Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Storžič - Javorniška grapa

gorisekgorazd@gmail.com
         [email protected] 


Ko se ob vzponu pride
iz gozda ...


... in pri sestopu potopi vanj.


V spodnjem delu Javorniške
grape


Ali naju bo megla dohitela?


Tolsti vrh s Triglavom


Nad meglo


Vršna "kapa"


Možic, križ, klopca in kavka
na njej


Najdaljši greben Grintovcev


Kalška gora in Greben


Tolsti vrh, Dobrča in Julijci


Košuta


Križ s prednje ...


... in zadnje strani


Pogled v severni "prepad"


Javorniška grapa


Arhiv: Gorniška potepanja

 

 

 

sreda, 28. januar 2009, ob 05:35, Gorazd Gorišek, ogledov: 4224

Pri križu na vrhu je imel nekdo veliko časa ...Gorniška potepanja: Sestop bi lahko minil brez posebnosti, a se je zgodilo nekaj, kar se nama ni še nikoli. Vem, sama sva si kriva za to, toda kaj takega res nisva pričakovala.

 Po »roru« na starodavni Storžec
 

Nisva ravno velika ljubitelja večkratnega osvajanja istih vrhov. Še Triglav za zdaj ni presegel enomestne številke. Če se le da, tudi na očaku izbereva različna izhodišča ali pa vzpon ponoviva v zimskih razmerah. Najraje pa odkrivava samotne vrhove, tiste manj znane, na katerih je stik z naravo veliko pristnejši.

Storžič (2132 m) je blizu, zato naju je moral na svojem temenu »trpeti« že večkrat. Ob prvem obisku sva se do izhodišča nad Mačami pripeljala kar s kolesom in se po verjetno najbolj obljudeni poti povzpela na vrh. Kasneje je prišel na vrsto Ljudem je morda všečno, drevesu pa ne preveč ...Kdor je zelo zaljubljen, bo videl srce ...vedno, kadar ni bilo časa za kakšno bolj oddaljeno goro. Greben Psice, »normalka« čez Kališče v snegu, zimsko Peto žrelo in še kaj bi se našlo v teh letih. Najino zadnje, a nikakor ne poslednje srečanje z njim je veljalo Javorniški grapi, ki se izpod vrha spušča v jugozahodni smeri. Z Gorenjske ravni je videti vražje strma, a v resnici ni tako hudo. Stanko Klinar ima za »ror« še eno ime – Krničarjev graben.

Planina Javornik s Krničarjevo kočo

V Povlje in mimo »okrepčevalnic« do planine Javornik, na kateri stoji Krničarjeva koča. Malo pod njo sva pogledala iz gozda. Nad meglenim morjem se je očem nastavljal daljni Snežnik. Po dobri gazi naju je kar neslo navzgor. Strmina se je večala, gaz pa je bila z vsakim korakom bolj uboga. Čisto ugasnila pa ni. Šlo nama je presenetljivo dobro in kmalu sva dosegla sedlo pod najvišjo točko. Do vrha je bil le še korak …

Poleg prostranih razgledov sva imela največ opravka s planinskimi kavkami. Kar steple so se za dobrote iz najinih nahrbtnikov. Da ne bi bilo v ptičji družini Triglav in Tolsti vrhKočna in Kalški Grebenprevelike zamere, sva jih rajši nehala hraniti. Vsem nisva mogla zagotoviti enakega deleža. Naslednjič bova prinesla vsaki svojo posodico – z imenom in priimkom. Tistim, ki se tega ne bodo držale, bova pokazala rumeni karton, ob drugem prekršku pa še rdečega. Izključitev iz igre bo neizogibna. Jih bova že naučila bontona!

