Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ultra-Trail Du Mont-Blanc

Poštni razgledi - Zdravko Čufar: Pravijo, da je UTMB eden najtežjih evropskih ultramaratonov. Teče se okrog Mont Blanca, iz Francije prek Italije in Švice nazaj v Francijo. Na dolžini 166,4 km je treba premagati še 9.448 višinskih metrov vzpona in prav toliko spusta.

Za zagotovitev pravočasnega prihoda na cilj imajo udeleženci na tej tekmi postavljen zadnji možni čas prihoda že na desetih vmesnih kontrolnih postajah, končni limit za celotno progo pa je 46 ur. Kdor je počasnejši, ga izločijo. Doslej je je UTMB udeležil le en Slovenec, in sicer leta 2005 mariborski ultramaratonec Zvone Mezga. Njegove izkušnje so bile tudi bogata popotnica za našo skupino.

Profil 166 km dolge trase po treh državahV skupini treh pa kar dva »poštarja«, in sicer poleg mene še Simona Trobec, s pol krajšo razdaljo pa se je spoprijel Marjan Trobec. Ob prijavi v začetku leta sem se zavedal, da bo treba veliko trenirati dolge teke in ustvariti dobro vzdržljivost. Niti na misel mi ni prišlo, da bi me lahko prizadela takšna stvar, kot je kila (ingvinalna hernija), in operacija le pet tednov pred startom. Res je, da sem dobro okreval, hitro pričel z gibanjem, res je pa tudi, da sem po prvem vzponu na Pohorje spet preventivno tri dni ležal. Nato sem opravil štiri lahkotnejše tekaške treninge na atletski stezi, za konec pa še dva treninga na Pohorje. Na stotine ljudi mi je odsvetovalo udeležbo, sam pa sem se oprl na svoj moto: »Vse je v glavi.«.
Po prihodu v Francijo smo se namestili v avtokampu v Chamonixu, postavili oba
šotorčka in se odpravili na ogled po mestu. V prijavnem centru se je že nabirala
dolga vrsta. Skočimo še na testenine po domačem francoskem receptu, nato pa
nazaj v kamp po obvezno opremo, ki je bila pogoj za prijavo. Dolgo uro smo čakali v vrsti. Ob prijavi so temeljito pregledali, če ima vsakdo popolnoma vso obvezno opremo. Po prijavi smo se odpravili nazaj v kamp na zaslužen počitek.

Na startuNa dan starta je čas kar hitro tekel. Startna ploščad je bila polna, enako pa vse vpadne ulice, pločniki in trate. Iz zvočnikov je donel glas napovedovalca in glasba, ki je dajala posebej praznično vzdušje. Start je bil natanko ob 18.30. Masa ljudi se je pognala po mestnih ulicah, a mi smo še kar nekaj časa stali na mestu. Pričela se je hoja in lahen tek, ki ga je zastoj večkrat zadušil tako, da smo ponovno stali na mestu. Kolona se je počasi raztegovala, tek pa je postajal vse bolj normalen. Tekma je postala rutina. Razmišljanje je bilo kot prtiček na mizi, zgolj zaradi okrasa. Noč, dan, noč, gor, dol, gor. Prva kriza je nastala ob menjavi opreme v Courmayeurju v Italiji. Do tam je namreč silovito dolg spust. Ogledoval sem si podplate, vendar ni bilo videti žulja, da bi ga predrl. Vseeno zalepim obliž čez bolečo blazinico. Razen umivanja nog sem na tej postaji še nekaj malega pojedel, a ura in pol je minila kot bi trenil. Hitro na pot in kaj kmalu strmo navkreber.
Simona se je dobro lotila vzpona in počasi prehitevala posameznike. Meni ni ustrezala obutev, mišice in tetive so se mi ohladile, ahilova me je bolela na levi in desni nogi. Žulj, ki ga ni bilo videti, je bolel, kot bi stal na igli. Stiskam zobe in grizem v breg. Če se bo nadaljevalo s takšnimi bolečinami, se bo igra kmalu končala. Znojim se dvakrat bolj, kot bi bilo potrebno. Vsakih nekaj metrov potegnem požirek iz »kamele«. Končno kontrolna točka. Na kontrolni točki naredim najprej nekaj požirkov kokakole. Pesimizem in optimizem se v trenutku izmenjata in Zdravko drvi naprej. Spet sem lahko sledil tempu s sproščeno čeljustno mišico.

