Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Marko Pernhart - prvi hribolazec med slikarji

Marko Pernhart, Panorama s Stola I. (Pogled proti Kranju in Ljubljani), olje / platno, 87 x 186 cm

Panorama s Stola II. (Pogled proti Bledu in Triglavu), olje / platno, 87 x 189 cm

Panorama S Stola III. (Pogled proti Turam in Grossglocknerju), olje / platno, 87 x 189 cm

Panorama s Stola IV. (Pogled na Koroško, Dravo in Rož), olje / platno, 87 x 186 cm

Panorama s Šmarne gore I (pogled proti Ljubljani) olje / platno, 84 x 143 cm

Panorama s Šmarne gore II (pogled proti Polhograjskim Dolomitom) olje / platno, 84 x 143 cm

Panorama s Šmarne gore III (pogled proti Triglavu) olje / platno, 84 x 143 cm

Panorama s Šmarne gore IV (pogled proti Kamniškim planinam) olje / platno, 84 x 143 cm

Fotografije: Narodna galerija

torek, 30. december 2008, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 12190

Emilijan Cevc: Kakor so njegove velike panorame s Triglava, s Šmarne gore, s Stola, z Velikega Kleka in druge tradicionalno zadržane, tako so nekatere krajine zajete z očmi slikarja.

Da, krajina kot avtonomna slikarska zvrst je zavladala pri nas šele sredi 19. stoletja - po prvih baročnih poskusih, po Janšu in samouku Antonu Hayneju iz Kranja (1786-1853). Vsa prizadevanja po »vrnitvi k naravi«, ki so se ponavljala v Evropi že od Jeana Jacquesa Rousseauja dalje, pri nas niso našla odmevov. Ko je romantika našo pokrajino le priznala, jo je osvobodila herojskega in simboličnega ne pa še poveličevalnega naglasa. Tudi zdaj še ni pomenilo krajinarstvo čiste slikarske naloge, ampak najprej, kakor pri Goldensteinu, razpoloženjsko in turistično topografsko. V tej smeri se je razvil tudi naš prvi veliki krajinar Marko Pernhart, kmečki sin s Koroškega (Srednje Medgorje pri Velikovcu 1824 - Celovec 1871). Bolj kot obisk Dunaja in Münchna mu je odprla oči za lepoto domače zemlje narava sama, ki jo je vzljubil na samotnih poteh po Koroškem in Kranjskem, jo doživljal v gorskih viharjih in zimskih mrazovih, v tihi poroki sonca in globokih senc, oblikujočih reliefe gora in poigravajočih se na gladinah jezer in rek. Res je gora v Pernhartovem doživetju še bolj strma kot v resnici in doline so globlje. Te krajine niso prepesnjene z romantično domišljijo, doživljene pa so z zavzetim srcem. Pernhart je bil prvi hribolazec med slikarji. Kakor so njegove velike panorame s Triglava, s Šmarne gore, s Stola, z Velikega Kleka in druge tradicionalno zadržane, tako so nekatere krajine zajete z očmi slikarja, ki izurjeno obvlada gladko nanašanje barv, pa obenem poskuša z njimi izvabiti zemlji kar največ skrite in izbrane lepote. Kar dramatičen je boj sončnih žarkov z grmadami oblakov nad odbleskom Belopeškega jezera, idilične so sličice koroških jezer in gradov. Slikar krajine ne prikraja svojemu razpoloženju kot nemški romantiki; pušča ji lastno melodijo.