Otočki

Sestop bi lahko minil brez posebnosti, a se je zgodilo nekaj, kar se nama ni še nikoli. Vem, sama sva si kriva za to, toda kaj takega res nisva pričakovala. Nekje na sredini vzpona po grapi sva prijela cepina, starejši par palic pa pustila v snegu. Novejši je šel z nama. Kot bi vedela …

Med vzponom sva srečala tri mladeniče, ki so s sedla pod vrhom začeli sestop po grapi. Prvi je imel cepin, a ne derez, drugi je premogel obratno kombinacijo, Vzpon po 'roru'Ali nisi malo k'sna za jutranje pretegovanje? :-)tretji pa je stopical za njima brez palic, cepina in derez. Malo čudno sva ga gledala, ko se je lovil po strmini, nato pa so vsi skupaj izginili v globino. Ko sva čez čas sestopala midva, palic nisva našla. Malo sem iskal po grapi, levo in desno, navzgor in navzdol, a našel nisem nič. Biserka, ki ima boljši spomin, je kmalu našla mesto, kjer sva jih zapičila v sneg. Ni jih bilo. Seveda nimava dokazov, da si jih je res »sposodil« tisti, ki je v grapo sestopil »gol in bos«, a najverjetneje je bilo tako.

Še vedno sva upala:

»Morda je sestopil z njimi do razpotja pod Krničarjevo kočo in jih pri studencu odložil, misleč, da jih je v grapi kdo pozabil?«

Ni jih bilo.

Iz Javorniške grape v megleno morje

»Morda pa je z njimi odšel do parkirišča in naju bodo čakale tam?«

Tudi iz te moke ni bilo kruha. Ob parkirišču je bil le zabojnik za smeti.

»Morda jih je, uboge, kot so bile, odvrgel vanj?«

V smeteh je bilo marsikaj, tudi zlomljena pohodna palica, a najinega para nisva našla.

Med sestopom sva dohitela starejšega možakarja, ki je tudi bil na vrhu. Prav po očetovsko naju je podučil, da se v gorah po novem tudi krade. Vlomi v Krničarjeva kočaV dalji Snežnik se budi ...avtomobile ob vznožjih gora se vrstijo eden za drugim. Midva še nisva imela te »sreče«. Kje so časi, ko so triglavski romarji puščali svoje nahrbtnike na Malem Triglavu, če so po vzponu s Kredarice na vrh sestopali k Planiki? Ni jih več. To sedaj veva tudi midva. Pravzaprav je bila najina šola še poceni. Od tedaj vsa oprema »hodi« z nama.

Skrivnostna dolina Lomščice

Po pravici povedano sem tistemu, ki je palice vzel, še hvaležen. Končno sem lahko stopil v trgovino po nove. Stare so bile zvite, opraskane, z nalomljenimi krpljicami, uničenimi konicami, pa še njihovo dolžino je bilo zelo težko nastaviti. Navoji so bili že dodobra izrabljeni. Noben WD-40 jim ni več pomagal. Vsako jutro pred turo so mi pošteno parale živce. In za takšne »malenkosti« niti slučajno nimam najboljših …
 

Komentiraj (6):

Nejc Mrak, sreda, 28. januar 2009, ob 08:28

Pojav na žalost ni nov, ni pa zato nič manj nagnusen. Po laskoletnem olajšanju kredariške blagajne in doliškega hladilnika očitno za planinske ravbarje ni več ne višinskih in ne etičnih ovir. V izogib takim in podobnim neprijetnostim nam ostane le umik na brezpotja.

Opozoril pa bi vse obiskovalce Stola in okoliških gora na pogostost vlamljanja v dolini parkirane avtomobile. Zato naj vsi tisti, ki parkirajo svoje jeklene konjičke v Završnici v njih ne puščajo dragocenosti, ker je tveganje, da pridejo ob njih in stransko steklo dokaj veliko.

Marjeta Štrukelj, sreda, 28. januar 2009, ob 11:28

Ja, 20. 4. 2008 si je tudi mojo naivno malenkost nekdo hudo privoščil in pod Turskim žlebom sem ob povratku zaman iskala »tanartabolše« Tehnomatove palice s krpljami za globoki sneg. Do riti sem gazila gor in dol in upala, da sem samo tako sklerozna in sem jih morda pustila malček levo, ali pa morda desno ali pa morda višje… in nabralo se je kilometrine v težkem in globokem gnilcu, preden sem dva krat naivna spoznala, da moram po nove v trgovino. (Enako sem se tudi jaz ozirala na vse strani in upala na najdbo do doline, žal ne prvič v življenju, ampak tista druga zgodba je vendar iz Italije…?!?, mi pa smo kakopak boljši?!?) Po petdesetem ti v takem primeru ostane tolažba, da je naivnost pač znak mladosti.

