Gorniška potepanja: Senčna dolina pod Stenarskimi vratci naju je pričakala nedotaknjena. Tudi sledi lokalnih prebivalcev ni bilo. Že do sedaj se nad visokogorsko panoramo nisva pritoževala, na vratcih pa se je očem postavilo na ogled še zahodno obzorje. Kar stala sva tam in gledala ...
Z očali je/na k/Križ
Zasnežene gore nad Aljaževim domom so žarele v jutranji zarji. Dolina pod Steno je samevala. Zima je prišla v deželo. Vse je bilo tako tiho, mirno in spokojno. Čez trato pred kapelico sva pohitela v gozd. Mraz je rezal do kosti, sonce pa je čakalo visoko zgoraj ...
Pod Dolkovo glavo sva ujela predhodnika, pravzaprav njegove stopinje. Pokazale so nama nadaljnjo pot, a le do prve spremembe smeri. Nato so odšle po svoje, po Njegovih poteh. Zagazila sva. Snežna odeja je bila z vsakim metrom debelejša, razgledi vedno širši, želja, priti na vrh, pa vedno večja.
Senčna dolina pod Stenarskimi vratci naju je pričakala nedotaknjena. Tudi sledi lokalnih prebivalcev ni bilo. Suh sneg nama je povzročal kar nekaj preglavic, a po treh urah »kopanja« sva vendarle dosegla zarezo med Stenarjem in Križem. 
Že do sedaj se nad visokogorsko panoramo nisva pritoževala, na vratcih pa se je očem postavilo na ogled še zahodno obzorje. Kar stala sva tam in gledala ... Najbrž mislite, da okoliške gore. No, tudi ali predvsem njih. Vendar ... Kje so sončna očala?! Njene oči jih niso opazile, moja roka je drsela skozi lase. Ni jih! Pod Dolkovo glavo so bila na nosu, pod vratci pa na čelu. Izginila so neznano kam. Toliko sem imel opravka z gaženjem, da preprosto nisem opazil, kdaj so "odpadla" z glave. Kar na hitro sem se poslovil od njih, saj jih v tem pršiču zagotovo ne bova našla. Tako sem mislil ... Pogledal sem navzdol in opazil nekaj temnega. Ker sem imel »mletja« snega za danes dovolj, je priskočil na pomoč fotoaparat. Približal sem črno piko, a ekran je žal pokazal motno in nerazpoznavno obliko. Daleč je bilo. Lahko bi bila očala, morda njihov etui, morda krpljica od pohodnih palic ali karkoli drugega, kar ni ravno podobno barvi snega. Torej navzdol! Očala so bila kamen.
Vršni del Križa (2410 m) je zahteval dobršno mero previdnosti. Toplo sonce je sneg 
popolnoma zmehčalo. Prehode sva izbirala po svoji presoji in kmalu dosegla greben, ki naju je elegantno dostavil na najvišjo točko. Časa za razgledovanje, poležavanje, fotografiranje, z eno besedo lenarjenje, ki v sončnih dneh vedno prav pride, je bilo, kljub temu da sva se kar dolgo ukvarjala z »obračanjem snega«, več kot dovolj.
Zahtevni sestop do vratc je bil kmalu pozabljen. Pod njimi je šlo odlično. Veselo 
sva »drsela« navzdol in spotoma našla tudi moja očala. Čarobno slovo dneva bi lahko opazoval tudi brez njih, vendar sem si s to najdbo prihranil pot do trgovine. Namesto k Marku sva šla rajši po "pušeljc". Veselo je bilo, saj je bil tudi Pušeljc vesel. A kakšen? Zimski, kakopak!
Tudi v dolino je prišla bela pravljica. Ko tole pišem, padajo z neba veliki in debeli kosmi ...