 Slovenska umetnost, Prešernova družba, 1967 

 

Marko Pernahrt, Sava s Šmarno goro,1851, olje / platno, 39 x 47cm

Klanško jezero v nevihti, 1852, olje / platno, 68 x 105 cm

Gorica na Vrbskem jezeru, olje / platno, 42 x 51.5 cm


Rajko Ložar: Mnogo manj umetnika je bil Marko Pernhart, specialist za krajinarstvo, ki je delal večinoma v olju, znan je njegov Triglav. Raznovrstnost barvnih stilov v njegovih delih priča, da so mu bili vsi bolj ali manj priročni in da problema barve ni poznal, nego da ga je privlačevalo še vedno živo roman­tično občutje naturne veličasti in da je po tej poti prišel tudi do svoje panoramatike. Enkrat na sledu tem čuvstvenim vsebinam naturnega dogajanja in oblikovnega bogastva, ki ga je skladno z močno strujo svoje dobe iskal v Alpah, se v upodabljanju enega in istega panoramskega motiva ni več znal omejiti in metodično opredeliti in je s svojim turističnim umetništvom ponovno izpričal, da se je našega naturalizma v 17. stol. zelo nujno in logično polastila takorekoč znanstvena Valvasorjeva delavnica, saj nam je ta naturalistična blodnja očividno ležala v krvi. 


Nemška knjiga o slovenskem slikarju

K. Dobida: Pri oceni njegovega dela opozarja R. Milesi na vpliv prvih slikarskih naukov, ki jih je mladi Pernhart, preprosti kmečki fant brez šolske izobrazbe, prejel v Celovcu od ondotnega slikarja Andreja Hauserja, pozneje pa od na­darjenega amaterja, pokrajinskega slikarja Edvarda pl. Moro, ki je bil lastnik suknjarne v Vetrinju pri Celovcu. Po tem začetnem šolanju, ki mu je moglo dati le osnove za nadaljne študije in le prve tehnične napotke, je Pernhart odšel v Monakovo, kjer mu je bil za učitelja pokrajinar Heinrich M. Hess. Moč­neje kot ti nauki so pa nanj že takrat vplivali stari nizozemski slikarji XVII. in XVIII. veka, predvsem mojster pokrajine Ruvsdael. Zanimivo je, da pa Pernhart očitno ni poznal ne slovečega francoskega klasičnega pokrajinarja Claudea Lorraina, niti Poussinovih heroičnih pokrajin. Tudi z velikimi sodob­niki bi zaman iskali v Pernhartovem delu kakih tesnejših vezi, pač pa spo­minjajo njegova dela na razne nemške pokrajinarje že odmrlega bidermajerja in na poslednje avstrijske romantike; pri vsem tem je pa mestoma že opaziti mogočni vpliv porajajočega se realizma. Tako je umetniški lik Pernharta, ki je skoraj dočakal prve začetke francoskega impresionizma, ostal nekako ob strani sočasnega slikarskega razvoja, sam pa nekam osamljen in skoraj za­ostal, obenem pa čudno tesno povezan s slikarskimi smermi in ideali davne minulosti. Življenje tega slovenskega slikarja, ki je bil tih, sam vase zaprt, skromen do pretiranosti, je bilo do kraja vdano čarom lepe domače zemlje, ki mu je bila in ostala prva in edina učiteljica.
Pisec dobro označuje Pernhartove pokrajine, ki so večidel slikane ob polni poletni sončni svetlobi. Le poredkoma je slikal zimske pokrajinske motive, nočne slike so še redkejše. Na njegovih slikah pa zaman iščemo pomlad in jesen, na njih ni ne zore, ne megle, ne mraku. Prave izjeme so slike, kjer je pokrajina podana ob viharju, kakršna je na primer slika Klanskega jezera v Narodni galeriji v Ljubljani.
