Večer, Potovanja - Gabrijel Toplak: Od Dravograda dobre pol ure oddaljeni dvatisočak jugovzhodnih Alp ponuja smučarskim navdušencem okoli 30 kilometrov urejenih smučišč različnih težavnostnih stopenj.
(Gabrijel Toplak)
Za vsakega smučarja nekaj - okoli 30 kilometrov urejenih smučišč različnih težavnostnih stopenj
Ob številnih slovenskih smučiščih, ki se v zadnjih letih lahko ponašajo z dovolj pestro smučarsko ponudbo, so predvsem Štajercem in Korošcem zelo ljube bližnje avstrijske Koralpe oziroma po slovensko Golica. Ta dvatisočak jugovzhodnih Alp smučarskim navdušencem ponuja okoli 30 kilometrov urejenih smučišč različnih težavnostnih stopenj in je z avtomobilom od mejnega prehoda Dravograd oddaljen le dobre pol ure.
Atraktivnost tega športno-turističnega središča, ki se po besedah domačih ponudnikov turističnih storitev v zadnjih letih hitro razvija, saj naj bi v tem času dodatno razširili smučišča in namestili nekaj novih vlečnih naprav, se izkaže že ob prihodu. Poleg številnih vozil (osebnih, dostavnih), parkiranih ob cesti, ki se kot kača vije iz doline mimo Svetega Štefana (St. Stefana) in Riedinga proti vrhu dvatisočaka, med katerimi je veliko slovenjgraških in mariborskih registrskih tablic, so na velikih parkiriščih delavci, ki usmerjajo voznike in skrbijo za prometni red v želji, da ne nastane prometni kaos. Po nakupu smučarske vozovnice - cene so povsem primerljive s slovenskimi, saj celodnevna stane 28 evrov - se lahko bolj izkušeni smučarji kar od tam popeljejo na smučišče z nadvse moderno štirisedežnico, do katere se je mogoče povzpeti z dvigalom, manj pogumni oziroma vešči pa se lahko z avtomobilom odpravijo nekaj kilometrov naprej, kjer je dostop do vseh smučišč možen z vlečnicami. Od tod se pogled razprostre na večino smučišč - na del vadbenega pobočja za začetnike, na sto metrov široko carving progo za bolj izkušene in tako imenovano Freeride pobočje predvsem za smučarje, ki tehniko obvladajo skoraj do potankosti. Da pa tu najde vsak svoje zimsko veselje, se lahko drznejši smučarji ali deskarji odpravijo tudi na nesteptana pobočja zunaj urejenih smučišč. Torej za vsakega nekaj.
Poseben pečat smučišču da gostinska ponudba, ki je, roko na srce, pestrejša od naše. Na gostinskih terasah, na katerih ob jasnem vremenu pripekajo sončni žarki, ali v zaprtem in ogrevanem paviljonu skrbi za prijetno vzdušje glasba, svoje pa prispevajo še prijazni in nasmejani gostinci, ki so kljub veliki gneči pripravljeni za kratek pogovor, ter cene, ki niso tako zasoljene, kot bi si morebiti marsikdo mislil za avstrijska smučišča. Skodelica čaja stane 1,50 evra, sok 2,50 evra, za kosilo (denimo dunajski zrezek s prilogo in solato) pa je treba odšteti 7,50 evra. Poskrbljeno je tudi za tiste, ki se za nekaj dni želijo prepustiti smučarskim užitkom. Nastaniti se je mogoče v počitniških hišicah neposredno ob progi ali v nekoliko oddaljenih turističnih kapacitetah (nekaj minut z avtomobilom od smučišč, op. p.) za povsem zmerno ceno, saj je treba plačati 60 evrov za apartma za štiri osebe, kar še dodatno potrjuje, da si severni sosedje ob našem nekajdnevnem obisku zaslužijo le pohvalo. S pestro ponudbo namreč zadovoljijo tudi tiste, ki ne smučajo; imajo številne urejene sprehajalne poti, ponujajo vožnjo s sanmi in podobno. Ob koncu zapišimo, da se to malo smučarsko središče sicer na more primerjati z večjimi in odmevnejšimi, vendar se razprostira dovolj visoko, da njegovo obratovanje ni odvisno od snežnih topov in obenem ponuja toliko, da se tam najde za vsakogar nekaj.
Gabrijel Toplak