Jutro: Zakaj smo srečni na planinah
V skalaški alpinistični šoli je predaval znani univ. docent dr. Albin Seliškar o delovanju visokogorskega podnebja na človeka, o fiziologiji alpinizma.
Iz poučnega predavanja posnemamo:
V gorah govori priroda človeku vse bliže in intimneje, povedati mu more dosti tudi o njegovem organizmu. Na človeku, ki se poda v visoke gore, se opazijo tako značilne spremembe, da zbude pozornost tudi manj podučenega. Za fiziologijo samo je študij teh izprememb največjega pomena, ker prav posebno prispeva k spoznanju funkcij dihanja, krvi, cirkulacije in regulacije funkcij.
V prvem delu predavanja je g. predavatelj podal pregled značilnih funkcij človeka, ki gre na goro: presnavljanje, kritje energetskih potreb, oskrba organizma s kisikom, dihalna funkcija krvi, delovanje srca in žilja, proces dihanja, delovanje mišic, potrebe po večji množini kisika v organizmu, ki vrši delo, regulacija funkcij potom živčevja in organov z notranjim izločanjem. Značilne učinke adrenalina, tistega hormona, ki ima v delujočem organizmu in podobno v visokogorskem podnebju tako velik pomen, je pokazal poizkus na živem srcu žabe.
Organi zahtevajo za redno opravljanje svojih nalog predvsem zadostno množino kisika, pa ravno tega je v večjih višinah tem manj, čim više se povzpnemo. Gorsko podnebje je karakterizirano po stopnjema nižjem tlaku, zmanjšanem delnem tlaku kisika, manjši vlagi v zraku, nižji temperaturi in povečanem žarenju. Na človeka deluje kot izrazito dražljajno podnebje.
V drugem delu predavanja je sledil opisu znane gorske bolezni pregled raziskovalcev, ki so proučili večidel na posebnih ekspedicijah delovanje faktorjev višinskega podnebja na človeka. Za te študije so bili postavljeni celo posebni instituti, od katerih je bil prvi na Monte Rosa (italijanski fiziolog Mosso); v novejšem času so posebno znani instituti v Davosu in na Jungfraujoch. Zanimiva opazovanja so bila objavljena tudi od udeležencev raznih ekspedicij na visoke gore v Aziji.
Učinki višinskega podnebja pa se ne pokažejo le v višinah nad 3000 m, v katerih nastopa že gorska bolezen, temveč že dosti niže, čeprav v manjši meri. Že pri 1500 m se opazijo prvi vplivi zredčenega zraka. V višinah do 3000 m je povečano žarenje mogoče celo važnejši faktor. Nekatere živali so napram višinskemu podnebju bolj občutljive, n. pr. mačka. Zanimivo je, da je povečana množina maščob v mleku planinskih krav izraz motenj v presnavljanju, ki so povzročene po zmanjšanju kisika.
Učinki na človeku se pokažejo predvsem v krvi. Množina rdečih krvnih celic in krvnega barvila se more silno povečati. Hitro nastopajoče povečanje števila teh celic takoj po prehodu v višine je povzročena po posebnem delovanju organov, ki služijo kot rezervoar za kri, n. pr. vranica in jetra.
Po daljšem bivanju v višinah se izboljša možnost krvnega barvila za vezanje kisika, nastopi resnična prilagoditev na spremenjeno življenjsko okolje. V delovanju srca, žilja in dihalnega aparata se pokažejo spremembe, ki vse streme za tem, da dobi organizem dosti kisika kljub zmanjšani množini v zraku. Seveda gre ta prilagoditev le do nekih mej. Tudi individualno je različna.
Za razumevanje načina delovanja višinskega podnebja so važne spremembe v delovanju vegetativnega živčevja, ki ga nekateri značilno imenujejo »življenjsko živčevje«, in pa organov z notranjim izločanjem. Vedno bolj prodira naziranje, da učinkujejo višinski faktorji, ki zadenejo najprej kožo in pljuča, s posredovanjem krvi in vegetativnih refleksov na simpatično živčevje in organe z notr. izločevanjem, posebno na nadledvično žlezo (adrenalin!).
Presenetljiva je lepota spoznanja: prav tiste sile, ki zaustavljajo človeku prodiranje v višino, vzdražijo telo, da se jim postavi v bran s prilagoditvijo na novo okolje.
Tudi tistemu mogočnemu faktorju, ki privleče velike množice v gore, o alpinizmu, more fiziologija nekaj povedati.
Alpinizem je sport. To je dobro in lepo obrazložil pok. dr. Tuma. Za fiziologa je sport telesno udejstvovanje, ki je združeno s premagovanjem nepredvidenih zaprek. Tu se posebno uveljavi delovanje simpatičnega živčevja in adrenalina. Oboje je usmerjeno na povečano pripravljenost organizma za premagovanje zaprek. To pomeni zvišano borbenost, zvišan pogum, požrtvovalnost.
Subjektivno se tedaj v človeku silno dvigne zavest lastne volje. Ta zavest izdatno prispeva k občutku velike sreče, ki navdaja alpinista v gorah.