Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Košenjak

gorisekgorazd@gmail.com
        [email protected]


Storžič s Trate ...


... in z Jezerskega.


Pristovški Storžič


Krištofova peč


Ojstrc nad Podjuno


Humec pri Pliberku


Iskanje hrane v mravljišču

 
Neveste v belem


Kar prehitro sva bila na vrhu


To smo že videli na Ratitovcu.
A znaš še kaj drugega?


Morda bo pomagalo ...


Julijci z Mangrtom v glavni vlogi


Dravska dolina


Peca z Goriškega Vrha


Košenica - Košenjak?


Sveti Janez Krstnik


"Nagajivi" čebelnjak
 

 Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

 

 

sreda, 17. december 2008, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 6678

Zimska pravljica na KošenjakuGorniška potepanja: Košenjak (1522 m) je najjužnejša »visoka« vzpetina Golice, gorovja med Labotsko dolino na zahodni strani in Graško kotlino na vzhodni. Na vrh sva se povzpela skozi špalir visokih smrek po dobro zgaženi označeni poti. Izgubiti se skoraj ne da, saj so markacije, kljub veliki količini snega, varno »spravljene« na deblih mogočnih dreves.

V objemu belih smrek
 

Visoke gore ječijo pod težo obilnih snegov, zato vas v tokratnem potepu vabiva na dobrovoljni Košenjak. Če ga boste doživeli v čudovitem zimskem dnevu, zagotovo nikomur ne bo žal, da si je vzel čas zanj. Najin obisk na prijaznem in lahkotnem vrhu nad dravsko dolino je že bil tak. Le razgleda s temena mu manjka, vendar boste med vrsticami, pravzaprav med smrekami, našli tudi poglede do Julijskih Alp. A pojdimo lepo od začetka.

Vršni razgledi

Vzhodno in zahodno smer do Dravograda sem opisal pri Golici. Tokrat je seveda zmagala koroška smer, saj je zgodnje jutro naznanjalo prelep sončen Sv. Marjeta, Storžič in Hudučev borštTukaj je 'doma' Planinski dom Košenjakdan. To so bili še časi, ko sva se na Jezersko vozila skozi Vodice, Cerklje na Gorenjskem, Velesovo in Olševek, opisano pot pa velikokrat ponovila tudi na kolesu. Skozi »pomanjšani« Pliberk sva dosegla Dravo. Koroška deželna oblast se je ravno nekaj »igrala« s tablami, njihovim prestavljanjem in majhnimi slovenskimi napisi na njih. Žalostno! Nad Dravogradom je vabila vas z najlepšim imenom – Goriški Vrh. Tudi samotne domačije ob košenicah (morda odtod ime vrha?) so naju spomnile na Lokavec. In da bi bila domačnost še večja, sva na planinskem domu zagledala zelo znano hišno številko ...

Uokvirjene Karavanke in Julijci

Košenjak (1522 m) je najjužnejša »visoka« vzpetina Golice, gorovja med Labotsko dolino na zahodni strani in Graško kotlino na vzhodni. Na vrh sva se povzpela skozi Na vrhuMejni kamenšpalir visokih smrek po dobro zgaženi označeni poti. Izgubiti se skoraj ne da, saj so markacije kljub veliki količini snega varno »spravljene« na deblih mogočnih dreves. Zgoraj naju je poleg visokega senžermenskega mejnega kamna pričakal tudi prijazen domačin s svojim najboljšim prijateljem. Kuža je ril po snegu kot kakšen krt, pa tudi njegova višina mu ni omogočala, da bi iz snega gledalo kaj več kot ušesa. Med pogovorom sva izvedela, da ni njegov, da pa se mu pridruži vedno, kadar gre mimo njegovega doma na vrh. Gospodar verjetno nima časa hoditi naokoli, pa si je psiček našel boljšo družbo. Ko mu je obljubil še čokolado, je na vrhu Košenjaka uprizoril pravo pasjo dirko ...

Pasja dirka na Košenjaku. Za čokolado se je treba potruditi ...

Izkušeni mož nama je zaupal marsikatero modrost in po njegovem odhodu sva se pošteno zamislila, predvsem sama nad sabo. Košenjak sva namreč vzela tako mimogrede, kot izhod v sili, ker je nekam pač treba na sprehod, dokler seOjstrica in Planjava s Krofičko v ospredju snežni plazovi v visokogorju ne umirijo in naju bodo v svoj svet spet zvabili najvišji odličniki. Ali res? Ali je res samo v strmih grapah, na izpostavljenih grebenih in v navpičnih stenah tisto nekaj več, kar je vredno truda in napora? Če preboliš hudo bolezen (kot jo je najin sogovornik) in si vesel, da lahko normalno hodiš, so Košenjak in njemu podobni vrhovi nekaj najlepšega, najbolj veselega, kar lahko doživiš. Včasih smo res preveč razvajeni, tudi midva.

Na novo družbo ni bilo treba dolgo čakati. Z avstrijske strani je prišel droben mož, ki je še najbolj spominjal na ubogega, a dobrodušnega Kosobrina iz Kekčevega Triglav s KošenjakaVzhodni del Košutefilma. Ravno sva se nekaj pritoževala nad vršnimi razgledi in »pametno« ugotovila, da se Triglav odtod ne vidi. Možicelj ni znal slovensko, a besedo »Triglav« je takoj zapopadel. Z desnico je pokazal nekam proti zahodu in ponavljal: »Triglav, Triglav ...« Midva sva videla samo lepe pet metrov oddaljene zasnežene smreke. Ko je uvidel, da sva brezupen primer, je vstal in poleg desnice, s katero je kazal samo njemu vidni Triglav, iztegnil še levico in nama z njo hotel dopovedati, da naj vendar dvigneva svoji leni riti in se prestaviva za nekaj metrov. In ... Glej ga, zlomka! Med belimi vejami se je zalesketal očak. Ne kot privid, temveč kot čisto prava podoba naše najvišje gore. Ni kaj, mojster ima do popolnosti naštudirane vse skrivnosti košenjaških razgledov ...

Pogled proti domu

Po »spoznavni lekciji« smo prav luštno kramljali. Naše gore so zanj, kot za mnoge druge, najlepše, najbolj pristne in naravne, kot se je izrazil (ne uničimo jih!), čeprav je kot turistični vodič obredel že dobršen del sveta. Razlagal nama je tudi o Visokih Turah, a kot je povedal: »Veliko vama ne bo ušlo, če se bosta držala vaših lepih gora.« Tudi po njegovem odhodu sva imela kaj premišljevati ...

V dolino sva se vrnila po zahodni poti ob globokih pogledih v dolino Drave in vencem gora nad njo. Z Goriškega Vrha do Goriškega Lokavca ni bilo daleč. Treba je bilo »samo« skozi Hudo luknjo. »Zadela« sva jo že v prvem poskusu ...

 

eXTReMe Tracker