo opremo. Gredo do višine 6360 m in napeljejo 40 metrov vrvi.
22.10.: Jerman, Rozman, Pinter, Pahovnik in Ajnik gredo na T1. Ostali počivajo v bazi.
23. 10.: Šnepf se povzpne na Dampus. Jerman, Rozman in Pinter zaradi mraza in slabega počutja sestopijo v bazo. Ajnik in Pahovnik ob 15. uri dosežeta glavni vrh Tukuče (6920 m) in sestopita v bazo. Habjan, Završnik, Kremser, Dušič, Knop in Šerkezi gredo na T1.
24.10.: Habjan, Završnik, Dušič in Šerkezi se lažje zastrupijo s plinom (gorilnik ni dobro izgoreval, ker je bil pokvarjen). Habjan, Dušič, Kremser in Završnik sestopijo v bazo. Šerkezi vseeno nadaljuje z vzponom na vrh in skupaj s Knopom ob 13. uri doseže Zahodni Tukuče (6890 m). Še isti dan se vrneta v bazo.
25. 10. Pinter, Završnik in Knop se povzpnejo na Tapa peak (6000 m). Rozman in Jerman se povzpneta na Dampus peak. Habjan in Dušič se povzpneta na Dampus pass (5100 m).
26.10.: Vsi člani počivajo v bazi.
27.10.: Vsi člani počivajo v bazi.
28.10.: Ajnik, Pahovnik in Dušič gredo na French pass in naprej proti Sita Chuchuri. Gredo z namenom, da bi vstopili v SV steno Sita Chuchure. Prespijo na višini 5400 m. Habjan, Kremser, Završnik, Jerman, Rozman in Šnepf gredo na T1, kjer prespijo.
29.10.: Ajnik in Dušič gresta pod steno Sita Chuchure, kjer zaradi pršnih plazov ugotovita, da razmere za vzpon niso primerne. Skupaj s Pahovnikom se dvignejo na Koto 5824, nato pa se vrnejo v bazo. Habjan, Kremser, Završnik, Rozman, Jerman in Šnepf se vzpnejo proti vrhu Tukuče. Zaradi orkanskega vetra Jerman, Rozman in Šnepf obrnejo na grebenu (6400 m). Habjan, Završnik in Kremser nadaljujejo z vzponom, a zaradi vetra obrnejo na višini 6620 m. Vseh šest podre T1 in sestopi v bazo.
30.10.: Pospravljanje baze. Prihod nosačev.
31.10.: Odhod iz baze proti Marphi.
01.11.: Marpha
02.11.: Trek Marpha – Jomoson.
03.11.: Polet z letalom iz Jomosoma do Pokre in z avtobusom v Katmandu.
04.11.: Katmandu
05.11.: Katmandu
06.11.: Katmandu
07.11.: Odhod proti Delhiju in Moskvi.
08.11.: Prihod na letališče Jožeta Pučnika in zaključek odprave.
Zaključek, tehnično poročilo - Miha Habjan:
Kot v preteklosti je tudi letos PZS (KOTG) organizirala odpravo za mlade alpiniste, brez izkušenj v visokih gorah Himalaje. Namen take odprave je spoznati mlade alpiniste s potekom in logistiko odprave, prilagajanje in delovanje na visoki nadmorski višini, spoznati taktiko in način plezanja, se spoznati med seboj in osvojiti vrh. Konec koncev je cilj tudi spoznati gorstvo Himalaje in njene mnogo številčne možnosti plezanja ter osvajanja vrhov.
Cilj odprave je bil 6920 metrov visoki Tukuče v skupini Daulagiri v nepalski Himalaji. V bazi smo preživeli 19 dni.
Prva preizkušnja odprave je bila aklimatizacija na višino baze. S 2700 m (Marpha) smo se dvignili na Yak Kharko (4200 m), prespali, naslednji dan pa preko Dhampus passa prispeli v bazni tabor (Hidden Valley, 5000 m). Ta hitri vzpon v bazo se je nekaterim poznal še kar nekaj dni.
Prve aklimatizacije smo opravljali na okoliske vrhove, ki segajo malo preko šest tisoč metrov.
Ob prvem poizkusu proti vrhu (direktno iz baze na vrh), se je izkazalo, da je vršni greben zaradi izpostavljenosti in snežnih razmer (tudi vršna opast vzdolž celotnega grebena) bolj zahteven kot smo pričakovali. V naslednjih poskusih smo nekaj ključnih mest opremili s fiksnimi vrvmi (ne več kot dvesto metrov; vrvi smo našli na gori).
