Gorniška potepanja: Razprla sva vsak svoje jadro in »zaplula« na Altemaver in z njega na Kremant. V tej vetrovni loteriji sva »zadela« nekaj bunkerjev Rupnikove linije, z lepimi sneženimi okraski ozaljšana drevesa in letalski pogled čez prepadne stene na vasi v južnih nedrjih Ratitovca.
Zimsko prečenje Ratitovca
Kadar zapade veliko novega snega, je dosti bolje in varneje ostati v sredogorju. Kljub temu pa se nama ni bilo treba odreči novim zanimivostim. Zvrhan koš jih je bilo. Začelo se je s spoznavanjem Štajnpoha in številnih brzic in slapov na njem.
Od Podrošta sva hodila po bolj ali manj zapuščeni poti do vasi Ravne, kjer so se na okenskih policah ene od domačij na toplem soncu grele ljubke mucke. 
Med hišami sva komaj našla markacije in pod Torko prečila v desno navzgor na sedlo Povden (1264 m), kjer naju je pričakala že kar spoštljiva snežna odeja. S Prtovča in po cesti s Torke je pripeljala dobra gaz, ki nama je omogočila lahkotno vzpenjanje. Med skalnimi stolpi južne strani Ratitovca sva bila kmalu pri Krekovi koči (1642 m).
Pri njej naju je pričakal mrzli veter in za najine samotarske ture zadnjih let čisto preveč ljudi. Hitro sva se povzpela na Gladki vrh (1667 m), kjer je bilo za spoznanje bolje. Razgledi na polovico Slovenije in še čez seveda niso manjkali. Veter se ni hotel umiriti. Neutrudno je pel svojo pesem.
Razprla sva vsak svoje jadro in »zaplula« na Altemaver (1678 m) in z njega na Kremant (1658 m). V tej vetrovni loteriji sva »zadela« nekaj bunkerjev Rupnikove linije, z lepimi sneženimi okraski ozaljšana drevesa in letalski pogled čez prepadne stene na vasi v južnih nedrjih Ratitovca.
S Kremanta je šlo kar »na gliho« na Boserplote, še eden od spominov 
(Štajnpoh, Altemaver ...) na tirolske priseljence, ki so se v trinajstem stoletju naselili na južnih pobočjih Spodnjih Bohinjskih gora nad Baško grapo in Selško dolino. Pri leseni koči sva našla markacije označene poti in čez izravnavo Spodnji Jirn sestopila v Zgornje Danje. Odtod bi lahko odšla nazaj do Torke in ob Štajnpohu navzdol, vendar naju je vleklo k novim zanimivostim v Danjarsko grapo.
Najprej sva našla lep kolovoz, ki naju je skozi gozd in senožeti pripeljal v Spodnje Danje. Iz vasi sva se sprehodila po širokem slemenu do svetega 
Marka, ki stoji nad strminami Danjarske grape. Od cerkve je vodilo navzdol nekaj stezi podobnega, a se je veselje kmalu končalo. Do potoka sva vozila slalom med drevesi, ga prečkala in po širokem kolovozu odšla navzdol. Šumenje v stranski grapi naju je zvabilo s poti. Očem se je nastavljal lep slap spoštovanja vredne višine, ki ga ne pozna nobena literatura, vsaj midva ne veva zanjo. Če ve kdo kaj več, ga (jo) prosiva za pomoč.
Po nekajkratnem preskakovanju potoka sva srečno, brez mokrote v gojzarjih, prispela nazaj do Podrošta. Malo pred njim je bila klobasa zašpiljena. Po isti poti sva hodila zelo kratek čas.
Med vejami dreves se nama je za slovo zasmejalo zahajajoče sonce na Ratitovcu. Ko so se razmaknile še te, je bilo res lepo ...
