Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Užnik in nesrečni Cjajnik

gorisekgorazd@gmail.com
         [email protected]


Košutnikov turn


Dvojezičnost v Selah

 
Proti Koči pod Košuto


Še dobro, da nisva na turo
povabila Bedanca ...


Macesje in Užnik


Vse je pravilno razen "pravilna"

 
Cjajnik z Vzhodno grapo


Cjajnikova Vzhodna grapa - vstop

 
S Cjajnikove škrbine 


Veliki vrh in Kladivo


Cjajnik


Proti Užniku


Cjajnik ni samo stolp


Cjajnik z obrazom

 
Vrh


Storžič ČB


Veliki vrh in Kladivo, zadaj
Kanjavec, Triglav in Rjavina

 
Stol, Vrtača in Palec, zadaj
Dolkova špica in Škrlatica


Grosova planina


Zahajajoče sonce na najvišjem
vrhu Košute

 Arhiv: Gorniška potepanja

sreda, 21. januar 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 9957

CjajnikGorniška potepanja: Zelo me je bolelo. Krčevito sem jokal. Niso me slišali. Še vedno sem jokal, jih prosil, rotil ... Trpel sem in še vedno trpim v bolečinah, obupu, jezi in razočaranju.

 

Skozi Cjajnikovo Vzhodno grapo na Užník

Bilo je na silvestrovo pred dvema letoma. Kot že tolikokrat dotlej sva si tudi ta dan privoščila zanimivo zimsko turo. A tokrat ne bom pisal o snežnih razmerah in razgledih, morda le to, da je tura zelo zahtevna in primerna samo za izkušene! Karavanke nikakor niso »kravje gorovje«. Po turi je bilo v glavi polno črnih misli zaradi degradacije Cjajnika in tudi po dveh letih, ki sta minili od takrat, ni nič bolje. O tem bo tekla beseda v tokratni objavi.

Iz vasi Sele do Koče pod Košuto se pozimi hodi peš ali na smučeh. Na severni strani Karavank je ponavadi precej več snega kot na južni, saj sonce le malokdaj posije v koroške vasi in planine nad njimi, še bolj redko pa v grape in SeleKadar je megleno, pomaga slika ...žlebove sredi strmih ostenij glavnega grebena Košute. V ranem jutru je koča samevala. Okoli nje je bilo le nekaj živalskih sledi. Nad Grosovo planino sva stopila na obsežno snežišče in se usmerila v Cjajnikovo Vzhodno grapo. V dobrih snežnih razmerah vzpon po njej ni pretirano zahteven (do 40º), poleti pa je zaradi trdega snežišča in padajočega kamenja zelo nevarna! Zadnja leta je uradno zaprta!

Na ozki Cjajnikovi škrbini sva na skali zagledala izpisan datum 12.10.2006. Le kaj bi to bilo?! Sicer sva slišala, da so se na Cjajniku nekaj igrali z železjem Dan, ko je odšel ...V Cjajnikovi Vzhodni grapi(pišem glede na védenje decembra istega leta), vendar se s tem nisva podrobneje ukvarjala. Radovednost me je pognala okoli vogala. Ko sem zagledal jeklenico, kako se vzpenja po gladkih skalah brez naravnih prehodov nad strašljivim prepadom, ki se grezi v Hudo jamo, mi je vzelo sapo: »Zakaj???«

Lahko bi sam izpovedal Cjajnikovo bolečino, a se mi zdi veliko bolj pošteno, da prisluhnemo njemu:

»Moje ime menda ni izvirno slovensko. Po eni razlagi se imenujem po spodnjih severnih strmalih Tegoške gore, ki se imenujejo Cjan, po drugi pa sem, če me opazujete s planine Mrzli log, še najbolj podoben čajniku. Nad škrbinoPrevelik in prelep sem, da bi me pustili pri miru ...Imenujejo me tudi Macesnov turn, s katerim se morda brati tudi nemški prevod (Lärchenturm). Lahko bi bilo tudi obratno, a se o tem ljudem, ki živijo na obeh straneh Košute, še ni uspelo dogovoriti. Prvi plezalci (Matjević, Lexer, Orsini in Rosenberg) so splezali name »šele« leta 1911. Dolgo vrsto let sem sobival v družbi izkušenih alpinistov, ki so le sem in tja zabili kakšen klin, da so se lahko po vrvi varno spustili čez »normalno poč«, ki je ocenjena s četrto stopnjo. Name so plezali tudi po severozahodnem rebru, a tudi po tej smeri jih nisem spustil na vrh brez obvladanja tretje stopnje. Naivno sem mislil, da bom dočakal stoletnico prvega vzpona v miru in spokojnosti.

