leto, ki se je izteklo, je zaznamovalo tudi ponesrečeno besedno izražanje: ponesrečeni planinec ali ponesrečenec le »gornik« ali »ponesrečeni gornik«. Povsem nekaj drugega pa je razlaga besede - da ne rečemo ponesrečene besede - Luka Pintar:

Trikrat premišljeno, še rado skaženo, — da ne rečem ponesrečeno, dokler še nisem dokazal opravičenosti tega nesrečnega izraza, ki je baje po trditvi g. R. P. krparski prevod iz nemškega verungliickt. Kakor pri vsem mora človek tudi pri očitanju krparstva (Pfuscherei) biti zelo previden — in modro stori, če prav natanko preudari, preden drugim krparstvo in šušmarstvo očita, ali ni morda sam nekoliko v tako krparstvo zapleten in zamotan. Kdor se torej še sam ni otresel krparstva, nikar ga drugim očitati, kajti to početje je tako predrzno, kakor če bi navpično na nadglavišče kamen zalučal. Kdor je prvi rabil obliko »ponesrečen«, tisti po mnenju g. R. P. ni vedel, da je nemški pretekli deležnik aktivnega in pasivnega pomena: ich habe geschlagen: tepel sem; ich bin geschlagen worden: bil sem tepen.—Torej se tisti, ki nepremišljeno ponavljajo obliko »ponesrečen« tudi tega ne zavedajo in ne pomislijo, da »ponesrečiti« kot neprehoden glagol (od kdaj pa?) ne more imeti preteklega trpnega deležnika. Le počasi vozimo, da se nam slovničarska ciza ali dvokolesnica ob ovinku ne zvrne! Ko sem tisto nepotrebno in zadirčno opombo k izrazu »ponesrečen« čital (Carniola, V, 101), sem takoj videl, da mora biti deležnik »geschlagen« na moji strani aktiven, na nasprotnikovi strani pa da mora ostati pasiven, kajti »patentirani filolog« še toliko samostojno misli, da je tisti moment opazil, kakšno vlogo da bo igral pri razlagi te preporne točke zaradi participa »ponesrečen«, namreč da bo on tepel, nasprotnik bo pa tepen. — Nekateri hvalijo iskrenost in temperamentnost g. R. P., tudi jaz je ne grajam, kjer je umestna, vendar se mi zdi, da je prenagel in prerazgret, preveč v to zamišljen, da bi le nasprotniku prismodil zaušnico, pomisliti bi pa moral bolj, če se sploh in kje se nudi prilika pri-smoditi jo, prismoditi po zaslugi in po pravici; tako se pa le prerado zgodi, da kdor išče, jo izkupi. Če gre prestrmo navzdol, je treba zavirati pa previdno krmariti. — Če pravi torej pregovor »trikrat premišljeno, še rado skaženo«, tedaj pač, kakor izkušnja uči, prav pravi; če pa kaj niti enkrat ni trezno preudarjeno, kaj se čemo potem čuditi, če taka trditev ne drži. Med take premalo premišljene trditve spada tudi ta, da je glagol »ponesrečiti se« (verungliicken) neprehoden (!) in da zato v slovenščini ne more imeti preteklega trpnega deležnika »ponesrečen«. — Da je particip »ponesrečen« dopustna in pravilna oblika bi lahko izpričal s Pleteršnikom, ki ima (II, 145) preko tega participa izvedene samostalnike. Tisti, ki se je ponesrečil, je ponesrečenec, oziroma ona je ponesrečenka. S tem, da se glasi samostalnik »ponesrečenec, ponesrečenka«, ne pa morda »ponesrečelec, ponesrečelka«, in da je te posubstantivljene oblike mogoče izvajati le iz participa »ponesrečen«, je pravzaprav dopustnost in pravilnost tega participa indirektno že izpričana in dokazana. Toda s tem se temeljiti jezikoslovci ne zadovoljijo, oni poudarjajo le svoj samo razvidni(?) nauk: »Ponesrečiti se« je neprehoden glagol in zato ne more imeti trpnega deležnika. Pri tem pa ne pomislijo, da predpogoj za »ponesrečiti se« je prosti »ponesrečiti«. Tu pa smo se včasih držali pravila, da so izmenski glagoli četrte vrste transitivni, intransitivne pa da so vzporednice po tretji vrsti. Potemniti (4) = temno narediti je transitiven, temneti (3) = temno postajati pa intransitiven. Isto funkcijo, kot jo ima neprehodni glagol tretje vrste, pa lahko prevzame prehodni glagol četrte vrste, če ga zložimo ali opremimo z refleksivnim zaimkom »se«, ki je seveda potem objekt temu transitivnemu glagolu četrte vrste; to se pravi: subjekt in objekt sta v tem primeru strnjena. — Unesrečiti (Plet. II, 725) = nesrečnega narediti (koga drugega), unesrečiti se (= sebe) t. j. nesrečen postati; v nesrečo lahko spraviš tovariša, pa tudi sam sebe, v prvem primeru preide dejanje nanj, v drugem se vrne nate nazaj, v prvem je predmet (objekt) nesreče on, v drugem si predmet ti sam. »Unepokojiti koga, unejevoljiti koga« sta transitivna glagola, toda »unepokojiti se, unejevoljiti se« sta, kakor navadno pravimo, intransitivna, ker dejanje ne preide na nov predmet, ampak ostane tam, kjer se je spočelo. — Unejevoljim koga, unepokojim koga se pravi, da ga spravim v nejevoljo, v nepokoj; unejevoljim se, unepokojim se pa, da sam postanem nejevoljen ali nepokojen. Če torej navadno pravimo, da sta glagola »unejevoljiti se, unepokojiti se« intransitivna (neprehodna) ali refleksivna (povratna, t. j. dejanje na subjekt nazaj vračajoča), iz tega še ne sledi, da bi bila pasivna participa »unejevoljen« (mifigestimmt) in »unepokojen« (beunruhiget) nemogoča, kajti podlaga intransitivnima ali refleksivnima glagoloma sta transitivna glagola »unejevoljiti, unepokojiti« t. j. v nejevoljo, v nepokoj pripraviti — Potemtakem je pa tudi »ponesrečen« dopusten in pravilen particip za »ponesrečiti se«. Če torej pravim, da je kaka razlaga ponesrečena, sem se v tem popolnoma pravilno izrazil in nikakor ne gre očitati mi krparstva. Izvajanje Kočne iz kžti + ici + ina (st.s) pa ostane ponesrečeno, kakor se je ponesrečil izvajavec ali raz¬lagavec. Izvedem pa lahko kaj po sreči t. j. uspešno, ali po nesreči t. j. neuspešno; če se mi razlaga ne posreči, tedaj je skažena, neuspešno izvedena ali ponesrečena (mifilungen), kakor bi jo imenovali lahko srečno ali posrečeno, če bi jo bil razlagavec prav pogodil t. j. po sreči dognal in ugodno uganil. Ponesrečiti je torej kot glagol četrte vrste po doslej veljavnih pravilih transitiven, kakor so transitivni vsi glagoli te kategorije sploh, in kot, tak je zmožen napravljati pasivni particip. Ta particip pa ne velja samo za glagolovo prvotno transitivnost, ampak tudi za njegovo refleksivnost. Razlaga se ne posreči (= se ponesreči), če razlagavec prave ne zadene, če mu izpodleti, če se mu pokaži in neuspešno izpodnese.

