Večer, 19.02.2004, NGiL: Slomškova pot vodi s Kalobja do Ponikve, v Novo Cerkev, do Žičke kartuzije, na Slom in v Savinjsko dolino
Pohodniki po Slomškovi poti in poti XIV. divizije
Na isti smreki kar tri različne markacije
Slomškova pot vodi s Kalobja do Ponikve, v Novo Cerkev, do Žičke kartuzije, na Slom in v Savinjsko dolino - Pot XIV. divizije pa je speljana od Sedlarjevega ob Sotli, preko Bohorja, čez Planino, na Graško goro, Paški Kozjak in do Belih Vod
Kaj imata Slomškova pot in pot XIV. divizije skupnega, se verjetno sprašujejo številni planinci in pohodniki. Do sedaj smo obe poti v zgodovinskem spominu imeli bolj ločeni, sedaj pa se marsikje pojavljata skupaj. Resda na bolj odročnih in skrivnih poteh po gozdovih Slovenije, vendar se. Ponekod se zlijeta v eno samo pot, ki vabi pohodnike, da pozabijo zgodovinske zamere in današnje zdrahe ter se predajo lepotam pokrajine. Danes so nekdanji kolovozi zravnani in prekriti z asfaltom, življenje si je prilagodilo pokrajino, ki se je tako skrčila in postala obvladljiva. Zato ni nič čudnega, če se na isti smreki znajdejo kar tri različne markacije. Romantične stezice po pobočjih in vrhovih so postale redkost, zato je razumljivo, da je na njih vrsta raznih poti. Dnevno se pojavljajo nove oznake, novoimenovane poti, kjer pa ni več dovolj stezic, da pohodnikom ne bi bilo treba tekmovati z avtomobili na asfaltu. Poti nas vodijo mimo partizanskih spomenikov in nabožnih znamenj, ki nas spomnijo, da so tudi naši starši hodili po teh poteh in so jih trajno zaznamovali s svojo krvjo. Na eni strani cvetoče, na drugi propadajoče kmetije, pa ljudje, ki so se še nedavno selili v dolino, sedaj pa se zopet selijo nazaj na deželo. 
Narava nam sama pripoveduje svojo zgodbo, le prisluhniti ji je treba. Nič ni trajno, nič nespremenljivo, vse pa ima voljo do življenja in sobivanja, ki se odraža na vsakem koraku in teh je mnogo. Na celotni Slomškovi poti prehodimo 25 kilometrov, da prehodimo pot XIV. divizije, pa naredimo kar 340 tisoč korakov, torej dovolj, da se dokopljemo do novih spoznanj, ki bi nam sicer ostala za vselej skrita. Eno takih je globoko spoštovanje do naših prednikov in narave ter minljivost raznih ideologij in religij.
Spoznavanje ljudi, poti in samega sebe
Poldka in Matej Lorenci: "Ker naju zanimajo razne poti, sva se odločila za to turo. Samo tista pokrajina, ki jo prehodiva peš, se nama zares vtisne v spomin in srce. Pot je dolga, a na katerikoli vzpetini smo se ozrli nazaj, smo bili poplačani za trud. Kot na dlani imamo prehojeno pot, spomine na prijetno družbo, na gostoljubne in prijazne domačine ter zabavne vodnike. Tura je nepozabna, iskrene čestitke Jožetu za idejo in odlično izvedbo."
Branko Mlakar: "Zanimiv pohod, na katerem sem spoznal del Slovenije, ki je kljub temu, da sem planinec, nisem poznal. Povsod smo bili lepo sprejeti, marsikje pogoščeni, ne da bi se prej najavili. Prijetna skupina, in čeprav smo hodili ves dan, smo imeli zvečer čas, da smo vrgli karte."
Marjan Koščak: "Za 172 kilometrov dolg pohod čez drn in strm sem se odločil, da preizkusim sebe in v čast stricema, ki sta tudi bila med borci "štirinajste". Sedaj pa, ko sem pot tudi prehodil in občutil, tudi vem, kakšni junaki so bili."
Vinko Pekovšek: "Pohod mi je spomin na pohod pred 14 leti, ko sem šel iz Maribora do Mislinje. V spominu pa mi bo ostal zaradi ubranosti v skupini in medsebojnem razumevanju. Mislim, da takšnega pohoda ne bom več doživel."
Igor Nežmah: "Čeprav sem ožuljen od prvega dne, ne bom nikoli obžaloval sodelovanja na pohodu, saj sem v teh šestih dneh videl skoraj tretjino lepot Slovenije. Kljub temu da ni bilo povsod oznak in markacij, smo se pač morali znajti, saj tudi to sodi k vzdržljivosti."
Anica Pavlec: "Dobro druženje je ta hoja v drugih časih in mislimo na tiste, ki so tod hodili v težkih, najtežjih časih. Lepo nam je, ko uživamo v svobodi in lepoti pokrajine, vendar se bojim, da ne bo nekega dne prišel kdo in nam to svobodo zapackal."
Alojz Topolčnik: "Predvsem želim, da bi vsi poslanci in člani naše vlade obhodili to pot. Mnogo lažje bi se odločali v skupščini in bilo bi manj nesporazumov in prerekanj, če bi se bolje poznali. Saj vsi živimo in branimo to svobodno življenje. Bilo je naporno, vendar bi šel tudi, če bi bilo manj lepo vreme."
Jože Težak, idejni vodja in organizator pohoda: "Ponosen sem, da sem pot vodil in prehodil ter da smo bili pri domačinih tako lepo sprejeti. Hvala vsem planinskim vodnikom, da so nam ob poti razlagali zgodovino divizije, želim pa, da bi mladi ljudje prebrali knjigo Lada Ambrožiča o XIV. diviziji. Posebej sem vesel, da sem hodil v šolo v Suhor, kjer se je divizija zbrala in odkoder se je preko Hrvaške napotila na Štajersko. Lepo je bilo tudi, ko smo sami zase pripravili Prešernovo proslavo in proslavo ob spomeniku Karla Destovnika - Kajuha. Zahvala tudi vsem sponzorjem in donatorjem, ki so finančno ali kako drugače podprli naš pohod."
Besedilo in fotografije,
Urška Šprogar