Simon Slejko in Andrej Magajne sta plezala v območju Terskey Ala-Too
Kirgizija 2005
Območje: Terskey Ala-Too, dolina Karakol
Trajanje: 28.07. do 20.08.05
Udeleženca:Andrej Magajne in Simon Slejko
Proračun:: 260.000 SIT po osebi;
all inclussive
Kronološki pregled dogodkov:
28.07. Let Brnik - Instanbul - Biškek (2 h + 6 h)
29.07. Prevoz Biškek - Karakol (400 km)
30. in 31.07. Karakol - urejanje formalnosti, nakup hrane, najem nosačev.
01.08. Prihod v v bazo.
02. - 13.08: aktivnosti v bazi in nad njo.
14. - 15.08. Karakol
16. - 18.08. Biškek
19.08. let Biškek - Istanbul
20.08. let Istanbul - Brnik
Območje Terskey Ala-Too je na jugovzhodnem obrobju jezera Isyk-Kul in je del gorovja Tien Šan. Izhodišče za podvige v njegovem osrčju je mestece Karakol, od koder v masiv vodijo 4-WD poti in steze. Za področje Terskey Ala-Too so zaradi bližine jezera značilne hitre spremembe vremena in relativno velika količina padavin, ki pade pretežno v juniju in juliju. No, nama tudi v avgustu z njimi ni bilo prizanešeno in sklepam, da se vreme izboljša in postane bolj predvidljivo šele konec avgusta in v septembru. V celotnem masivu prevladujejo ledne stene in številne možnosti za nove smeri potrjujejo pravilo, da so se nekdanji plezalci Sovjetske zveze lotevali pretežno le skalnih, ali v skrajni sili skalno-lednih problemov. Zadnje nove smeri so bile po najinih podatkih v dolini Karakol splezane v letu 1984, večina pa datira v leta med 1965 in 1978.
Za obisk področja, in konkretno doline Karakol, sva se odločila na podlagi Andrejevih ogledov v lanskem letu, pa tudi zato, ker se v povirju doline nahajata dva od skupaj treh 5000-akov v masivu (Djigit, 5170 m in Karakolski, 5280 m).
Na Djigit sta se kot prva Slovenca lani povzpela bratranca Dejan in Primož Lapanja iz okolice Tolmina, Andrej pa se je zagledal v 1500 metrov visoko severno steno Karakolskega, ki sva si jo potem po skupnem razmisleku tudi izbrala za najin primarni cilj.
Od dvanajstih dni, ki sva jih preživela v bazi in nad njo, sva le štiri cele dneve na nebu lahko ves čas občudovala sonce, sicer je običajno popoldne deževalo, ali pa so naju za nekaj dni zajeli lokalni ciklončki. Na srečo pa se je sneg, ki je ob teh priložnostih zapadel, izredno hitro predelal, saj je sonce v tistih predelih hudo močno.
Po aklimatizaciji in vseh kolobocijah s prenašanjem opreme v ABC pod Karakolski, sva se po nekaj poizkusih in slabih izkušnjah z vremenom odrekla njegovi severni steni in se odločila za lepo, vendar logistično bistveno manj zahtevno severno steno Slonienoka (4728 m).
Sedmega avgusta sva tako v 700-metrski steni severni steni Slonienoka v sedmih urah preplezala verjetno novo smer in jo poimenovala Amor therapetica (V, AI5). Sestopila sva preko vrha in po normalki in bila po skupno dvanajstih urah spet pri vstopu v smer.
Po nekaj dneh počitka v bazi sva nato opravila še poizkus v severozahodni steni Djigita, ki pa ga je, kako predvidljivo, končal orkanski veter in nekajdnevno poslabšanje vremena.
Andrej Magajne in Simon Slejko