Še nekaj! Direktno me sicer g. nasprotnik ni mogel počastiti s priimkom »patentirani filolog«, vendar mislim, ker velja njegov spis v svoji prvi polovici najbolj meni, da hoče veljati dični ta naslov (da si stoji v pluralu) tudi kolikor toliko moji malenkosti in da strelja gnevni ta izliv na mojo adreso. Če je temu tako, tedaj moram konstatirati, da sva menda glede patenta ali odprtega pisma t. j. izpričevala o usposobljenosti v slovenščini precej enaka. Po prosto narodnem pravorečju pa pravijo takemu pismu potent, kakor da bi se to ime bilo izvirno tako glasilo, češ ker ima od izpraševalne komisije izdano pismo dokazati zmožnost. Če torej to stvar nekoliko hudomušno zasučem, mislim da lahko tudi konstatiram, da tudi glede poten ta nisem toliko zaostal, da bi bil zaslužil kak ironično pobarvan naslov, ki bi hotel morda cikati na filologično mojo nezmožnost združeno z domišljavostjo in prevzetnostjo. V tem smislu sem bil že v Ljubljanskem zvonu (XXVII, 689) jasno povedal, da ne silim v nobeno bahavost, objestnosti od nasprotne strani pa tudi ne prenesem nobene, da ne bi je primerno zavrnil. —

