Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Glasilo, Kozina - november 2008

sobota, 6. december 2008, ob 05:29, Vojko Čeligoj, ogledov: 1222

Vanja Šturm – Lavrencija: Pohorje - zaključna tura planinskega tabora 2008 + Izlet na Matajur

Pohorje - zaključna tura planinskega tabora 2008

Na zaključno turo smo se odpravili prvi vikend v oktobru. Na najprej načrtovana Krnska jezera smo morali pozabiti, saj so se s koncem septembra zaprle koče v visokogorij. Včasih nam jo na planinskih izletih zagode vreme, zato imamo vedno rezervni načrt - mahnili smo jo na Pohorje.

V soboto. 4. oktobra, smo se zgodaj zjutraj zbrali na Kozini. Nasmejani in dobre volje smo se nekaj po sedmi uri podali na pot proti Štajerski. Niti dežne kaplje, ki smo jih srečali na poti, nam niso prišle do živega. Pol se je vlekla, a je bilo »trpljenje«, poplačano s čudovitim pogledom na Maribor.

Prvi dan smo se večinoma vozili. Naš prvi daljši postanek smo opravili pri Mariborski koči (1068 m), kjer smo kljub zgodnji jeseni uživali v nekaj milimetrih snega. Pot smo nadaljevali proti Ruški koči (1246 m), tudi tu nas \e pričakal sneg. Daljši postanek smo si privoščili na Osankarici (1193 m), kjer smo si ogledali muzej in taborišča Pohorskega bataljona. Vedno bolj zasnežena pot nas je vodila do Koče na Pesku (1386 m), kjer smo si privoščili kosilo in snežne užitke v obliki kepanja. Naslednji cilj je bila Rogla, kjer smo se sprehodili do stolpa. Predvideni pohodi so zaradi vremena odpadli, zato smo se z avtobusom podali proti našemu končnemu cilju prvega dne, Ribniški koči (1607 m), kjer smo prespali. Po celodnevnem potepanju, kopanju In še čem smo utrujeni popadali v postelje, da smo si nabrali moči za naslednji dan.

V nedeljsko jutro so nas prebudili sončni žarki in kaj hitro smo po zajtrku krenili na pot. V zimskih razmerah smo se najprej podali na Črni vrh (1543 m), ki je obenem najvišji vrh Pohorja. Pot smo nadaljevali proti Grmovškovemu domu pod Veliko Kopo (1377 m). Tu smo opravili daljši postanek s kosilom in do prihoda našega prevoza uživali na snegu, ki ga tudi tu ni manjkalo. Naredili smo tudi dva snežena moža. Štirje najbolj vztrajni. Rebeka, Ana, Branko in Jadran, ki si zaslužijo prav posebno pohvalo, pa so se podali še na nekajurni pohod, kjer so osvojili Kremžarjev vrh (1162 m), se ustavili pri Koči pod Kremžarjevim vrhom (1102 m) in pot nadaljevali proti dolini, kjer smo jih ostali pričakali. Ob prihodu na avtobus so bili pogumneži deležni velikega aplavza. Pot proti domu nas je vodila skozi Slovenj Gradec, Velenje in druge zanimive kraje. Da je vse potekalo kot po maslu, smo skrbeli Vojko, Branko, Martina, Majda, Jerneja, Jadran in Vanja.

Izlet na Matajur

Prišla je tretja nedelja v mesecu in vsi mladi planinci so se je prav pošteno razveselili. To je namreč tista nedelja, ko se odpravimo na planinski izlet. Za letošnji prvi izlet smo si izbrali Malajur (1642 m). V mrzlem nedeljskem jutru smo se že zgodaj zbrali na Kozini in se v phčakovanju sončnih žarkov odpeljali Matajurju naproti. Čez Rebrnice smo se spustili v Vipavsko dolino in nadaljevali pot ob Soči vse do odcepa za Livek. Strma pot nas je vodila mimo Livka, proti Italiji, vse do koče Guglielmo Pelizzo (1320 m). Po okrepčilu nas je čakala slaba ura hoje proti vrhu. Ker se je medtem prikazalo sonce, nam hoja ni predstavljala prevelikih težav Med potjo proti vrhu smo si ogledovali prečudovite gore, med drugim tudi Krn, ki se je kopal v jesenskem soncu. Čez vrh Matajurja je včasih potekala državna meja. Danes te meje ni več, zato smo se lahko prosto sprehajali naokrog in opazovali svet pod nami. Po skupinski fotografiji, žigosanju naših dnevnikov in krstu vseh tistih, ki so bili prvič tako visoko, smo se spustili do Doma na Matajurju (1545 m). Postavila ga je Planinska družina Benečije, ki ga tudi vodi. Tu smo opravili daljši postanek; namenili smo ga igranju, opazovanju, raziskovanju okolice in seveda malici. Po uri počitka je sledil spust v dolino, kjer nas je že pričakoval avtobus, da nas popelje proti domu. Ker pa je bila ura zgodnja in smo povratek načrtovali šele za 18. uro, smo se na hitro odločili, da se ustavimo v Vipavi in si privoščimo sladoled. A glej ga zlomka! Vipavci so pojedli že ves sladoled in namesto sladoleda smo si privoščili ogled izvira reke Vipave, Po ogledu smo se zopet usedli na avtobus in se odpeljali proti domu.

Da je vse potekalo v najlepšem redu in da je vsetn 28 otrok varno osvojilo cilj. smo skrbeli Vojko, Martina, Karin. Jadran in Vanja. Seveda pa ne smemo pozabiti tudi na starše nekatehh otrok, ki so se z nami podali na izlet in so nam bili v veliko pomoč.

Vanja Šturm - Lavrencija
FOTO: Mfitajur
 

eXTReMe Tracker