Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Krila za življenje

15. 1. 2009

www.wingsforlife.com

nedelja, 18. januar 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1667

Polet, Insider - Gregor Šket: Tarek Rasouli, nekdaj eden najboljših gorskokolesarskih »freeriderjev« na svetu, ki ga je tragična nesreča prikovala na invalidski voziček

Tarek Rasouli je nenavaden fant. Posebnost izžareva že njegovo ime, ki skriva iranske, iraške in nemške korenine. Je eden tistih, ki s svojo pojavo in energijo razlagajo definicijo reka, da je nekdo svoboden kakor ptica. Tudi Tarek je letel, dobesedno in v prenesenem pomenu. Rocky mountain RM7, ki se je zdel kot težka krava, se je pod njim spremenil v ultralahko letalo. Bil je vrhunski gorskokolesarski »pilot«. Eden najboljših na svetu. »Freeride« z gorskimi kolesi je atraktivno, a hkrati vratolomno in predvsem zelo nevarno početje. Ti fantje s kolesi preskakujejo skale in drevesa, domišljije in izzivov jim tako rekoč nikoli ne zmanjka. To je tudi slovenska razlaga besede »freeride«, ki smo jo že nekajkrat neuspešno poskušali posoveniti.

Ob Wadu Simmonsu, Richeyju Schleyu in Thomasu Vanderhamu je bil član legendarnega moštva Froriderjev, ki so z gorskimi kolesi na novo pisali fizikalne zakonitosti. Bil je glavni junak številnih gorskokolesarskih filmov in zvezdnik najbolj norih akrobacij. Gorskokolesarski navdušenci smo o njem govorili s strahospoštovanjem, za nas je bil kot bog, zdel se nam je tako rekoč vsemogočen. Potem je poleti 2002 prišla novica iz kanadske Britanske Kolumbije. Tarek je med snemanjem filma »Kranked V.« letel predaleč in padel. Tako hudo, da ne bo več vozil gorskega kolesa, da ne bo več hodil ...

Mnogi bi pričakovali, da ptič brez kril izgubi voljo, da noče več, da ne vidi smisla ... Pa ne on. Tarek že ne. Preveč pristnega veselja je v njegovem srcu. Preveč življenjske energije, optimizma in pozitivizma je v njegovih mislih. Ni se bilo lahko sprijazniti, da je »freeride mašino« z dvajsetimi centimetri hoda zamenjal invalidski voziček. Ampak Tarek Rasouli je dokaz, kaj vse se da doseči v veliko volje in pravimi pogledi. Gorsko kolesarstvo je še vedno njegova velika ljubezen. Samo po novem se ji posveča drugače – kot organizator spektaklov, ki privabljajo desettisočglave množice, kot mentor številnim mladim asom, ki jim je tudi nekakšno opozorilo. S Hermannom Maierjem, Andreasom Goldbergerjem, Gerhardom Bergerjem, Davidom Coulthardom, Troyem Leejem, Danijem Pedroso in številnimi drugimi športnimi asi je ambasador fundacije »Wings For Life«, ki se ukvarja z iskanjem novih načinov za zdravljenje poškodb hrbtenice.

Še pred nobenim pogovorom nisem imel takšnega cmoka v grlu kot pred nekaj tedni, ko sem v nekem münchenskem hotelu čakal tega simpatičnega štiriintridesetletnika. Nisem vedel, kaj ga sploh lahko vprašam, kako naj ga vprašam, da ne bi zbudil bolečih spominov. Nisem mogel verjeti svojim ušesom, ko mi je dejal, da ničesar ne obžaluje in da najraje vidi, če se pogovarjava čim bolj iskreno in s čim manj zadržki.

Kaj vam je pomenilo kolo?

Kolo je bilo moje življenje. Odkar vem zase, sem bil obseden s kolesom. Ves čas sem bil na dvorišču in s prijatelji drvel naokoli. Starši so mi povedali, da kot otrok nisem maral kolesa s tistimi pomožnimi kolesci, ki zagotavljajo stabilnost. Tako sem že pri štirih letih brez težav lovil ravnotežje samo na dveh kolesih. Leta 1980 sem dobil prvo kolo BMX.

Ste kot vrhunski tekmovalec kljub popolni tehniki, samozavesti ter obvladanju kolesa in lastnega telesa kdaj premišljevali o vseh nevarnostih, ki jih skriva gorskokolesarski »freeride«?

