Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Slavko Savinšek

 

 

sobota, 3. januar 2009, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3250

Nova ŠtiftaČrtomir Šinkovec: Pesnik »Porednega smeha« Slavko Savinšek se je rodil tri leta pred prelomom stoletja (1897) očetu organistu Savinšku v slikoviti Novi Štifti pri Gornjem Gradu v Savinjski dolini. Ker je očetov reven zaslužek nudil le premajhen kos kruha, so se Savinškovi kmalu preselili izpod Menine v svet železarjev.

Najprej v Radovljico, pozneje na Jesenice, v »moderni svet« železarske industrije. Ta svet je bi povsem drugačen, nič podoben kmečkemu okolju in zelenim livadam ob Dreti. Toda sprememba okolja je bila prijetnejša v tem, ker je očetu nudila večji kos vsakdanjega kruha.
Družina organista Savinška se je sčasoma namnožila na dvanajst bratcev in sestric, na dvanajst vedno lačnih ust, kjer sta bila vedno prisotna pomanjkanje in revščina. In ker je bil oče preveč dobrodušen mož, je morala prevzeti vajeti mati. Ona je postala steber družine, ona je bila tista, ki je morala ob preskromnih očetovih dohodkih in ob tako veliki družini ustvarjati čudeže. Pri tem ji je pomagal Slavko, najstarejši, saj za pestunjo ni bilo denarja. Zgodaj je okusil grenki kruh zatrtega otroštva in nevesele mladosti. Iz očetovih in materinih besed so se mu polagoma svitali odgovori na vprašanje: zakaj taka razlika med otroki iz belih gosposkih hiš in iz ubornih delavskih stanovanj? Zakaj nekje izobilje, drugje revščina? Zakaj nekje brezdelje in bogastvo, drugje pomanjkanje in žuljava zgaranost?
Klub številni družini, revščini in pomanjkanju pa Savinškovima, očetu in materi, ni bilo vseeno za usodo njunih otrok. Kako jim utreti pot k lepšemu življenju, k boljšemu kruhu?
Prvi je bil Slavko, ki je že v osnovni šoli kazal izredno bistrost in nadarjenost. Čeprav ni bilo lahko in se je bilo treba še marsičemu odpovedati, sta mu starša omogočila šolanje v gimnaziji. Šest razredov je obiskoval v Šentvidu nad Ljubljano, zadnja dva razreda pa na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je leta 1916 opravil vojno maturo in kmalu zatem moral oditi v strelske jarke na soško bojišče. Gimnazijska leta so Slavku tekla ob pritrganih grižljajih domačih; kakšen priboljšek si je zaslužil z inštrukcijami.
Prva svetovna vojna je v tistem času, ko je Slavko zaključeval šolanje na gimnaziji, čedalje bolj pritiskala na razmajano stavbo avstro ogrskega cesarstva. Močno jo je pretresala tudi čedalje očitnejša zahteva slovanskih narodov po samoodločbi in samo osvojitvi. Vojni vrtinec, ki je nenasitno požiral že najmlajše letnike, je tudi maturanta Savinška vrgel na soško fronto. Čeprav sta bila v zaledju hudo pomanjkanje in stradež, ki ga je še posebej občutila doraščajoča mladina, ju z grozljivostjo bojišča ni bilo moči primerjati. To je bilo najstrašnejše poglavje v Slavkovem življenju, ki ga je pisal neposredno pod doživetjem nečloveških strahot v nočeh šestih mesecev. Tako se je rojevala povest »Utopljenec v krvi«. V neki italijanski kanonadi ga je zasula granata; Slavka so rešili, rokopis pa je ostal v ruševinah strelskih jarkov nekje na pobočju Krna.
Po končani vojni je Slavko povzel tam, kjer je končal pred odhodom na bojišče. Sklenil je na Dunaju študirati pravo. Mati mu je pripravila za popotnico hleb ovsenega kruha in culo jabolk, sam pa je imel s seboj veliko merico dobre volje. Toda posledice vojne so se bile preveč ugnezdile v vse kotičke države. Tudi sicer se je oglasila stara pesem, znana mnogemu slovenskemu študentu - beda in glad. Vendar se je v tistem času nekakšnega medvladja nekako znašel. Čez dan je poslušal predavanja na pravni fakulteti, z nočjo pa se je preselil v neko dunajsko kavarno, kjer je v orkestru igral klavir. Vselej pa je ostal zvest pisateljevanju in književnosti. Prav tu na Dunaju je napisal izvirno otroško igrico in pesmi, ki jih je pozneje zbral v zbirko »Poredni smeh«. Poizkusil se je tudi v prevajanju; posebno sta mu bila pri srcu Dehmel in Dauthendey.