Zanimivo je, da so ga sodobniki cenili predvsem kot risarja, nato pa kot slikarja panoram, ki je to slikarsko zvrst dvignil do resnične umetniške višine. V risbah s svinčnikom, kjer je uporabljal ostro ošiljene svinčnike, in risal čisto, skoraj kaligrafsko, je pokazal nenavadne zmožnosti. Brez brisanja in senčenja je znal doseči izredno telesnost predmetov v sprednjih ploskvah, ozadja pa podati zares poglobljena. Kolikšno, kar neverjetno vztrajnost in pogum je pokazal pri slikanju gorskih panoram z vrha Velikega Kleka, Tri­glava, Mangarta in drugih vršacev, je splošno znano. Vse veličastje in mo­gočno lepoto gorskih velikanov je prvič občutil že kot otrok, ko je na Peci pasel očetovo drobnico. Tako ni čuda, da je bil vse do smrti (30. marca 1871) vnet oboževalec narave, posebno je pa ljubil gore. O njegovih drznih vzponih na Veliki Klek je v že navedenem Kotnikovem članku izčrpen opis.
Iz Milesijeve monografije je vidno veliko spoštovanje pred Pernhartovo umetniško osebnostjo, vendar pa le ne gre tako daleč, da bi pisec nekritično hvalisal vse vprek, saj večkrat opozarja na stalno ponavljajoče se pomanjklji­vosti, kakor so — denimo — preprosto, časih skoraj šablonsko nerodno obrav­navanje ospredij, potem pa razna romantična pretiravanja in mestoma površno opazovanje svetlobnih učinkov. Ni pa prav, da monografija nič ne upošteva Pernhartovih del, ki so izven Koroške, zlasti njegovih slik, ki so pri nas. Tako je spis moral ostati nepopolen, saj je precejšnje število njegovih pokrajinskih slik in panoram v javni lasti (Narodna galerija, Narodni muzej, itd.) in pri zasebnikih po Sloveniji, med njimi nekatera prav dobra dela. Ze v objavlje­nem katalogu celovške spominske razstave iz leta 1872 so poleg mnogih drugih navedene tudi slike s Triglava in Mangarta, potem Bled, Kranjska gora, Igla v Savinjski dolini itd. Da je vsaj za ta dela pisec vedel, ni dvoma. Zato je tembolj treba obžalovati, da jih ni pritegnil v krog obdelanega gradiva. Člo­vek nehote dobi vtis, da se Milesi namenoma ni hotel pobliže dotakniti ne­katerih stvari, da ne bi bilo treba priznati, da je bil Pernhart po rodu in notranjem prepričanju Slovenec, da pa zaradi nesrečnih okoliščin, v katerih je živel in delal, tega ni javno izpovedal. Ohranjeni so dokazi, da se je časih podpisoval po slovensko »Pernat« in da si je v svoje risanke delal z gotico pisane slovenske opazke v lepem domačem narečju, saj se v šoli slovenščine nikoli ni učil. Tako pa iz monografije o njegovem narodnostnem poreklu in zvezah z drugimi slovenskimi deželami, zlasti še s Kranjsko, kamor je po-gostoma hodil slikat, ne izvemo več kakor to, da se je rodil 6. julija 1824 v »Untermieger« (to je v Spodnjem Medgorju pri Grabštajnu) in da je 1.1847, ko je bil 23 let star, »potoval v Ljubljano in Trst«. Imamo pa pri tem od njega ohranjene velike panorame s Triglava, Mangarta, Stola in celo s Šmarne gore, več slik Blejskega jezera, Savo pri Črnučah, Cerkniško jezero itd. Nasprotno je pa s posebnim poudarkom večkrat povedano, da je njegovo slikarstvo pristna »koroška domačnostna umetnost«, tesno zvezana z rodno zemljo.


Triglavska muzejska zbirka

V prvi sobi je ponazorjen začetek goro-hodstva. Pastirji, lovci in divji lovci so bili prvi pristopniki v naš visokogorski svet ugotavlja že Valvasor v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske. Sledili so jim raziskovalci, turisti, planinci in alpi­nisti, kar spoznavamo v nadaljnji zbirki: poskus organiziranega planinstva in pro­dora avstrijskega in nemškega planinstva v naše gore. Prikazani so Valentin Sta­nič, naš največji, svetovno znani in pri-znani alpinist, prvopristopnik in razisko­valec v vzhodnih Alpah; Ivan Zan, orga­nizator prvega slovenskega planinstva že leta 1872, ki je napisal pravila za »Gor­sko društvo Triglavski prijatelji«.; nadalje Žiga Zois in Marko Pernhart, slikar pa­norame s Triglava, ki domujejo v tej so­bi.
 

 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker