Iskanja - Stane Škrjanec: Mejduš, kot bi me sam hudič vlekel nazaj za strgane gate in vabil v svate, tako in toliko bolj močno je vleklo v breg. Lahko bi dejal celo, da me je nosil in gnal nerazumljiv, a izjemno prijeten breztežnostni veter …
Zaradi obveznosti v službi iz firme odnesem pete šele okoli enajstih. Sodelavec me je dodobra zdražil z njegovim: »Ja kaj pa ti še iščeš tukaj, zgoraj pa takšna jasnina!«
Domov hodim hitro. V Stahovici z avtom naposled prebijem meglo. Na parkirišču spodnje postaje gondole za Veliko Planino se priprava na odhod vrti bliskovito. Priznam, da me kar pri srcu tišči, ko moram tako brezglavo hiteti, a drugače ne gre. Če zasvojeno dušo neprestano vleče gori v robe, se je nemalokrat treba prilagoditi. Odločil sem se za vnovičen obisk Rzenika. Rad ga obiščem, še posebej pozimi. Je izjemen razglednik in že zaradi tega se ga ne naveličam, ko pa ob tem pomislim še na vse številne preljube letne pristope, mi v spominu zasije sončece … Markirana pot skozi Dolski graben, ki pelje na planino Dol med Rzenikom in Veliko Planino, je neučakancu relativno varen pristop v polnokrvne višave, tudi v slabih razmerah. Seveda, objektivnih okoliščin ne podcenjujem. V kakšnem visokem snegu ni ta široki žleb takisto nič kaj bolje odporen pred plazovi s strmih grap in sten, kot podoben kje drugje! A danes tovrstne bojazni res ni. Ravno obratno. Ko se po prvi tretjini poti snežna odeja vidno odebeli, sem skorajda zaprepaden. Preko mrzle noči je podlaga povsem otrdela! Drži, pozimi sem dokaj odgovoren gornik in v visokogorje (nič manj sredogorje) z le redko izjemo praviloma vedno 'trogam' popolno 'bojno' opremo, a tokrat na krempeljce, ter z njimi v žlahti-cepin niti za hip nisem pomislil. »Pa saj kar gre«, si rečem ohrabrujoče. V podzavesti mi sicer ob vsakem koraku v glavi zakljuva: če boš odletel po pobočju, le glej da se ujameš za prvo drevo! In je šlo (vseskozi s takšnim svarilom ob strani) … Ima pa, kot že vseobče znano, vsaka medalja dve plati. V tem primeru je tista ta dobra (ne boste verjeli) posledična dobrodošla hitrost. Mejduš, kot bi me sam hudič vlekel nazaj za strgane gate in vabil v svate, tako in toliko bolj močno je vleklo v breg. Lahko bi dejal celo, da me je nosil in gnal nerazumljiv, a izjemno prijeten breztežnostni veter … Nadvse nenavadno je bilo opazovati globoke, predirajoče se stopinje predhodnika, v bežnem, brezodtisnem preletu po njihovem robu kot netopir. Na planini Dol pristanem brez sape. Je lepota okolja s čarom tišine, pred pogledom na uro zavrtela kazalce nazaj? Je res minilo le slabe tričetrt ure? Na prostrani planoti me najprej zbodejo vzorci. Tako nežno skeli, ko se zalesketajo na snežni podlagi. Znova priznam.
Moja sreča v življenju se največkrat meri z igro Narave ...
Pri prvi bajtici zavijem v levo. Sprva me užalosti, ker v to smer stopinje usahnejo, a višje med smrekami se mi zasmeji, ko se znova pojavijo. Začuda od samih turnih smuči. Pomrznjeni sneg začne z višino popuščati pod težo človeka. Hvaležen za gaz, ki mi vedno bolj izrazita pomaga pri iskanju prehodov med na (de)belo okrašenimi drevesi, brez težav napredujem. Gaz je očitna sled odličnega poznavalca terena, saj prave smeri drugače v globokem snegu niti slučajno ne najdeš. Na Rzeniški planini se proti pričakovanjem dokončno izpne na robu nad pastirsko bajto. Od tu je junak odvijugal nazaj proti Dolu. Sam pa tu obtičim do riti v snegu. In v precepu. Naprej ali nazaj? No ja, vse troje resda na kratko.Trdno sem namreč odločen doseči vsaj zgornji razgledni rob Rzeniške stene, če pa bi šlo vse do vrha, pa le toliko bolje. Znova žugam današnji izbiri opreme, saj bi od tule naprej naravnost vriskal nad krpljami. 'Modro' sem jih pustil v prtljažniku. A moje prave trme nihče ne pozna. Končno si nadenem gamaše in hajd, naprej. Kolikor se le da izurjeno iščem najboljšo podlago, ki gre večinoma v ključih po sipko zbitih jezikih med rušjem. Kakor se slednjemu približam preveč, že se nesramno pogreznem. A z leti vaja naredi mojstra. Za temenskim robom pozdravim nabor domačih gora v neopisljivi deviški opravi. Prebičan od ledeno mrzlega vetra, na temenu kar dolgo zdržim. Ravno dovolj, da sem napolnjen, s tistim ...
Pred mrakom se usedem v avto. (Za)hvala? Za zdravje. Da bi ga imeli čim dlje. Ostalo pride in gre.
Srečno.