Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Silvestrovo, zadnji dan v letu, s svojim simbolnim končanjem preteklega in z vznemirljivim pričakovanjem novega prav gotovo ni zgolj čas akcije in velikih načrtovanj,
... čeprav ta še kako sodijo k podpisovanjem in podčrtovanjem vsakršnih obračunov, ampak je tudi čas intimnih pogledov k sebi, v dušo in prav to se lahko še kako prisrčno naredi kje v kakšni dobri družbi, v kakšni prijazni planinski koči v skritem dolinskem zatrepu ali na gorskem sedlu, še najlepše pa na kakšnem gorskem vrhu ali pa sredogorskem zaobljenem hrbtu, če so nam le vremenske in vse ostale pomembne razmere naklonjene. Tudi kakšen bližnji holm lahko pride prav za zadnje prijateljsko srečanje v iztekajočem se letu, za temeljit pogovor s samim seboj. Eden takih že dolgo, celo predolgo čaka na omembo v tukajšnji šepetajoči tišini, menda zaradi tega, ker je tako blizu in je bil izgovor, da je zanj še čas, vedno pri roki.
Grmada (676 m) in Šmarna gora (669 m)
Zanju, ki ju domačini z vznožij kličejo kar Gora, je stroka iznašla nespodbudno ime – osamelec, ker s svojo dvoglavo postavo, od daleč spominjajočo na škofovsko mitro, stojita tako sami na severnem robu ljubljanske kotline, kot davno pozabljeni ostanek ledeniškega polzenja proti jugu. Toda kakšen osamelec neki le? Kdor se je že kdaj odpravil tja gor, pa naj bo s tacenske, šmarske, vikrške, završke (tu, v Zavrhu, se je rodil »triglavski župnik« Jakob Aljaž) ali skaručenske strani, dobro ve, da je ta naša Gora vse prej kot osamelec, je pravo romarsko središče, kamor k Mariji na vrhu in k sv. Antonu ter sv. Soboti tik po vrhom, roma v petek in svetek staro in mlado, poskočno in komaj vpenjajoče se. Šmarna gora je prav gotovo (za razliko od sosednje, višje Grmade) daleč naokrog najbolj obiskovana vzpetina, in to v vsakem vremenu (tudi ko jo zasneži ali padajo ušpičene prekle). In kako tudi ne, ko pa s svojo vsestransko »ponudbo« slej ali prej pritegne še tako razvajenega častilca mestnega tlaka in udobja.
Gora je predvsem izjemen naravni dar vsemu živemu v njenih znožjih. Je prvovrstni razgledni balkon s širnimi pogledi na vse, kar nam nudijo prelesti Grintovcev, Julijcev in našega osrednjega sredogorja, od Polhograjcev, do cerkljanskih in škofjeloških hribov, tja do barjanskega Krima in daljnega notranjskega Snežnika za njim. Gora je tudi božji dar z vso svojo srčno vero v vse dobro in z versko simboliko, ki pri sv. Antonu z zvonjenjem pritrkuje najbolj skritim srčnim željam, pri sv. Soboti pa se mimoidoči spomni na čase, ko so tam spodaj ob Savi krvavo gospodarili Turki, na Gori pa je nemočno ljudstvo varovala šmarnogorska Marija, ki ji čast in slavo poje znamenita cerkev s še znamenitejšo notranjostjo, s poslikavami, delom Matevža Langusa, opravljenim menda kar na prigovarjanje prav tako pogostega obiskovalca Gore, Franceta Prešerna, ki je sem gor prihajal na obisk k stricu Jakobu, tukajšnjemu župniku. Za bolj posveten, čeprav še kako potreben dar pa skrbi znamenita »mežnarija«, ki jo vsem lačnim in žejnim v prid vodita Ledinekova Joži in Miha (ob pomoči še kakšnega mlajšega Ledineka). In vse to skupaj sestavi zgodbo prvovrstnosti: lepote, duhovnosti in telesnega ugodja.
Pripovedovati o tem kako na Goro, bi bilo bahaško, nespodobno početje in tudi našteti vse poti z vseh strani bi vzelo preveč prostora, vendar naj le velja tudi izjema. To je Pogačnikova pot na Grmado, speljana čez prepadne pečine Turnca nad Vikrčami, tam, kjer je sicer priljubljeno vežbališče ljubljanskih in okoliških plezalcev.Tudi ta pot je plezalna, vendar opremljena s skobami, klini in jeklenicami in je prav takšna, kot nekje visoko v gorah, in prav tako zahtevna, seveda kar se tiče moči v rokah in strahov pred globino v glavi, ki jih tudi tu ne sme biti.
O Šmarni gori je napisanega za enciklopedično zbirko vsega mogočega, vendar bi pohodnikom le priporočil knjigo Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000), od zemljevidov pa Polhograjsko hribovje in Šmarna gora v merilih 1: 25.000 in 1: 12.500.
Mitja Košir