Ker torej g. R. P. trdi, da — »naši patentirani filologi ne misle samostojno, nego si dado krojiti pravila po časnikarskih dosetkah (domislekih) in jih za pristno slovenščino vpišo v jezikovni zaklad«, — ga že smem, ko sem upravičenost participa »ponesrečen« kolikor toliko vže dokazal, še dalje vprašati, kako on sodi o samostojnem mišljenju. Ali misli bolj samostojno tisti, ki kako na debelo prikrojeno, a še ne v podrobnem izcizelirano pravilo kar na celem pobere brez svoje kritike in je na slepo vero ponavlja, ali pa tisti, ki tako pravilo poskusi spraviti na pravo stališče ter mu odmeriti bolj točne in določne meje. Jaz bi sodil, da je samostojnejši mislec tisti, ki se resno potrudi, da bi premalo jasno in premalo določno pravilo natančneje pojasnil in precizneje določil. To pa hočem poskusiti jaz! G. R. P. pravi: »Ako vže hočemo vsako nemško besedo prevesti, bi se reklo verungliicken, ponesre-četi in prošli deležnik bi bil ponesrečel«------Na'a, to pa ne!

Prvič ni naš namen nemščino od besede do besede prevajati, ampak smo navajeni, če le mogoče, samostojno se izrazovati v smislu našega jezika — čemu bi videli povsod germanizme? — pa tudi če bi nemščini po besedi sledili, bi se reklo verungliicken samo ponesrečiti se in deležnik verungliickt bi bil le pone¬srečen. Tako je; — pa zakaj? Rekli smo vže zgoraj, da imamo poleg prehodnih glagolov četrte vrste neprehodne glagole-vzporednike po tretji vrsti, s katerimi so približno enakega pomena tudi prvi, če jih opremimo z refleksivnim zaimkom, n. pr. zdravnikova naloga je bolnika ozdraviti, bolnikova želja pa ozdraveti (ozdraviti se). Mraz mi je prste oglušil, a prsti so mi mraza oglušeli gluhi postali). Solnce je hribe zarilo, vrhovi gora so v solnčnih žarkih žareli (zarili se). Potemtakem bi bila trditev g. R. P. pravilna, moja pa le morda. Toda pri tem vprašanju moramo stopiti za en korak dalje in določiti mejo, kdaj se intransitivni glagoli tvore po tretji vrsti in v katerih primerih se samo glagol četrte vrste opremi z refleksivnim zaimkom, da postane iz prehodnega neprehoden. Razločevati nam je pred vsem, ali ima iz imenski transitivni glagol četrte vrste za podlago ali pridevnik ali samostalnik. V prvem slučaju prevladujejo kot intransitivniki oblike po tretji vrsti, v drugem slučaju služijo za intransitivnike z refleksivnim zaimkom opremljene oblike. V prvem slučaju torej iz pridevniški; bledeti, bogateti, krvaveti, noreti, rumeneti, siveti, slabeti ..., v drugem slučaju pa iz samostalniški: pogospoditi se, pokmetiti se, pomenišiti (ponuniti) se, ponemčuriti se, po volkodlačiti se ... ne pa: po gospodeti, po kmeteti, po kristjaneti, poluteraneti i. t. d. Potemtakem tudi iz samostalnika »nesreča« izvedeni transitivnik »ponesrečiti« svoje intransitivne paralele ne bo iskal v tretji vrsti (ponesrečeti), ampak si jo bo napravil prosto z refleksivnim zaimkom (ponesrečiti se), torej tudi particip ne bo mogel biti »ponesrečel«, ampak le »ponesrečen«, kakor pokristjanjen, po-nemčurjen ali pa užaloščen in razveseljen od užalostiti se in razveseliti se. Če bi bil transitivni glagol osnovan na podlagi pridevnika »nesrečen« in bi se glasil »ponesrečniti«, tedaj bi mogli pričakovati intransitivne oblike po tretji vrsti »ponesrečneti«, kakor imamo iz pridevnika »okoren« intransitivnik »okorneti« (Lj. zv. XXXIV, 246). S trditvijo, da Pleteršnik glagola »okoreti« ne pozna, sem se pa bil tam vsled površnosti alfabetnega reda debelo urezal. — Če torej o taki nepremišljeni trditvi pravim »tako pravilo pojdi se solit!« —tedaj ta sodba res da ni prav posebno prijazna in udvorljiva, opravičena je pa! —

O krajnih imenih, Luka Pintar
Ljubljanski zvon, 1912