Otrok o takšnih stvareh nikoli ne razmišlja. Ko sem tekmoval s kolesom BMX, sem bil zelo samozavesten in na kakršno koli nesrečo nisem niti pomislil. Šele pozneje, ko sem se začel ukvarjati s »freeridom« kot skrajno različico gorskega kolesarstva, sem občasno pomislil, da se mi lahko tudi kaj zgodi. Ponavadi so me k tem mislim prisilili padci, ki pa razen redkih izjem nikoli niso bili posebej hudi.

Ampak pri »freeridu« vsak dan spoznavaš nov teren, ki zahteva nove spretnosti in odzive. Tam je verjetnost nevarnih padcev zelo velika, še posebej če nisi z glavo stoodstotno pri stvari. Na srečo se mi je v vseh letih, ki sem jih preživel kot »frorider« pri Rocky Mountainu, morda samo petkrat ali šestkrat zgodilo, da sem se znašel na povsem neznanem ozemlju, ko v resnici nisem vedel, kako se bo skok končal. Ampak po ne vem kakšnem naključju se je vedno vse srečno izteklo.

Če prav razumem, ste se, kadar niste bili stoodstotni, raje pravočasno ustavili?

Ne, ne ... Tudi če nisem stoodstotno prepričan, sem pogosto vseeno tvegal. To je pač sestavni del »freerida«. To je morda celo najbolj privlačni del.

Kako zaskrbljeni so bili vaši starši? So sploh vedeli, kaj počnete?

Mamo je vedno nekoliko skrbelo. Ampak nikoli ni prav dobro vedela, s kako nevarnim športom sem se pravzaprav ukvarjal. Na kolesu BMX me je videla tudi skakati, o »freeridu« pa ni imela pojma.

Ko ste presedlali v gorskokolesarski »freeride«, ste se zelo kmalu povzpeli med najboljše na svetu. Kot član ekipe Froriderjev, ki so jo ustanovili pri kanadskem Rocky Mountainu, ste snemali filme, ob katerih je zastajal dih, gostovali na najrazličnejših dogodkih, na katerih ste se šalili z gravitacijo ... Krivulja vaše kariere se je strmo vzpenjala, potem pa se je nenadoma vse sesulo v prah ...

Leta 2002 sem bil ves čas na poti. Bil sem v Avstraliji in na Novi Zelandiji, kjer se mi je na enem izmed dogodkov, ki jih je organiziral Red Bull, zgodila prva večja nesreča. To je bilo nekakšno opozorilo. Vendar takrat moja duhovna inteligenca še ni bila na dovolj visoki ravni, da bi kaj takšnega sploh zaznal kot znak, naj se nekoliko umirim. Potem sem bil nekaj časa na Kubi s Hansjorgom Reyem, pa na različnih koncih Evrope ...

Junija sem odpotoval v Kanado na snemanje filma »Kranked V.«. Po dveh tednih, ko naj bi se vrnil domov v Nemčijo, so mi sporočili, da bi pred mojih odhodom radi opravili še nekaj dodatnih snemanj. Sam pri sebi nekako nisem bil najbolje razpoložen. Bil sem psihično in fizično utrujen od vseh potovanj. Že na začetku ni šlo vse po načrtih. S producentom sva se neuspešno lovila. On me je klical na moj nemški mobitel, jaz njega na kanadskega. Danes vem, da so bila to zelo jasna znamenja, ampak takrat jih nisem upošteval.

Prvi dan smo v Sun Peaksu, približno štiri ure od Whistlerja, v bližini Kamloopsa samo preizkušali teren in posneli nekaj fotografij. Popoldne smo nameravali vaditi skok na veliki skakalnici, ki je ostala od zimskega smučarskega parka. Bila sva sama z Johnnyjem Waddellom. In na prvi pogled se mi ni zdelo nič posebnega, zato sem se premalo posvetil ogledu skakalnice odskočišča in doskočišča. Ponavadi sem bil vedno jaz tisti, ki je prvi preizkusil skok. Tudi takrat sem šel prvi. Če bi pravilno ocenil skok, bi letel približno dvanajst metrov. Na žalost sem vzel preveč zaleta in doskočišče preskočil še za šest metrov več.

Se spominjate svojega prvega odziva?