Potem pa ... Potem pa je prišlo leto 2006 in prišli so ljudje. Ljudje, ki so me še pred sto leti gledali od spodaj. Prišli so s klini, skobami, jeklenicami in z vso potrebno opremo za vrtanje in zabijanje. Zelo me je bolelo. Krčevito sem jokal. Niso me slišali. Vsak dan znova so prihajali na delovišče in mi zabadali nove rane. Še vedno sem jokal, jih prosil, rotil ... »Kaj, za vraga, počenjate? Kaj nameravate storili z mano? Ali sem komu kaj slabega storil?« Niso me slišali. Odgovora ni bilo.

Še stojim, toda z ranjenim ponosom

Ko so končali, so me pustili samega. Trpel sem in še vedno trpim v bolečinah, obupu, jezi in razočaranju. Prišla je pomlad in kmalu za njo poletje. Travniki pod mano so oživeli, sneg v steni je skopnel. Ljudje so hodili vse višje. Nenavadno veliko jih je bilo. Do sedaj nisem bil navajen tolikšne družbe. V preteklosti sem bolj ali manj sameval in se le redkokdaj pogovoril s človekom, pa še tisti, ki je prišel k meni, si je želel predvsem miru in samote.

Ti ljudje pa so drugačni. Govorijo samo med sabo. Razglabljajo, ali je težko ali ni, da morda kje še manjka kakšna jeklenica, klin ali skoba, tuhtajo, ali sodim po težavnosti v »C« ali »D« ... Vse si povedo, le zame se nihče več neTudi ptica si je ogledala moje nove 'pridobitve'. Vidite jih na levi. Nizke Turezmeni, pa tudi z roko se me skoraj nihče več ne dotakne, saj se vsi držijo samo še za železje. Da bi me kdo pobožal, jim še na misel ne pride. Se še spomnite filma Steber, ko je Čopov Joža ob prvem dotiku skale po dolgih vojnih letih tiho dejal: »Topla je.« Ljudem sem postal le orodje za dosego cilja in sproščanje adrenalina. Po meni hodi in pleza (če temu lahko sploh rečem plezanje) toliko ljudi kot še nikoli, vendar še nikdar nisem bil tako zelo sam kot sedaj.

Zadnji dve leti živim, bolje rečeno životarim. Prav nič ne kaže, da se bodo ljudje naveličali.Vsako leto jih pride več. Verjetno bo v prihodnje samo še slabše. In kolikor slišim, se mojim »stanovskim kolegom« ne godi nič bolje. Človeška neumnost res ne pozna meja!«

Na Cjajnikovi škrbini

Toliko je imel povedati Cjajnik. Ga bomo (u)slišali sedaj? Žal je prepozno.

Vrnimo se na škrbino. Po obupanem: »Zakaj?« sem »sezul« dereze, zapičil cepin v sneg in prijel za jeklenico. »Grem pogledat na vrh. Samo toliko, da vidim, kaj so storili ubogemu Cjajniku,« sem si rekel. Minilo me je že po nekaj metrih. V meni se je oglasila vest in s prebujajočim se protestom, podkrepljenim z mojo trmo, je padla odločitev: »Ne grem!« In nisem šel. Ne takrat in po dveh letih, ki sta minili od takrat, tudi ne. Ne morem govoriti in pisati eno, delati pa nekaj drugega. Četudi samo iz »firbca«.

