Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Blegoš

gorisekgorazd@gmail.com
         [email protected] 


Kočna in Grintovec


Sveti Lenart


"Šparovec" in kropilnik


Črni Kal


Ideja s Košenjaka z očakom
v okvirju


Bližje ...


... še bližje.


Gladki vrh (Ratitovec) s
Krekovo kočo


Panorama Julijcev


Sestop proti koči


Od koče proti vrhu

 
Malenski vrh


(Metino) slovo

 Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

sreda, 31. december 2008, ob 05:31, Gorazd Gorišek, ogledov: 4061

Blegoš ali konec sveta?Gorniška potepanja: Prejšnji teden je bila Blegoševa vršna poljana popolnoma zasnežena. Ne spomnim se, kdaj je bilo decembra na vrhu toliko snega. Še malo, pa bi prekrilo tudi razgledno ploščo ...

  Praznični Blegaš


Kaj napisati o Blegošu? Težko kaj novega, težko kaj takega, kar ne bi že davno tega podaril vsem nam véliki pisatelj iz doline pod njim. »Med slovenskimi gorami naš Blegaš ni velikan. In ne obdaja ga Blegoš nad Gorenjo Žetinoveličastnost, ki obdaja naše Kočna in Grintovec skozi kozolec na Jarčjem Brdusnežnike in ki je je že nekoliko deležen sosed Ratitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, ki ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, ki si jo moral prehoditi do travnate njegove strehe. To sva občutila z Meto, ko sva obstala na vrhu.«

Med nebom in snegom na Blegošu

Ni treba, da je vaši sopotnici ime Meta, tudi streha na vrhu ni nujno travnata, a bo zagotovo kljub temu lepo. Prejšnji teden je bila Blegoševa vršna poljana popolnoma zasnežena. Ne spomnim se, kdaj je bilo decembra na vrhu toliko snega. Še malo, pa bi prekrilo tudi razgledno ploščo. O gorah, ki jih je moč Hudič - tokrat od straniStoržičprepoznati z vršne pleše, tokrat ne bom pisal. Tavčarjevo Cvetje v jeseni je poskrbelo tudi za to: »Meta se ni mogla oddahniti, tako so jo bili prevzeli vtisi lepega razgleda. Nebo sicer ni bilo prav jasno in sapa je podila oblake nad vrhom, da so kakor ovce hiteli proti jugu. Gorenjski in kamniški snežniki so se kazali v vsej svoji čistosti. Od Triglava pa do Ojstrice sem ji moral naštevati vse bele očake in navesti njihova imena.«

Storžič in Grintovci z Blegoša

Moji »Meti« že precej let ni treba naštevati imen, se pa vedno znova odkrije kaj novega, kakšna nova podrobnost obširnega razgleda. Tokrat ni bilo veliko časa za novosti. No, čas je že bil, le mrzel veter naju je kmalu spodil v toplo zavetje.

Dan se je začel z motoviljenjem pod Starim vrhom. Smučišče nama je namreč zaprlo cesto, a sva zato spoznala cerkev svetega Lenarta in božji hram, ki ga obnavljajo na Jarčjem Brdu. V spomin se je prikradel zimski Blegoš (1562 m) pred nekaj Sveti Valentin na Jarčjem BrduPo odlični gazi na vrhleti, ko je debela snežna odeja popolnoma zasula cesto, ki vodi od Gorenje Žetine do Črnega Kala, in lansko vroče poletje, ko nama je bil klanec nad vasjo, sploh za prenose cestnega kolesa, ki - da ne bi bilo potuhe - namenoma nima trojne verižnice (bo prišla s penzijo), že skoraj prehud. Najdejo se tudi bolj strmi vzponi, a tisti dan sva imela v nogah že veliko zahtevnih klancev Škofjeloškega hribovja. Tokrat je bilo drugače. Snega na prisojnih travnikih nad vasjo ni bilo več, poletne vročine tudi ne, se je pa zimska pravljica začela takoj ob vstopu v gozd.

Obilno zasnežena Rupnikova linija

Doma sva pričakovala, da bo treba gaziti, a so pridni predhodniki naredili zelo dobro sled. Tako nama je ostal le še prijeten sprehod. Z vrha sva sestopila proti Malenski vrhPodobe na zunanji strani cerkve(med tednom zaprti) koči in se po prečni cesti vrnila do izhodišča. Do teme je bila še dobra ura. Na Malenskem vrhu še nisva bila, zato je bil res že skrajni čas, da sva si od blizu ogledala, kje je mestni Janez razmetaval vaške Posavčeve fante. Se še spomnite, kako so se valili po bregu?

Seveda je bila posredi ljubezen. Na Blegošu se ni dobro zaljubljati. Pri Presečnikovih se je slabo končalo: »Kako naj bi ji govoril o svoji ljubezni! Danes je bila zgolj otrok, ki se je veselil, da je smel biti v moji družbi … Bil sem sam z njo na zapuščeni gorski višini! Ko so jo objemali moji pogledi, sem občutil prav živo, da bi bilo skoraj nemogoče, da bi se kdaj ločil od nje … Zatorej me je tu na vrhu Blegaša silno mučila misel, kaj mi je početi.« Metino šibko srce je obstalo …

'Toplice', ki jih več ni. Foto: Dušan Škodič

Če vas je na vrhu pošteno prepihalo, si lahko privoščite kopel v »Toplicah pod Blegošem«. Pred novoletno zabavo pač ni dobro stakniti revme. Žal banje, ki bi vas pričakala v Toplicah, že dve leti ni več, še vedno pa si jo lahko pripeljete s seboj. Midva sva se kopeli rajši izognila. V domačih Rimskih Toplicah vre izpod dolomitne skale termalna voda, ki premore dobrih (predvsem pa vročih) sedemintrideset stopinj. V »Termah Blegoš« bi se pri ubogih osemnajstih stopinjah verjetno res prehladila. Da o revmi na stara leta niti ne govorim …

Naj vam novo leto prinese veliko lepih doživetij v gorah!
 

eXTReMe Tracker