Sranje! Zelo je zabolelo. Nisem si mislil, da je sploh mogoča takšna bolečina. Johnny mi je pozneje povedal, da še ni slišal takšnega krika. Takoj sem vedel, da je nekaj resno narobe. Nisem čutil nog. V hrbtu me je kljuvalo. Ko sem čakal na rešilca, so mi po glavi švigale misli, ki jih prej sploh nisem poznal. Tisti dve uri, kolikor je trajalo, da so me spravili v bolnišnico, sta bili dolgi kot stoletje.

Kaj je bil najtežji del rehabilitacije?

Na začetku je bilo grozno. Najprej so me z letalom iz Kamloopsa prepeljali v Vancouver, kjer so me operirali. Štiri dni po operaciji, pri kateri so mi v hrbet vstavili približno dvajset centimetrov dolgo kovinsko opornico, so me prvič posadili na invalidski voziček. To je bil zelo krut trenutek.

Po nekaj tednih sem bil dovolj močan za pot domov. Vesel sem bil družine in prijateljev. Ampak v nemški bolnišnici je vladalo povsem drugačno ozračje kot v kanadski. Negativna energija je bila dobesedno v zraku. Bil je avgust in zunaj je bilo res vroče, mene pa je ves čas zeblo. Potem sem imel še eno operacijo in spet je zelo bolelo.

So vas zdravniki takoj seznanili z realnim stanjem ali so bile njihove napovedi na začetku bolj optimistične?

V Vancouvru mi je zdravnik že pol dneva po operaciji naravnost povedal, da ne bom nikoli več hodil. Njegov način ni vseboval niti kančka človeške topline in sočutja. Nikoli si ne bi mislil, da se kdor koli sploh lahko tako pogovarja s tako hudo poškodovanim bolnikom, ki ima že sam dovolj težav s sabo. V Nemčiji so mi povedali, da bom ostal na vozičku, če v naslednjih treh mesecih ne bo nobenega napredka.

Kako težko se je bilo sprijazniti s tako neobetavnimi napovedmi?

Zavedam se, da bom ostanek življenja najverjetneje preživel na invalidskem vozičku. Jasno mi je, da bi nekega dne morda lahko okreval le ob neslutenem napredku medicinske znanosti. Ampak nisem človek, ki bi kar koli obžaloval, v nedogled objokaval svojo usodo in se mučil z vprašanji, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Pred sabo imam še večji del življenja in samo od mene je odvisno, da ga bom preživel kar najbolje.

Kaj pa psihološki proces?

S pomočjo družine in prijateljev sem tudi v najhujših trenutkih poskušal ohraniti optimizem in pozitivno razmišljati. Spomnim se prizora v bolnišnici v Nemčiji, ko sem vsak dan v jedilnici opazoval žalostne, obupane in strte poglede. Pogosto so me spraševali, kako sem lahko glede na svoje stanje tako dobro razpoložen. Enkrat na teden je vsakega izmed nas obiskal psiholog, vendar z mano ni imel veliko dela. Ampak zame je bil to edini možni način.

Verjetno tudi domačim ni bilo lahko?

Vsi so mi stali ob strani. Vem, da jim je bilo težko. Tako zaradi mene kot tudi zaradi njih samih. Leto po nesreči sva se med drugim razšla s takratnim dekletom. Enostavno ni šlo. Niti njej niti meni ni več šlo. Ne vem, ali veste, da imam v Avstriji polbrata, ki se je ukvarjal s prostim plezanjem. Tudi on je doživel hudo nesrečo in tudi on je na vozičku.

Bi lahko dejali, da vam je ta grozna nesreča po drugi strani dala večjo notranjo moč in da ste z njeno pomočjo odkrili lepe stvari v življenju, ki jih prej niste poznali?

Šele po nesreči sem spoznal, kdo so moji resnični prijatelji. In šele takrat sem začel ceniti trenutke, ki smo jih preživljali skupaj. Prej naši odnosi, predvsem po moji krivdi, saj sem bil nenehno na poti, niso bili tako pristni. Zdaj z manj zadržki sprejemam njihovo pomoč.

Živo se spominjam, ko sem prvič po nesreči obiskal kolesarski festival na Gardskem jezeru. Ko sem bil še aktiven, smo šli tja vsaj šestkrat na leto. In nikoli se mi ni zdelo nič posebnega. Vsega sem bil vajen, vse je bilo nekako samoumevno, del vsakoletnega urnika in rutine. Ko sem se tja vrnil na vozičku, sem prvič zaznal vso lepoto tamkajšnjih hribov in jezera. Enostavno nisem mogel verjeti, da vsega tega prej sploh nisem videl in zaznaval.