V škrbino sem se vrnil kar dobro razkurjen. Dekle je seveda vprašalo, kaj mi je. Sedeč na nahrbtniku in z glavo med koleni, mi je uspelo spraviti iz sebe samo dve besedi: »Sama poglej.« Ni šla pogledat, ker je vedela, kaj bo videla, sicer Če ni dovolj snega, je treba tudi po skali. Pichsov žlebpa sva lahko »občudovala« novo »pridobitev« še preostali del vzpona na Užník (2079 m). Seveda samo ob postankih, kajti prečnica nad Hudo jamo, ki vodi s škrbine do strmih žlebov, je v snegu zelo izpostavljena. Glavni greben sva dosegla desno od vrha. Večinoma po snegu, nekaj pa je bilo tudi praskanja po skali. Užník menda laže. Vsaj njegovo ime izhaja iz besede »lažník«. Če se mu namreč bližamo s Tegoške gore, bi zmotno lahko mislili, da se že vzpenjamo na glavni vrh Macesja. Vendar ta dan Užník ni lagal. Tudi z njegovega vrha je bil Cjajnik ujet v železje nove »super ferate«. Večino časa na vrhu sva gledala drugam. Takrat še nisva vedela, da sva videla samo del nesrečne zgodbe. Kasneje sva v vodniku Vladimirja Habjana in Irene Mušič prebrala, da je zavarovana pot s škrbine na vrh le majhen del celotnega projekta na gori. Lahko si mislite, kakšni so bili občutki.

Z Užnika proti zahodu

Sestopila sva po svojih stopinjah. Zgornji del je bil navzdol še malo težji, prečnica enako izpostavljena, Cjajnikova Vzhodna grapa pa prijaznejši del ture. Kamniti izstrelki so k sreči mirovali tudi popoldne. Za kratek čas sva posedela na Grosovi planini. Vsak s svojimi mislimi o stolpu, ki sva ga gledala nad seboj.

Koča pod Košuto ni samevala. Pred njo sta postopali ženski. Že od daleč se je videlo, da čakata naju, saj se ni nihče drug vračal z gorá. Pozdravili sta prvi, in to z »dober dan«. Vsa vesela ob domačem pozdravu sva vendarle vprašala, kako vesta, da sva Slovenca. »Izdal« naju je avto v Selah in še to sta povedali, da sta naju z balkona spremljali z daljnogledom, medtem ko sta pripravljali silvestrsko pojedino.

Po zasneženi cesti smo sestopali skupaj in se vseskozi vneto pogovarjali, dokler nisva izvedela, da je ena od njiju oskrbnica Koče pod Košuto. To samo po sebi še ne bi bilo nič takega, toda vprašanje, ki je sledilo, ni bilo najbolj primerno za najino dnevno razpoloženje. Takole je šlo:

»Ali morda vesta, da smo odprli novo pot na Cjajnik? Tudi most na Košutnikov turn bo kmalu nared. Pridita rajši poleti, takrat je tudi koča odprta.«

V trenutku je bilo konec najinega navdušenja nad njuno slovenščino in vsem, kar spada v poglavje o ohranjanju slovenstva v vse bolj prevladujoči germanizaciji na senčni strani Karavank. V kolikor je bilo mogoče mirnem tonu sem jima povedal (še posebej oskrbnici), da nama njuna »poletna ponudba« ni prav nič všeč, ter obširno razložil, kje sva bila ta dan in kaj sva videla ob poti. Nista me razumeli, čeprav jima slovenščina ni povzročala nikakršnih težav.

»Ali v Avstriji ni nikogar, ki bi nasprotoval nadelavi takšnih poti?« sem vprašal.

»Zakaj pa?« je bil odgovor.

Že kar hud sem nadaljeval: »Zato, ker je to nasilje nad goro! Dolga leta je bil Cjajnik dostopen samo odlično pripravljenim in izkušenim plezalcem, drugim pa samo v spremstvu gorskega vodnika, sedaj pa ste iz njega naredili adrenalinski park! V Sloveniji bi vsi zagnali vik in krik!« Čisto potiho pa dodal: »Upam, da bi bilo res tako.«