Ob poskusu na vrh se nas je četverica zastrupila s plinom, tako, da nismo bili sposobni za nadaljnji vzpon. Ob zadnjem poskusu šesterice na vrh, pa nas je z višine 6600 m v dolino odgnal resnično orkanski veter.
Vrh so dosegli štirje člani. Dva sta dosegla glavni vrh, dva pa zahodnega.
Tisti fantje, ki so bili vseskozi zdravi in so se hitro aklimatizirali, so se na gori nagarali. Nekateri smo na goro odšli štirikrat. Skupaj z aklimatizacijami je bilo to do sedem krat nad bazo.
Gora z grebenom naše smeri se je izkazala za dokaj težavno glede na razmere. Morda smo, polni plezalnih planov, smer pristopa na goro celo malo podcenjevali.
Razen nekaj dni slabšega vremena je bilo vreme lepo. Resnična težava je bil nenehni močan veter, ki je pihal čisto vsak dan, na gori nekaj dni zelo zelo močno.
V času našega bivanja v bazi so Tukuče poskušale se tri odprave, vse neuspešno.
Vsi fantje so pokazali veliko pripravljenost za delo skozi vso odpravo, v bazi in na gori. Morda je nekaj posameznikom zmanjkalo malo motivacije in samozavesti.
Sicer pa smo bili odlična ekipa, homogena, polna energije in želje po plezanju, pripravljena na skupinsko delo, pod odličnim vodstvom Matjaža Šerkezija.
S tehničnega vidika lahko odpravo ocenim za uspešno. Vsi fantje so spoznali odpravarstvo, Himalajo in dejstvo, da lahko funkcionirajo na višini. Žal je nekaterim manjkalo tudi nekaj sreče, da bi dobili piko na i - vrh.
Spet so se pokazale izkušnje iz Zahodnih Alp. Fantom dajo prepotrebne izkušnje ter znanje, voljo in motivacijo, samozavest. Sicer že obrabljena fraza, pa vendar, po moje brez teh izkušenj ne bi smeli na himalajsko odpravo.
Zavedanje mladih alpinistov o svoji lastni sposobnosti funkcioniranja na visoki nadmorski višini je nujno za kakršnokoli nadaljnjo resnejšo aktivnost v visokih gorah. Zato menim, da so take odprave koristne, nujne.
Poleg tega pa se tako pri nekaterih posameznikih prebudi zelja "še Himalaje", kar je odlična motivacija za plezanje v prihodnje. Za ostalo bo pokazal čas.
Še enkrat se lepo zahvaljujemo vsem sponzorjem in donatorjem, ki so nam pomagali pri izvedbi odprave: PZS (KOTG), Gradbeno podjetje Radlje d. d., CNC d.o.o., Občina Lovrenc na Pohorju, Ulbrich vzdrževanje d.d., Ideal d.o.o., Franc Levc s.p., Košir Niko s.p., BSH hišni aparati, FIRST – rototehnika, Zavarovalnica Maribor, Slovenijales trgovina, Meltal d.o.o., UKC MB, Imagine d.o.o., Akademsko PD Kozjak, Akropola, Litostroj, Komplast d.o.o., Sanks d.o.o., AHA Emmi d.o.o., Kogovšek konstrukcije, Štore Steel, PD Gornji Grad, Občina Luče, Etaline d.o.o., Cestar d.o.o., Rosten Jure s.p., Novak Jože s.p., Občina Nazarje, Schwab d.o.o, Komunalno podjetje Gornji Grad, BTC d.d., PBS d.d., Krka d.d., Občina Mozirje, Rodeo team d.o.o., Obnova Kočevje d.o.o., AO PD Kamnik, Foto Bobnar Kranj, Mammut, T.E.R.R.A. MSG d.o.o., Elektro Tabga d.o.o., Lancom d.o.o., Pinna d.o.o., ZZV Maribor, Lumar d.o.o., Pošta Slovenije d.o.o., Špeding d.o.o., Dumo d.o.o., Prezzenta s.p., Jurales s.p., Matjaž Žilavec, Purgaj in družbeniki d.n.o., družina Lonec s prijatelji.
Matjaž Šerkezi
Člani odprave v baznem taboru; zadaj od leve: Andrej Pahovnik, Luka Ajnik, Davor Rozman, Jernej Knop, Jerman Matevž, Igor Kremser, Marsel Šnepf, Karel Završnik; spredaj od leve: Miha Habjan, Matjaž Dušič, Jan Pinter in Matjaž Šerkezi.