Moje življenje se je sicer povsem spremenilo. Na začetku je bilo vse grozno, ampak precej sprememb, predvsem tiste, povezane z globljim spoznavanjem samega sebe, je vsekakor pozitivnih. Lahko rečem, da sem srečna in zadovoljna oseba in da je moje življenje v ravnovesju.

Koliko psihične energije ste potrebovali, da ste si na novo organizirali življenje, si postavili cilje in izzive?

Ravno v času nesreče sem se pri sedemindvajsetih letih pogosteje posvečal mislim, kaj bom počel po športni karieri. Nisem študiral, kar je bila gotovo težava. Vleklo me je v fotografijo in marketing. V resnici pa nisem imel jasne vizije o svoji prihodnosti. Potem se je bilo treba tako rekoč čez noč odločiti, začeti na novo in se privajati na to, da se je vse spremenilo.

Najteže sem se navadil na delo v pisarni. To je bil velik izziv. Včasih sem bil ves čas v naravi, na najbolj neverjetnih kotičkih našega planeta, na svežem zraku. Denar sem pravzaprav služil s svojim največjim užitkom in zabavo. Potem sem se na silo znašel ob delovni mizi in računalniku. Zdaj brez težav zdržim tudi do petnajst ur. Moja komunikativnost in poznanstva, ki sem jih imel v svetu gorskega kolesarstva, so mi vse zelo olajšali.

Kako ste se spopadli z vsemi praktičnimi težavami in ovirami, ki so na vas prežale v vsakdanjem življenju?

V mesecih, ki sem jih preživel v bolnišnici, sem se navadil, da smo bili vsi na vozičkih. Ko sem se znašel na ulici, sem bil kar nekoliko presenečen, ko sem videl, da ljudje okoli mene normalno hodijo, tečejo, se vozijo s kolesi ... Ko sem srečal kakšnega sotrpina na vozičku, sem se ga skoraj razveselil, čeprav sva bila popolna neznanca.

Na začetku nisem mogel voziti avtomobila. Invalidi namreč potrebujemo posebno vozniško dovoljenje. Pa tudi avtomobila nisem imel, saj sem se vedno prevažal z najetimi avtomobili. Kmalu sem dobil avto, ki je prirejen za invalide. Pri Audiju takšne predelave naredijo brezplačno.

S čim se zdaj ukvarjate?

S prijateljico Anne Baltes imava agencijo Rasoulution. Začelo se je z organizacijo dogodka »Ride To The Lake«, ki je pravzaprav prvi urbani bikerski dogodek v Evropi. Prišlo je več kot deset tisoč ljudi in bilo je super. Takrat sem začel premišljevati, da bi morali zvezdniki kolesarskega freerida zaslužiti dovolj denarja tudi za čas, ko ne bodo več aktivni športniki. To je naš moto. Organiziramo številne dogodke na različnih koncih sveta, ki so praviloma zelo dobro sponzorsko in medijsko pokriti. Reportaža o enem izmed njih se je pojavila celo v posebni izdaji National Geographica. Poleg tega skrbimo tudi za promocijo nekaterih vrhunskih dirkačev, med njimi je tudi Španec Andreu Lacondeguy.

Kakšen vpliv imajo ti dogodki in tudi filmi, v katerih »freeriderji« prikazujete neverjetne akrobacije? Mladina od pogledu na takšne vragolije pogosto izgubi zmožnost realne presoje in ocene svojih sposobnosti?

Gotovo imajo ti filmi precejšen vpliv na vse tiste, ki jih privlačijo športi, kot je ekstremno gorsko kolesarstvo. Menim, da bi se morali vsi nastopajoči zavedati svoje precejšnje odgovornosti do občinstva. Gledalcem in občudovalcem bi morali prijazno in nenaduto sporočati, da smo profesionalci, da imajo naši triki in vragolije trdno podlago v urah in urah napornih treningov, da se moramo v vsakem trenutku zavedati svojih občutkov, jih znati poslušati in prek njih zaznavati svoje sposobnosti in meje. To ni vedno lahko. Nekateri športniki imajo pogosto tako natrpane urnike, da se nimajo niti časa pogovoriti sami s sabo. Takrat so v veliki nevarnosti, da bodo izgubili stik z realnim svetom, in v takšnih okoliščinah se najpogosteje dogajajo najhujše nesreče.