Medtem je Dunaj postal daljna tujina, razmejitvene komisije so začrtale nove državne meje, razmere v novo nastajajoči državi Jugoslaviji so se polagoma uravnavale in uredile. Ker so se bile medtem tudi odprla vrata univerze v Zagrebu, se je Slavko z Dunaja preselil na zagrebško pravno fakulteto, kjer je leta 1922 diplomiral in nastopil prvo službo pri finančni upravi v Kamniku, kjer se je vsestransko, kot v gimnazijskih letih na Jesenicah, udejstvoval pri glasbenih in gledaliških prireditvah; sodeloval je pri pevskem zboru in godalnem orkestru, ki je v raznih krajih prirejal celo koncerte. Z največjo vnemo pa se je oklenil pisateljevanja. Na njegov miselni razvoj in umetniško nadarjenost sta predvsem vplivala revščina številne družine in življenje v delavskem okolju. Motivika njegovih tipičnih družinskih povesti iz kmečkega (Na Žerjavini, Grče, Izpod Pod GolicoGolice), delavskega (Delavci) in meščanskega življenja (Zgrešeni cilji) se opira večinoma na pokrajino jeseniškega in kamniškega kota. V teh povestih se zrcali ljubezen do preprostih ljudi, odsvita se značaj gorenjskega delavca in kmeta. V poseben okvir sodi iz najožjega druižinskega okolja zapisana povest Milica, otrok bolesti, po svoje značilna je tudi daljša črtica Peter Križ in njegove nadloge, kjer je upodobil mladostne boje in trpljenje Ivana Cankarja. Medtem ko je tu pa tam objavljal sestavke iz zgodovine umetnosti in arhitekture, sodeloval pri raznih listih s pisanjem črtic in podlistkov , naj omenimo, da so »Zgrešeni cilji« zadnja povest, ki je izšla pred pisateljevim odhodom v Niš in pozneje v Beograd. Doživela je precej neugodno kritiko, kar pa ni čudno, saj je založba iz nje črtala začetnih 40 strani zaradi še živečih junakov - kamniške jare gospode.
Savinškovo po svoje najbolj delovno obdobje je bilo v Beogradu – bil je višji svetnik na ministrstvu za finance. Ni toliko pisal, kot organizacijsko deloval med beograjskimi Slovenci. Povezanost naših ljudi v prestolnem mestu je zahtevala društvo Enotnost in celo lasten časopis »Slovenski beograjski tednik«. Ta resda ni živel niti eno leto, vendar se je Savinškov dom z njim spremenil v nekako slovensko kulturno središče v Beogradu. V njem so se shajali številni slovenski in srbski umetniki. Ta dom pa je tudi odseval ljubitelja lepih umetnosti. Bil je natrpan z umetninami Jakopiča, Pavlovca, Maleša, Cudermana, Čarga, Pirnata in bratov Kraljev. Savinšek je živel za glasbo, slikarstvo, umetnostno zgodovino in arhitekturo, toda najbolj priljubljen izhod iz prisilnega jopiča pravnika in finančnega strokovnjaka mu je bila književnost. Njegova zapuščina priča, da je zlasti v zadnjih letih pred vojno mnogo pisal. V njem so živele trpke slutnje o bližajočem se svetovnem viharju. Toda povest je ostala nedokončana. Od pisanja ga je odtrgal gestapo v juniju 1942,ker je mnogo deloval za Slovence, ki so jih bili v začetku nemške okupacije pregnali v Srbijo - bil je član ilegalnega odbora. Kot nasprotnika okupacijske vlade in zaradi protinemškega delovanja so ga zaprli na Banjici, v taborišče na smrt obsojenih vodilnih komunistov in španskih borcev.
Nekaj dni pred ustrelitvijo je Savinšek zapisal: »Če se že moram prepustiti zveri, naj ostanejo vsaj sledovi moje klenosti na njenih zobeh.« Zadoščenje, da je pomagal ljudem, ki so bili kot pregnanci žrtve nacističnega nasilja, da je pomagal osvobodilnemu gibanju, je v njem rodilo nezlomljiv pogum in junaštvo. Padel je kot pokonci mož 11. avgusta 1942. Presenetljivo naključje pa je, da sta istega dne na dveh krajih pod gestapovskimi streli omahnila dva slovenska književnika - oba Jeseničana. V Šentvidu nad Ljubljano je istega dne otrpnilo srce delavskega pisatelja Toneta Čufarja. Oba sta bila pokošena v najlepšem cvetu moških let.
Pot, ki jo je hodil Slavko Savinšek v svojem pisateljevanju, se v bistvu drži že utrtih poti, čeprav je marsikatera njegova upodobitev slikana s svojskimi in pristnimi barvami. Negativna kritika mu je očitala površnost, ki ga speljuje na tradicionalna pota oblikovanja, vendar mu priznava nedvomen epičen talent. Opisoval je življenje, kakršnega je poznal, mikal ga je svet socialnih vprašanj: in bil je blizu preprostemu človeku in njegovemu pojmovanju o ureditvi kričečih neskladij in protislovij v človeški družbi. Že zelo zgodaj si je zapisal svoje življenjsko geslo: »Radovati se nad življenjem, kakršno ti je dano, ni modro; spoprijeti se z njim in ga pregnesti po svoje, to je prav in možato«.


 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker