20. februarja 2004 je umrl Franc Ceklin, alpinist in gorski reševalec, planinski aktivist, publicist in zgodovinar. Pogreb bo v torek, 24. februarja 2004, ob 15. uri v Bohinju, na pokopališču v Srednji vasi.
Pretrgala se je življenjska nit
20. februarja 2004 se je za vedno poslovil od nas Franc Ceklin, alpinist in gorski reševalec, planinski aktivist, publicist in zgodovinar.
Rodil se je 1. oktobra 1911 v Stari Fužini v Bohinju očetu Ivanu, lovskemu čuvaju in materi Ivani Boltar. Nič mu ni bilo podarjenega, preživel je težko mladost. Kljub nadarjenosti ni imel pred drugo svetovno vojno nikakršnih možnosti za šolanje. Izučil se je za čevljarja. Ukaželjen je neutrudno segal po razpoložljivi domači in svetovni literaturi. Z vztrajnostjo si je pridobil široko obzorje in prefinjen občutek za lepo govorjeno ali pisano slovensko besedo. To odliko je ohranil do konca svojega življenja. Mladeniča je zgrabil vrtinec druge svetovne vojne in vključil se je v NOV. Delal je v ilegalnih tiskarnah v okolici Bohinja, nazadnje pa v ekipi, ki je izdajala list Naše glasilo v partizanski tiskarni Trilof v Davči. Ko se mu je po osvoboditvi ponudila prva priložnost, da doseže tudi formalno izobrazbo, jo je zgrabil z obema rokama. Iz predvojnih let sem imel le štiri razrede osnovne šole. Vse kar sem dosegel na področju izobrazbe, je bilo rezultat velikega truda ob delu že v zrelih letih, mi je dejal nekoč. Svoje srečanje z abrahamom je kronal z vpisom na študij geografije in zgodovine ter na prvi stopnji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani leta 1964 diplomiral. Po vojni je delal v upravnih službah: najprej od leta 1949 do 1950 na Oblastnem ljudskem odboru za Slovensko Primorje v Postojni, nato pa na Okrajnem ljudskem odboru v Tolminu. V letih med 1965 in 1971 je bil direktor Hotela Krn v Tolminu, kjer se je upokojil.
Gore so mu bile položene v zibelko. Njegov stric je bil znani vodnik dr. Henrika Tume, lovec Janez Ceklin, po domače Šmonc iz Stare Fužine. Ceklinovo udejstvovanje v gorah sega v njegova rosna leta pred drugo svetovno vojno, ko je kot samouk z bratrancem Martinom Ceklinom, Valentinom Staretom plezal predvsem po domačih bohinjskih gorah (Debeli vrh, Tošc, V. in M. Tičarica). Med službovanjem v Postojni je bil leta 1949 pobudnik ustanovitve Alpinističnega odseka in je že naslednje leto organiziral 12-dnevni tabor v dolini Zadnjice. Iz tega časa sta znani njegovi prvenstveni smeri v zahodni steni Vršaca in severni steni Kanjavca. Prav tako pa je bil tudi pobudnik in traser direktne plezalne poti k Vojkovi koči na Nanosu. Svoje alpinistične pobude je prenesel v Tolmin, kjer je bil pobudnik in prvi načelnik novoustanovljenega AO (l. 1951). v letih 1951-1954 pa tudi podpredsednik PD Tolmin. V tem obdobju je skupaj s Petrom Bergincem opravil številne plezalne vzpone, med katerimi so znane prvenstvene smeri v zahodni steni Jalovca. Sodeloval je tudi v GRS in bil krajši čas načelnik postaje v Tolminu. Na področju organizacijskega dela v PD Tolmin je zapustil neizbrisne sledi kot načelnik odseka za propagando in pobudnik številnih akcij. Omenjamo predvsem najvažnejše: trasiral je slovensko smer na vrh Mangarta, bil je glavni pobudnik postavitve Kugyjevega spomenika v Trenti ter pobudnik in organizator trentarske muzejske zbirke, prvega poskusa postavitve planinskega muzeja po osvoboditvi. Njegovo organizacijsko delo na planinskem področju se je prepletalo z delom na področju turizma v Posočju. Kot dolgoletni član Goriške turistične zveze in član republiške komisije za propagando v turizmu je zbiral gradivo za prvi primorski turistični prospekt (l. 1950), ki so mu sledili še drugi. Starejši Tolminci se ga spominjajo tudi kot igralca v obdobju vrhunca tolminskega gledališča po drugi svetovni vojni..
Publicistična dejavnost zajema številne članke s planinsko-propagandnega in turističnega področja v dnevnem tisku (npr. Primorske novice) in revijah (npr. Slovenski jezik). Žal je v svoji skromnosti največ člankov priobčil brez podpisa, z netipičnimi zlogi, ali pa je svoje prispevke »posodil« kakšnemu bolj zvenečemu imenu. Tako je ostajalo avtorstvo njegovih prispevkov zamegljeno, v ozadju in predstavlja za urejevalce njegove bibliografije velik problem. Za obdobje po letu 1954, ko je moral zaradi bolezni - kot sam pravi - pustiti svoje »aktivno delo v višavah«, pa so znane predvsem njegove daljše in poglobljene raziskave o družinah bohinjskih gorskih vodnikov potomcih kosezov in o zgodnjem osvajanju Triglava. Za razpravo o zgodovini bohinjskih kosezov in svobodnikov je prejel 2. nagrado na natečaju Planinskega vestnika leta 1975.
Ceklinovo zanimanje za razvoj turizma se je odrazilo tudi v ustvarjanju tekstov za turistično propagandne filme. Je avtor scenarija in snemalne knjige za barvni film o Trenti na Kugyjevo besedilo (1954) in scenarija za krajši igrani turistično-propagandni film o Primorski Trije biseri (1956). Na nagradni natečaj Triglav filma se je leta 1951 odzval s sinopsisom za film Marina (z delovnim naslovom Srenja), ki se godi med Bohinjem in Čedadom. Tekst je delil 2. in 3. nagrado (skupaj z Ivanom Ribičem). Ceklinov delež v razvoju turizma in turistične propagande na Primorskem je velik, saj je bil polni dve desetletji stalno prisoten na tem področju ustvarjanja. Za svoje delo je prejel zlati znak Planinske zveze Jugoslavije, srebrni znak Turistične zveze Slovenije, medaljo za zasluge za narod in druga priznanja.
Franc Ceklin si je v življenju zadal veliko nalog, jih uspešno in do zadnje podrobnosti brezhibno izpeljal. Svoje petdesetletno delo o zgodovini Triglava in pokrajin v njegovi okolici žal ni uspel dokončati v taki obliki, da bi mu bilo dano doživeti tudi knjižno izdajo. Prehitela ga je bolezen. Zavest, da ne bo mogel dokončati naloge, v katero je izlil vso svojo življenjsko energijo, izkušnje in radosti tihega, a vztrajnega raziskovalnega dela, ga je zadnje tedne življenja navdajala z grenkobo. Naj se mu uresniči dolgoletni sen vsaj po smrti!
Žarko Rovšček