Kaj govorite svojim dirkačem? Imate občutek, da se zaradi tega, kar se je zgodilo vam, vseh vragolij lotevajo z več strahspoštovanja?

Upam, da je tako. Menim, da se redkeje odločajo za skoke prek lastnih sposobnosti. Srečanje z mano so za njih neke vrste tiha opozorila. Precej se pogovarjamo o najrazličnejših scenarijih. K sreči danes ne gre več samo za daljše in višje skoke, ampak predvsem za vedno nove in nove trike. Ti pa že sami po sebi zahtevajo izjemno tehnično podkovanost in vrhunsko psihološko pripravo, kar seveda zmanjšuje možnost nesreče.

Kaj je po vašem mnenju največja vrlina vrhunskega spustaša ali freeriderja? Kaj svetujete mladim fantom?

Glava in občutki so najpomembnejši. Treba se je znati zaznavati pravilne občutke, tiste za lastno telo in za kolo. Ti občutki so iz dneva v dan različni. So dnevi, ko se kolesa ne bi smel niti dotakniti. Prav občutki pomagajo pri spoznavanju lastnih sposobnosti in omejitev, ki jih na silo nikoli ne bi smeli postavljati pred prevelike izzive. Šele potem prideta na vrsto motivacija in fizična priprava. Vse to da na koncu celoto, ki je sposobna neverjetnih reči.

Kot eden izmed ambasadorjev sodelujete tudi s fundacijo »Wings For Life«?

Ta fundacija se ukvarja z iskanjem novih načinov za zdravljenje poškodb hrbtenice, ki v mnogih primerih pomenijo izgubo svobode. To velja tako za vrhunske športnike, ki so se nam zgodile hude nesreče, kot tudi za povsem običajne ljudi. Morda smo športniki v določenih pogledih celo na boljšem, saj smo nekako sami izzivali usodo, drugim ljudem pa so se nesreče dogajale v povsem običajnih življenskih okoliščinah. Zato sem z velikim veseljem sprejel vlogo ambasadorja.

S katerimi športi se zdaj ukvarjate?

Kmalu po operaciji sem veliko hodil v fitnes, saj so mi zdravniki svetovali, da moram okrepiti zgornji del telesa. Potem sem tri leta predvsem delal in nisem bil niti enkrat v telovadnici. Zaradi tega sem imel precejšnje bolečine v hrbtu in ni bilo druge rešitve, kot da se spet spravim k sebi in začnem skrbeti za svoje telo.

S prijatelji pogosto kolesarim. Imam tisto smešno kolo, na katerem dobesedno ležiš in pedale poganjaš z rokami.

Kakšni so bili občutki, ko ste spet sedli na kolo?

Super. Še vedno imam rad hitrost. Pa tudi sprememba, da se za nekaj ur prestavil z vozička, mi dobro dene.

Menda tudi avto vozite precej hitro?

Ja, drži. K sreči na nemških avtocestah nimamo omejitev.

Dve leti po nesreči ste se prvič vrnili v Vancouver in Whistler. Kakšno je bilo to soočenje?

Leta 2004 so me povabili na svetovno premiero novega modela Marzocchijevih vzmetnih vilic. Ko sem se spet znašel v Vancouvru, sem morda prvič občutil, da sem si pravzaprav zelo dobro opomogel. Spomnil sem se, ko so me v bolnišnici obiskali prijatelji in me za nekaj ur odpeljali na svež zrak. Ko so me peljali čez lesen most, sem v hrbtu občutil vsako najmanjšo neravnino. Dve leti pozneje pa sem se počutil čisto drugače, nisem potreboval nekoga, da bi mi pomagal pri premikanju. To je bilo zelo prijeto soočenje, ki sem ga razumel kot nov začetek.

Ste s fanti iz ekipe Froriderjev še vedno v stikih?

Ja, seveda. Ne sicer tako pogosto kot včasih. Richey Schley se vedno, ko pride v München, oglasi pri meni. Videvamo se v Whistlerju in na številnih kolesarskih dogodkih. V Kanadi imam kar nekaj dobrih prijateljev. Veste, v gorskokolesarskem svetu se v glavnem gibajo zelo prijetni ljudje, druženje z njimi je lahkotno, zabavno in te spravlja v dobro voljo.

Oznake: KOL
eXTReMe Tracker