Vikend, 26.08.05 - Sašo Kralj: Maja Roš - Humar je izbral tri medije, ki so privolili, da jih zastopam
»Z eno roko sem snemala, z drugo fotografirala, hkrati bi na radiu radi videli, da imam nekje še diktafon,« se dela pod Nanga Parbatom spominja novinarka Maja Roš. Po mesecu in pol se je namreč vrnila iz šotora na 3500 metrih nadmorske višine, od koder je Slovence seznanjala z usodo Tomaža Humarja. »Ko sem prišla v službo, mi niti na misel ni prišlo, da bi tako kot prej vsako jutro v roke prijela časopis. Težko se je spet "priklopiti", zato so mi dali prost teden, ki ga bom izrabila tudi za to, da se bom vrnila v domače sfere,« pravi Maja Roš.
Kako bi komentirali opazke, da greste na takšne odprave zaradi lastne promocije?
Kaj takšnega slišim prvič. Pa saj je Humar izbral tri medije, ki so privolili, da jih zastopam v eni vlogi. Sicer pa, garaška promocija, ni kaj! Če bi teza držala, bi odpravo lahko veliko bolje izrabila v svojo korist. Ko zdaj pogledam »press cliping«, kar dvajset centimetrov je debel, vidim, da je večina fotografij podpisanih z www.humar.com. V resnici bi povsod lahko pisalo Maja Roš. In ko sem se vrnila, sem v eni od slovenskih revij videla reportažo reševanja s petimi fotografijami, ki so podpisane Reuters in ATP. V resnici pa je avtorica vsake Slovenka (smeh). Odpravo sem vzela kot službeno dolžnost, ki sem ji dodala veselje do terenskega dela. In če bi se že želela promovirati, bi se na dolgo in široko kazala v vsakem prispevku. Čeprav mi je bilo naročeno, se nisem. Ker sem že tako, potem ko je Stipe (Božič, član odprave, op. p.) odšel, za snemanje nadlegovala kuharja, ki sem ga potegnila izza loncev. In potem je tu še urejenost. Od doma so me dražili, da sem videti kot kakšna jetijevka. A kaj ko sušilec za lase ves mesec ni delal. (smeh)
Kako se je začelo sodelovanje s Humarjem? Ko ste ga prvič srečali, menda niste vedeli, kdo je.
Tako je (smeh). Medtem ko je Humar med plezanjem na Daulagiri leta 1999 v Sloveniji postajal junak, sva se s prijateljico klatili po vznožju Himalaje. Ko smo se srečali na ulicah Katmanduja, nisem imela pojma, kdo je Tomaž Humar. Ohranila sva stike. Leto pozneje sem bila z odpravo pod Everestom. Ko sem z Dela prestopila na POP TV, sem bila prepričana, da se ne bom več imela priložnosti udeležiti česa podobnega. In potem sem nekega dne prišla v službo in videla, da je v pisarni Darje Zgonc in Vineta Bešterja (odgovorne urednice in direktorja informativnega programa, op. p.) sedel Humar in jima nekaj vneto razlagal. Ko me je zagledal, je zavpil: »Pa Maja bi šla lahko zraven!« Dva tedna pred odhodom je padla končna odločitev.
Kateri so bili tokrat najbolj napeti trenutki pod goro?
Težko je bilo samo slovo od Humarja, saj je bilo nenavadno moreče. V tišini smo vsak zase hodili proti oblačni gori, kot bi šli na pogreb. Kot da bi vedeli, da ne bo šlo vse po načrtih. Na začetku mu je šlo gladko, drugi dan je bil že na sredi poti, potem pa se je začelo. Huda je bila nemoč, ki jo čutiš, ker nimaš sredstev, s katerimi bi lahko pomagal – razen besed. Ampak tudi teh zmanjka. Začeli smo se opirati na elektronsko pošto. Ko se nam je zdelo, da je dovolj branja, smo mu še kaj zapeli.
Kaj?
Od mene je najraje slišal Mlakarjevo Vandimo; Mlakarja je imel najraje tudi njegov mentor Šrauf, o katerem je veliko pripovedoval. Sicer pa smo imeli s Tomažem nenehne boje – sam bi kar govoril in govoril, mi pa smo moledovali, da mora varčevati z baterijami, saj je bila postaja edina vez z življenjem. Potem je vstavil stare baterije, ki so komaj še delale. On nas je lahko slišal, mi pa njega ne. To je bila zame velika šola monologa. Kaj vse smo mu povedali! Dobro, da si verjetno ni vsega zapomnil. (smeh) Naporni so bili tudi trenutki čakanja, da bi postaja zaškrtala.
Ste bili pripravljeni na poročanje o morebitni Humarjevi smrti?
Pred odpravo smo se z nadrejenimi vsekakor zavedali, da takšna možnost obstaja. Navsezadnje je tudi sam govoril, da je možnost preživetja 30-odstotna. Ko je bilo vse na nitki, sem pomislila, kako in kaj bi morala poročati, če bi se to res zgodilo. V zavest sem si skušala vcepiti, da moram delo opraviti do konca, in mislim, da bi ga. Je pa res, da je bilo pred odhodom, ko Tomaža še nisem tako dobro poznala, o tem veliko laže govoriti kot takrat, ko si tam, ko si ves mesec povezan z odpravo in živiš z njo. Vmes sem od nekega medija dobila elektronsko pošto, da ima v mislih tudi črn scenarij in če bi kaj pripravila vnaprej, če bi morda res umrl. Ničesar ne bom pripravila vnaprej, sem si mislila, in na pošto nisem niti odgovorila. Verjeti je treba do konca.