»Že mogoče,« je hitela, »toda pripravljenih in izkušenih ni veliko ...«

Iz mene je priletelo: »Predvsem pa ne zapravljajo, kajne?«

No, pa sva z oskrbnico le »prišla skupaj«. Počasi sem začenjal razumeti. In po dveh letih, ki sta minili od takrat, razumem še toliko bolj. Od naju (in nama podobnih) oskrbniki planinskih koč nimajo nič. Predvsem tistih ne, ki so dostopne z avtomobilom in so vsako leto bolj podobne gostilnam. V kočah že Koča pod KošutoOdkopani mejni kamennekaj let ne prenočujeva (imava svoje razloge za to), v njih ne obedujeva in se pravzaprav skrajno redko pri njih tudi ustaviva. Več ko je na njihovih dvoriščih glasnih ljudi in hrupne glasbe, bolj hitro greva mimo. In če mislijo koče odpirati svoje »lunaparke«, bova šla v bodoče še bolj naokoli. Kaj bomo ljudje še zvlekli v gore? Vedno nove ceste, kolovoze in vlake, ki jih z moderno mehanizacijo ni težko narediti, smo že. Gondole, sedežnice in vlečnice, saj se noben »normalen« smučar noče »matrati« navzgor, tudi. S tem so prišle tudi veselice in kupi smeti, kajti za popolno zabavo menda niso več dovolj samo športni užitki. Ali bomo sedaj v gorah delali tudi zabavišča za potrošniške množice?! Nama se upira! Ali pa morda ne živiva v pravem stoletju ...

Grintovci

Sprašujem se, komu je zavarovana pot na Cjajnik sploh namenjena. Za plezalce ni nikakršen izziv, nam, ki iščemo v gorah grebene in prehode do tretje stopnje, tudi ne, za večino izletnikov in pohodnikov pa je takšna pot pretežka in na njej zagotovo ne bodo uživali. Komu torej? Ali res samo tistim, ki se želijo naužiti adrenalina, ki jim ga lahko priskrbi edinole visenje nad spoštljivim prepadom, seveda s pomočjo jeklenice, na katero so vseskozi (varno?) pripeti? Prav, toda zakaj je treba zaradi tega uničiti težko dostopno goro? V dolinah je dovolj umetnih monstrumov, kjer bi se to lahko uredilo, saj stika z naravo kratkomalo ni, če ves dan visiš na umetnih pripomočkih. Vsaj jaz ga ne vidim …

Čisto mogoče je, da me bo kdo zaradi mojega razmišljanja pribil na križ, morda kar na tistega, ki ga včasih na Ogradih ni bilo, toda vse skupaj se mi pošteno gnusi. Res je, da sva tudi midva na začetku obiskovanja gora hodila po zavarovanih poteh. Toda pri nas niso nikjer tako nasilno posegli v goro in se Slap na Mrzlem potokuDarilo z nebanamenoma izogibali naravnim prehodom, kot so to storili na Cjajniku. Naši rojaki iz prejšnjega stoletja so imeli čut in odgovornost do gora in so zgradili »normalne« zavarovane poti, ki so bile velikokrat tudi posledica novih meja, kasneje nas je pred popolnim opustošenjem verjetno »rešila« zaostalost za razvitimi državami v Alpah, danes pa upam na zdravo pamet, ki nam bo pomagala, da bodo Martuljške gore, grebeni nad Sočo z njenimi pritoki in vsi drugi brezpotni deli naših gora ostali brez železja. Če je bilo zavarovanih poti dovolj za najino generacijo in vse tiste pred nama, jih bo tudi za bodoče rodove. Kdor pa si res tako srčno želi hoditi po »lojtrah«, pa ima v Dolomitih in drugod toliko dela, da mu ga do konca življenja ne bo zmanjkalo. Naju pač tam nikoli ne bo!

Kako se je končalo najino srečanje z oskrbnico in njeno sopotnico? Zaželeli smo si »srečno novo leto« in se poslovili. Kakšnega resnega pogovora tudi ni bilo pričakovati. Onidve sta upočasnili korak, midva pa stopila hitreje proti vasi. V Selah sva želela obiskati praznično okrašeno cerkev. Žal je bila zaprta. Na pokopališču pred njo je na enem od nagrobnikov napis, da v zemlji počiva Užnikova mati. Gora enakega imena se še dotika neba, Cjajnik pa se ji je žal že pridružil ...
 

