Gorniška potepanja: Sestop bi lahko minil brez posebnosti, a se je zgodilo nekaj, kar se nama ni še nikoli. Vem, sama sva si kriva za to, toda kaj takega res nisva pričakovala.
Po »roru« na starodavni Storžec
Nisva ravno velika ljubitelja večkratnega osvajanja istih vrhov. Še Triglav za zdaj ni presegel enomestne številke. Če se le da, tudi na očaku izbereva različna izhodišča ali pa vzpon ponoviva v zimskih razmerah. Najraje pa odkrivava samotne vrhove, tiste manj znane, na katerih je stik z naravo veliko pristnejši.
Storžič (2132 m) je blizu, zato naju je moral na svojem temenu »trpeti« že večkrat. Ob prvem obisku sva se do izhodišča nad Mačami pripeljala kar s kolesom in se po verjetno najbolj obljudeni poti povzpela na vrh. Kasneje je prišel na vrsto vedno, kadar ni bilo časa za kakšno bolj oddaljeno goro. Greben Psice, »normalka« čez Kališče v snegu, zimsko Peto žrelo in še kaj bi se našlo v teh letih. Najino zadnje, a nikakor ne poslednje srečanje z njim je veljalo Javorniški grapi, ki se izpod vrha spušča v jugozahodni smeri. Z Gorenjske ravni je videti vražje strma, a v resnici ni tako hudo. Stanko Klinar ima za »ror« še eno ime – Krničarjev graben.
V Povlje in mimo »okrepčevalnic« do planine Javornik, na kateri stoji Krničarjeva koča. Malo pod njo sva pogledala iz gozda. Nad meglenim morjem se je očem nastavljal daljni Snežnik. Po dobri gazi naju je kar neslo navzgor. Strmina se je večala, gaz pa je bila z vsakim korakom bolj uboga. Čisto ugasnila pa ni. Šlo nama je presenetljivo dobro in kmalu sva dosegla sedlo pod najvišjo točko. Do vrha je bil le še korak …
Poleg prostranih razgledov sva imela največ opravka s planinskimi kavkami. Kar steple so se za dobrote iz najinih nahrbtnikov. Da ne bi bilo v ptičji družini prevelike zamere, sva jih rajši nehala hraniti. Vsem nisva mogla zagotoviti enakega deleža. Naslednjič bova prinesla vsaki svojo posodico – z imenom in priimkom. Tistim, ki se tega ne bodo držale, bova pokazala rumeni karton, ob drugem prekršku pa še rdečega. Izključitev iz igre bo neizogibna. Jih bova že naučila bontona!
Sestop bi lahko minil brez posebnosti, a se je zgodilo nekaj, kar se nama ni še nikoli. Vem, sama sva si kriva za to, toda kaj takega res nisva pričakovala. Nekje na sredini vzpona po grapi sva prijela cepina, starejši par palic pa pustila v snegu. Novejši je šel z nama. Kot bi vedela …
Med vzponom sva srečala tri mladeniče, ki so s sedla pod vrhom začeli sestop po grapi. Prvi je imel cepin, a ne derez, drugi je premogel obratno kombinacijo, tretji pa je stopical za njima brez palic, cepina in derez. Malo čudno sva ga gledala, ko se je lovil po strmini, nato pa so vsi skupaj izginili v globino. Ko sva čez čas sestopala midva, palic nisva našla. Malo sem iskal po grapi, levo in desno, navzgor in navzdol, a našel nisem nič. Biserka, ki ima boljši spomin, je kmalu našla mesto, kjer sva jih zapičila v sneg. Ni jih bilo. Seveda nimava dokazov, da si jih je res »sposodil« tisti, ki je v grapo sestopil »gol in bos«, a najverjetneje je bilo tako.
Še vedno sva upala:
»Morda je sestopil z njimi do razpotja pod Krničarjevo kočo in jih pri studencu odložil, misleč, da jih je v grapi kdo pozabil?«
Ni jih bilo.
»Morda pa je z njimi odšel do parkirišča in naju bodo čakale tam?«
Tudi iz te moke ni bilo kruha. Ob parkirišču je bil le zabojnik za smeti.
»Morda jih je, uboge, kot so bile, odvrgel vanj?«
V smeteh je bilo marsikaj, tudi zlomljena pohodna palica, a najinega para nisva našla.
Med sestopom sva dohitela starejšega možakarja, ki je tudi bil na vrhu. Prav po očetovsko naju je podučil, da se v gorah po novem tudi krade. Vlomi v avtomobile ob vznožjih gora se vrstijo eden za drugim. Midva še nisva imela te »sreče«. Kje so časi, ko so triglavski romarji puščali svoje nahrbtnike na Malem Triglavu, če so po vzponu s Kredarice na vrh sestopali k Planiki? Ni jih več. To sedaj veva tudi midva. Pravzaprav je bila najina šola še poceni. Od tedaj vsa oprema »hodi« z nama.
Po pravici povedano sem tistemu, ki je palice vzel, še hvaležen. Končno sem lahko stopil v trgovino po nove. Stare so bile zvite, opraskane, z nalomljenimi krpljicami, uničenimi konicami, pa še njihovo dolžino je bilo zelo težko nastaviti. Navoji so bili že dodobra izrabljeni. Noben WD-40 jim ni več pomagal. Vsako jutro pred turo so mi pošteno parale živce. In za takšne »malenkosti« niti slučajno nimam najboljših …