Sponzorji niso bili navdušeni nad objavljanjem nekaterih informacij na internetni strani www.humar.com, na primer izjave koordinatorja akcije Vikija Grošlja, da je Humarjeva akcija glede pediatrične klinike sporna. Ste tudi vi dobivali kakšna posebna navodila glede objav?
Z nobenim od sponzorjev nisem imela stikov. Internetna stran ni bilo moje glavno delo, saj sem imela dovolj dela z mediji, ki so podprli mojo pot.
A vendarle ste v pogovoru na POP TV omenili, da ste morali paziti, kaj objaviti na internetni strani, kaj povedati Humarju in česa ne.
Grošelj mi je pojasnil, da so objave, odkar se je v akcijo vključila pakistanska vojska, izjemno občutljive. Govorim o angleški internetni strani. Z novinarskega stališča smo morali biti skrajno previdni, da ne bi užalili predvsem pakistanskih pilotov ali vojske. Zaradi časovne prednosti smo vsi vedeli, da moramo staviti na Pakistance, zato res ni bilo vredno tvegati. Tako smo morali z interneta izbrisati prispevek o tem, kako je bil prvi polet »šlampast«, pa tudi to, da so na poti švicarski piloti, smo zamolčali. Da ne bi mislili, da jim ne zaupamo. No, naredili pa smo popravek. Najprej je bilo rečeno, da lahko pakistanska vojska rešuje samo na višini do šest tisoč metrov, zato smo spremenili podatke, da je Humar na 5900 metrih. To je laž, ki pa jo imenujem bela laž, ker je v dobro nekoga. Zdi se mi, da je življenje več vredno kot neka informacija v tistem trenutku. Kar zadeva Humarja: čeprav je hotel vedeti vse, mu vsega nismo povedali in smo mu prihranili kakšno težko besedo. »Razburjenje škodi imunskemu sistemu,« mu je poskušala dopovedati zdravnica.
Česa mu niste povedali?
Viki mi je rekel, da so švicarski piloti že na poti. Vprašala sem, ali so že vzleteli. In je rekel, da ne. Kako so potem na poti, sem vprašala. »Ti reci Tomažu, da so piloti že na poti,« je odgovoril (smeh). Prav tako mu je bilo nesmiselno razlagati vmesne stopnje, ki so se iz minute v minuto spreminjale.
Kako vam je v takšnih razmerah uspelo ohranjati novinarsko distanco? Se vam zdi, da vam je uspelo?
V takšni situaciji je veliko teže ohraniti objektivnost kot kjer koli drugje. Če sem v Sloveniji, poročam vsak dan o nečem drugem, o uradnih zadevah, uradnih ljudeh. Pri tem podvigu je bila odprava čisto majhna; najprej nas je bilo šest, tudi bioenergetičarka je skrbela, da smo vsi dihali za isto stvar. Na koncu pa smo ostali le trije. V nekem obdobju sem zapadla v nekoliko preveč čustveno poročanje, a ko spremljaš dogajanje, kjer se odloča o življenju in smrti, enostavno ne moreš ostati hladen. Na srečo me je potem tudi količina dela prisilila v bolj razumsko poročanje.
Je imel Humar s seboj dovolj cepinov za vse politične predstavnike Pakistana, s katerimi ste se srečali po uspešnem reševanju?
Imel jih je ravno dovolj. Svoja dva je sicer pustil v steni, vendar je tistim, ki so ga vprašali, ali je to tisti iz stene, prikimal. Četudi je bil cepin za premiera na primer čisto nov. (smeh) S cepini smo imeli kar nekaj težav. Je namreč lahko orožje in to dobro orožje, saj so Humarjevi nabrušeni kot britev. Na rentgenskem pregledu so se zaradi cepinov križali in jih zadržali. Na srečanju s predsednikom smo rekli, da imamo darilo, ki pa je ostalo na rentgenu. Naročil je, naj ga prinesejo. In so ga, v belih rokavičkah ter na srebrnem pladnju. Mušaraf je Humarju podaril zlato uro, članu odprave Alešu Koželju izrezljano posodo, meni pa tapecirano šatuljo z ogledalcem in ključkom.
Boste podvig še kako izkoristili?
Že pred odhodom smo imeli zamisel, da bi na POP TV naredili krajši film. Izšla naj bi tudi knjiga, katere glavni avtor bo Humar, z nekakšnim nadaljevanjem razprodane Ni nemogočih poti. Pa saj je to vnovič dokazal! (smeh) Reševanje iz stene na tej višini je doslej veljalo za nemogoče. Vendar je glede knjige še vse nedorečeno. Ne bo izšla takoj, tako kot po odpravi na Everest. Takrat se je bližal božič in smo vedeli, da se bo knjiga prodajala kot darilo, zato se je mudilo. Ta bo verjetno izšla čez nekaj mesecev.
Torej spet pred novim letom.
Ja, očitno spet. (smeh)
Sašo Kralj
Foto Tomi Lombar