Komentiraj (9):

Mitja Pelc, sreda, 21. januar 2009, ob 15:07

Sicer zelo lepo napisano, nekaj me je pa vseeno zbodlo, pa ne samo pri vaju. Ferata, ki jo vsi tako grozno kritizirajo, je v resnici pravi hit. Ni ga gornika, ki svoje podvige opisuje na internetu, pa te ferate še ne bi prehodil. Še največje puritance je jeklenica zvabila k prepovedanim užitkom. Ko pa so zadovoljeni, vsi v en glas tulijo in jočejo kakšna krivica se je gori zgodila! A je potem čudno, da je ferata slavna in se obetajo nove podobne pridobitve? Dokler je povpraševanje, bo pač tudi ponudba.Tisti, ki ga ferrata iskreno moti, je ne uporablja. Niti za pokušino, saj je to edini učinkovit protest proti tovrstnim posegom.

Boštjan Holer, sreda, 21. januar 2009, ob 15:37

Na (ne)srečo je Cjajnik pri sosedih, zato lahko mi vpijemo tako ali drugače. Vpliva itak nimamo.
Zadovoljiti vse se tudi ne da. Niti najmanj ne dvomim (verjetno sploh nihče v državi), da bi, če bi z jeklenicami opremili Slovensko smer v Steni, postala hit evropskega formata in obiskana bolj kot Tominškova in Prag skupaj. En čas bi sicer psi lajali, karavane pa bi nemoteno romale čez severno steno Triglava.
Iskanje bolj ali manj "pravih ali poštenih" gornikov med obiskovalci bi bilo, ko bi bil greh že storjen - nesmiselno. Stena zaradi tistih klinov in jeklenic res ne bi jokala. Marsikdo pa bi. In mnogim ne bi bilo to niti najmanj všeč. Ne pa vsem!
Niti najmanj ne dvomim, da je Gorazd hotel le povedati, da se moramo kot gorniki jasno izraziti, da takega posiljevanja zadnjih, množičnemu navalu nedostopnih gora ne odobravamo. Saj, dokler posiljujejo sosedovo, ne boli. Kaj pa ko bo na vrsti domača?

Gorazd Gorišek, sreda, 21. januar 2009, ob 15:42

Res je, kar pravi predhodnik. Kaj bo, ko bodo na vrsti domače gore.

"Ni ga gornika, ki svoje podvige opisuje na internetu, pa te ferate še ne bi prehodil," je napisal Mitja.

Iz moje objave:

"V meni se je oglasila vest in s prebujajočim se protestom, podkrepljenim z mojo trmo, je padla odločitev: »Ne grem!« In nisem šel. Ne takrat in po dveh letih, ki sta minili od takrat, tudi ne. Ne morem govoriti in pisati eno, delati pa nekaj drugega."

Mitja Pelc, sreda, 21. januar 2009, ob 16:01

Se opravičujem. Sem prehitro sklepal iz fotografije, kjer je vidna jeklenica in preveč površno prebral.
Je pa je tako, da je tudi najslabša kritika reklama in ne glede na namen, bo tudi ta članek marsikoga napeljal k uporabi te sporne poti. Žal.

Marko Kern, četrtek, 22. januar 2009, ob 10:16

Mitja, pretiravaš na vsej črti. Tvoje ocene so pavšalne. Če na vsak način hočeš kritizirati, boš tudi vedno našel 'sporno jabolko'.

In eno vprašanje puritancu, koliko ferat si že prehodil. Tudi naše zavarovane poti!

Sam sem bil na Cjajniku pred in po posilstvu. Razlike se ne da opisati. Kar se mene tiče, me gor več ne bo, sicer sem imel pa še nekaj (lažjih) smeri tega stolpa v planu.

Povpraševanje in ponudba. Vse je odvisno od prometa v 'Košutini koči'. In vsekakor je za njih ta Disneyland hit. Če jim zakonodaja dovoljuje taka posiljevanja gore, potem je to problem zakona. In v Avstriji to očitno je problem. Kako je pa pri nas. PZS je zamrznila nadelovanje novih poti. Upam, da bo pri tem tudi ostalo.

Iztok Snoj, sobota, 24. januar 2009, ob 11:31

Vsak izmed gornjih komentarjev je po svoje dragocen. Najlažje bi mi bilo komentirati komentarje. Zlahka napišem strinjanje ali nestrinjanje. Poskusil bom pokomentirati objavo (z vedenjem o komentarjih).