Če verjamem oz. se še slepim, da v avtomobile vlamljajo »dolinci«, ki s tem namenom pridejo do parkiranih vozil, mi tile dve najini zgodbi dosti bolj načenjata up in moralo. Ne zaradi denarnice, to se že zakrpa… ...gornik - planinec, kje je tvoja podoba?

Igor Zlodej, sreda, 28. januar 2009, ob 13:02

Sicer poznam kar precej krajev, kjer je prihajalo in verjetno še bo do vlomov, mojemu žal mnogo prezgodaj umrlemu prijatelju so kar po tekočem traku vlamljali v Krmi, potem, ko so prvič dobili nekaj gotovine, ampak tiste so potem ujeli. Zakaj policija ni bolj prisotna na takih parkiriščih ne bi komentiral, ker zato nisem pristojen.
Bi pa opisal zgodbi, ki sta se končali tudi drugače. Moj znanec iz Italije je na avtoštopu pozabil svoje palice v avtu neke moje znanke iz Tolmina. Seveda jih je želel nazaj in mi pisal. Ko sem to znanko povprašal po palicah se je vsa vzradostila, saj zaradi njih že nekaj časa ni dobro spala. Sama jih je namreč hotela na vsak način vrniti, pa ni vedela ne komu, ne kam. Seveda sem tako uredil, da je Paolo dobil palice nazaj. Pa še druga zgodba, v decembru 2007 sem na Vršiču izgubil cepin, pogrešil sem ga šele čez nekaj dni, ko ga nisem našel v prtljažniku avtomobila. Po oglasih sem ga našel v Ljubljani, predaja je bila izvršena pri Aljažu na Dovjem, upam, da je pošteni najditelj že popil tisti pivi. Torej so tudi pošteni planinci - gorniki, upam, da ne v manjšini.

Herman Berčič, sreda, 28. januar 2009, ob 21:40

Sam ocenjujem take in podobne primere "izposoje" gorniške opreme kot postopno izgubljanje vrednot, ki so bile nekdaj prisotne v planinskem in gorniškem svetu. Seveda ni mogoče posploševati posameznih primerov in neljubih dogodkov na celotno mlado populacijo planincev in gornikov, vendar pa so posamezna opozorila dovolj zgovorna. V zadnjih desetletjih sem prehodil mnogo poti, ki vodijo na naše planine in gore, pa vendar, kaj podobnega še nisem doživel. Puščal pa sem opremo, za katero sem domneval, da je ne bom potreboval v bivakih, pod ostenji (npr. turne smuči pod vstopom v izpostavljen ozebnik, cepin pred vstopom v ferato itd.). Sedaj bom pri naslednji turi v zvezi s tem ravnal previdneje.

Iztok Snoj, četrtek, 29. januar 2009, ob 14:12

Stvar se da gledati iz različnih zornih kotov.
Nekoga sta obdarila, če je bilo to slučajno kak dan pred Novim letom.
Nekomu sta morda rešila življenje (ali vsaj kakih poškodb ali možnosti reševanja).
Nekdo se jih je zelo razveselil, tam sredi gore!
Stare palice bi lahko enkrat kasneje zdrsnile, če so imele uničene konice.
Ena podobna izkušnja poleti na Višu me je pred leti naučila, da moram biti pozoren v vsakem trenutku in na vsako reč... nič prepuščati naključju. Kajti naključja ni.
(Če pa imajo eni dobre izkušnje z ljudmi, je to zato, ker se s takimi družijo...)

Filip Vidmar, četrtek, 29. januar 2009, ob 21:10

Še mal celofana, prosim.

Eh, čisto navadne barabe so bile na delu, prav nič specialne. Pa še primitivne za povrh, podobno, kot sem zadnjič slišal pri delikatesah: "Dvajset dek navadne posebne, prosim."

eXTReMe Tracker