Dnevnik, 26.02.03 – Mitja Košir: Turno smučanje
Turno smučanje
Čeprav Baba, je vabljiva kot mlado dekle
Naša gora sicer ni vitka, je pa lepo zaobljena, z gladkim travnatim pobočjem, ki se spušča k temnim gozdovom
Veliko dela bi imel, kdor bi hotel prešteti vse Babe in Dedce v naših gorah. Predvsem Bab je ljudsko poimenovanje nasulo obilo, vsaka od teh gora pa ima kljub imenu, ki ne obljublja nič obetavnega, nekaj posebno ženskega, zaobljenega ali dekliško vitkega. Naša gora sicer ni vitka, je pa lepo zaobljena, z gladkim travnatim pobočjem, ki se proti jugovzhodu spušča k temnim gozdovom, segajočim vse do Save v dolini, in očesu, vajenemu opazovati in ocenjevati, obljublja idealno prizorišče užitkov polnega turnega smuka. Stoji v karavanškem grebenu in kaže proti severu, na Koroško stran, povsem drugo lice. Strmo, razdrapano, predvsem pa izredno krušljivo ostenje, ki je vse prej kot vabljivo, zato je marsikomu, ki pozna našo goro z vseh strani, prava uganka, zakaj so slovensko robato Babo Nemci z onstran meje prevedli, kot pravi eden najtemeljitejših poznavalcev Karavank Stanko Klinar, v meščansko pocukrano Frauenkogel.
Karavanke se s tistim, kar ponujajo turno smučarskega, ne morejo primerjati z Julijci onstran Save, lahko pa se pohvalijo z nekaj odličnimi prizorišči, med katera prav gotovo sodi tisto na naši gori, s katere se lahko v dobrih snežnih razmerah podamo na najlepši turni smuk v zahodnih Karavankah.
DOVŠKA BABA, VISOKA 1892 METROV
Ta gora je radodarna sleherni dan v letu. Bogastvu razgledov, ki jih ne preganjajo letni časi, se spomladi pridružijo cvetlične poljane z goliškimi ključavnicami (narcise), ki prav na Babi sežejo najdlje na zahod. Visoko poletje spremeni našo goro v planinski pašnik z neprekosljivo godbo kravjih zvoncev, jesen pa vse okoli obarva z zlatnino odcvetajočih macesnov. Ko pa sneg pobeli opustela pobočja, se na ostrih robovih Kepe, Gubna, Plevelnic, Kurjekov, Dovške Babe in Hruškega (po domače Velikega) vrha pojavi kakšna drobna gamsja sled. S pravo zimo in debelejšo snežno odejo pa predvsem Dovška Baba spet oživi. Na njeni gladki vršni poljani se v deviško belino zarišejo razposajene vijuge turnih smučarjev, ki se, preden se spustijo naprej v dolino, nastavljajo sončnim žarkom na udobni terasi pred pastirsko kočo na planini Dovška Rožca, kočo, ki se lahko z lego in domačim udobjem (kadar vrata odpreta pastir Francelj in njegova žena, to pa je v času paše vsak dan, sicer pa glede na vreme) kosa z marsikatero planinsko kočo v naših gorah.
KAKO NA DOVŠKO BABO?
Najenostavneje je z Dovjega, kjer vas pri Aljaževem hramu in tik ob Aljaževem spomeniku, na cesti Jesenice-Kranjska Gora, odloži redni avtobus. Z avtobusne postaje jo mahnete strmo v breg skozi vas, pri zadnjih hišah pa poiščete prvi kažipot, ki kaže proti Dovški Babi. Pešcu je po gozdni cesti na Ravne dolgočasno, zato jo je bolje takoj za mostom čez potok Mlinca ubrati strmo navzgor bo označeni stezici na senožeti Goreljše in naprej pod Belimi pečmi ter prek Lahovega prevala na strmo, s smrekovim gozdom poraslo pobočje, ki drži naravnost na planino Dovška Rožca. Do sem lahko pridemo zložneje, če se z avtom pripeljemo na senožeti Ravne, dobrih tisoč metrov visoko (kadar je seveda gozdna cesta prevozna), in se prej opisani poti priključimo nad Lahovim prevalom.
Od pastirske koče na Dovški Rožci do vrha Dovške Babe nas čaka nezahteven vzpon prek prostranih pobočij vršnega dela gora, kjer si lahko že med potjo navzgor ogledamo nešteto možnosti vijuganja navzdol. Kadar so razmere ugodne, jih ni malo turnih smučarjev, ki se od koče na vrh povzpnejo vsaj še enkrat in tudi večkrat. Ves napor je bogato poplačan s stoterimi smučarskimi užitki. In to brez kakršnih koli objektivnih nevarnosti, ki tako rade prežijo na turnega smučarja v visokih gorah. Če je sploh kakšna omembe vredna, je to nevarnost, da bi nas na vrhu zanesla radovednost in bi, hoteč pogledati globoko v senco koroškega severa, stopili na pozimi pogosto snežno opast. To nikakor ni priporočljivo.
VIŠINSKI KILOMETER
In kako v dolino? Do pastirske koče po svojih smučarskih sposobnosti in bolj ali manj bujni domišljiji, kako čim bolje izkoristiti vršno planjavo, od koče pa po zaslugi tistih, ki so na planino zgradili "traktorsko" pot, elegantno po njej na Ravne, kadar je dovolj snega, pa še naprej na Dovje, prav v vas. Ko vam to uspe, imate za seboj cel višinski kilometer uživaškega smuka.
Seveda nudi Dovška Baba s svojimi sosedi, Hruškim vrhom, Klekom (po koroško Petelinom) in Koprivnjakom, ki v celoti stoji na avstrijski strani meje, a zanj ni formalnih ovir, pravi turnosmučarski raj, ki ga lahko, seveda spet ob dobrih snežnih razmerah, povežemo v celodnevno, užitkov polno pohajkovanje na smučeh. Če se odločimo za kaj takega, se lahko tja gor podamo tudi z Jesenic, mimo Plavškega rovta in Jeseniške ali Hruške planine, ter tam tudi sestopimo. Letos je takšna zima, da velja vzeti pot pod noge.
Mitja Košir