V najavi sem prebral en jok in stok. Je Gorazd pretiraval z uporabo prve osebe ednine? Na tečaju za vaditelja smučanja nam je učitelj naročal: ko boste tečajnikom demonstrirali zavoj, morate močno pretiravati vsak gib, da ga bodo razumeli v osnovi. Pretiravanje po svoje pomeni, da je v Gorazdovem članku gotovo nekaj resnice.

Nekateri zaradi napeljanih jeklenic ne bodo šli več na Cjajnik. Ali je tako ravnanje vseeno pretirano? Triglav - kdo ne bo več šel nanj, samo zato, ker so nanj speljane zavarovane poti?

Spomnil me je na reke. Molče trpijo, ko vanje zlivamo vse vrste svinjarije. Eni jih primerjajo z žilnim sistemom Zemlje.
Spomnil me je na zemljo, ki jo intenzivno siromašimo, vanjo zlivamo strupe in umetna gnojila. Je to koža naše Zemlje?
Če lahko v imenu Zemlje govorim v prvi osebi ednine:

Prosim ne vrtajte, ne kopljite po moji notranjosti, ne prekinjajte mojih notranjih energetskih poti. Pa moji gozdovi, kaj delate z njimi! In z živalmi, ki jih vi označujete "divje". Mislite, da se počutim dobro, ko na krasnih poljih gradite atomske električne elektrarne in koncentrirano skladiščite radioaktivne odpadke? Poglejte moje bistre in žive reke, kaj ste naredili z njimi. Njihov tok mrtvičite s hidroelektrarnami... Ja, tele gore so kot moje okostje. Ne glejte samo posameznih kosti, lepo prosim, glejte me kot celoto.

Še eno razmišljanje o "živem" Cjaniku: kar nekaj ljudi se ukvarja z zdravljenjem Zemlje. Najbolj znan med njimi je Marko Pogačnik. Če Cjanjik trpi, so ga prizadeli, bi bilo treba prav zato enkrat tja gor, ga potolažit, pogladiti z rokami, mu nameniti kako lepo misel.

Gorazd Gorišek, ponedeljek, 26. januar 2009, ob 07:33

Če se mladi ne bomo zbudili, če ne bomo opozarjali na stvari, ki se nam ne zdijo pravilne in seveda v skladu s temi stališči tudi živeli in delali, bomo lahko na stara leta samo še sanjali o neokrnjeni naravi. Ne samo visokogorski, temveč o vsem kar imenujemo naravno okolje. In kaj bomo zapustili našim otrokom, vnukom ter vsem ostalim prihodnjim rodovom? Komaj kaj, če bomo tako nadaljevali.

Luka Klancic, četrtek, 25. oktober 2012, ob 11:00

Gorazd v večini se strinjam s teboj. Povsem pač ne. A ti mogoče smučaš?

Igor Pavlič, četrtek, 25. oktober 2012, ob 13:57

Kakšne traume, samozatajevanje in frustracije, takorekoč karikatura mazohizma! Seevda razumem, da gre le za umetniško pretiravanje. Čisto enostavno je, komur te železne poti ne ležijo, naj se ne poda nanje, sam sem tudi med njimi in mi je mnogo ljubša čista skala, položnejša in šodrasta, brez markacij in prvobitna, kot pa razne zajle ter ketne in lojtre čez razne žmule in previse! In ti "naravni" deli hribov so seveda ustvarjeni brez človekovih posegov, "Eisenwegi" pa so naše delo! Malo me seveda motijo, ampak tudi gamsi si utirajo steze, pač eni vrtajo ali štemajo ter apeljujejo jeklenic, drugi pa le kopljejo in ravnajo, recimo gamsi, s kakšno pravico, imajo mogoče večjo kot mi? Nimajo pač orodja in znanja, sicer bi si gotovo tudi sami olajšali kakšne prehode do kakšne zelenice! Tudi lubadarji uničujeo gozdove, posledice so vačsih še hujše od golosekov! Nismo edini, ki si urejamo dostope, ampak ne spreminjajmo gora v telovadnice ter "trim steze".

eXTReMe Tracker