Grand Col Ferret je vrh na meji med Italijo in Švico, kjer se strm vzpon prevesi v ca. 18 km dolg položen spust. Tek je postal pravi užitek. Bilo je pozno popoldne in dokler je bilo še svetlo, ni bilo ovir za tek. Po podatkih z interneta sva v tem delu prehitela več kot 200 tekačev (281 do Champexa). Sredi spusta se je nahajala okrepčevalnica in to je bil edini trenutek, da je lahko srce spustilo pulz za kak udarec. Spust se je zaključil z nekoliko strmejšim delom, ki je za tek že manj primeren, do postaje La Fouly pa je pot vodila še po asfaltni cesti. Medtem se je spet stemnilo in začela se je druga noč. Med hitenjem proti naslednji točki si nisem vzel časa niti za to, da bi si dovolj zmasiral golen. Iz kraja Praz de Fort se je v daljavi na hribu pred nami svetlikala naslednja postaja, Champex v Švici. Videti je bila blizu, a vzpon je trajal in trajal.Končno ob 23.20 Champex, kjer je bila tudi druga točka z menjalno prtljago. Vzamem svojo vrečko in se odpravim na masažo. Simona pravi, da me ne bočakala in da bo šla naprej. Mlad maser je poklical glavnega terapevta in skupaj ugotovita, kaj mora narediti. Mečno mišico in sprednji del stopala mi je bandažiral in medsebojno povezal z elastičnim trakom. Poberem svoje stvari in se grem obut za nadaljevanje poti. Ogromen šotor je bil nabito poln. Zagledam Simono, ki me je le počakala. Tokrat sem je bil res nadvse vesel. Pokazala mi je, da je pri tretji klopi in da bo malo zatisnila oči. Na hitro nekaj pojem in si umijem sol z obraza. Uležem se na klop in zaprem oči. Teniske so bile tako močno zavezane, noge pa otečene, da sem čutil, kot bi jih imel v vročem primežu. Čeprav sem bil že nekaj časa na tej postaji, je srce še močno razbijalo. Utrujenost je torej precejšnja. Nič ne bo z dremežem in pol ure čez polnoč odrineva dalje. Vedel sem, da bom s poškodovano nogo lahko opravil še en vzpon in spust, za drugega se bo treba pa z muko pretolči, a kaj, ko je do cilja še tretji vzpon in spust.

Misel na to, da bi odstopil pri zadnjem izmed desetih vzponov, se mi ni zdela niti
malo sprejemljiva. Nadaljevanje je potekalo v trdo noč. Po spustu se prične prvi izmed zadnjih treh vzponov. Precejšnja strmina in neugodna kamnita podlaga. Simona vleče v klanec, jaz pa ji vneto sledim. Prične se spust. Daleč pod nogami se vidi Trient. Obstajalo je tiho upanje, da se bo pot obrnila prej navkreber in ne bo treba prav do konca v globel. Upi so bili zaman. Zagrizemo še v predzadnji vzpon. Zaradi noči je bil tudi ta enako dolgočasen kot prejšnji. Držim se Simone, ki se občasno že precej oddalji. Grizem in vsake toliko časa zmanjšam razliko. Vedel sem, da dobro napredujeva, saj večkrat koga prehitiva. Predzadnji vrh je bil dosežen že pri belem dnevu. Le kje je bela gora? Domnevam, da je za vrhom z leve strani. Spet spust in tokrat ponovno globoko,
globoko. Moja bolečina v pokostnici je navzdol še večja in se še stopnjuje. Dodatno me pečejo žulji na prstih in peti, čeprav o njih niti ni treba razmišljati, saj so le malenkost proti bolečini v goleni. Vidim, da mi bo Simona ušla. Razdalja se veča. Ne popuščam in se odločim, da jo do konca spusta še zadnjič ujamem.
Ni bilo lahko. Na postaji v Valorcine izmenjava par besed. Pravi, da si bo oskrbela noge. Jaz nimam kaj gledati svojih nog, saj vse peče in žge, en in to zadnji vzpon bodo pa morale že še pretrpeti. V mislih mi je odzvanjala misel, da bom prišel v cilj, pa če se bom moral po trebuhu privleči. Takoj krenem naprej, Simona me bo itak kmalu prehitela. Nekaj časa se je pot počasi dvigala. Prava tekaška steza, si mislim, vendar sem o teku tokrat lahko le razmišljal. Po telefonu se še javim domov in povem, da sem krenil na zadnji vzpon. Večkrat pogledujem nazaj in tik preden se pot zasuče strmo navzgor, zagledam, da me dohaja številna skupina. Na vzponu me kmalu prehiti kakih 15 tekačev. Zadnja med njimi je bila Simona. Čez nekaj časa pogledam navzgor in vidim, da je že v sredini skupine in kmalu zatem že na čelu. Zberem voljo in stisnem zobe ter še sam pričnem s prehitevanjem. To je namreč edino realno merilo o hitrosti gibanja. V klanec jih pustim zadaj pet, po pobočju do kontrolne točke pa še takšnih dvajset. Počutim se odlično in močno, toda pot se je kmalu obrnila navzdol. Bila je široka in varna, počasi pa so me dohajali tisti,ki sem jih prehiteval v težkih skalnatih razmerah na ozki poti po in ob grebenu.
Lahen tek se je obrnil v simuliranje hitre hoje, nato zgolj hoje in nazadnje sem bil
hiter le še toliko, kot bi se res vlekel po trebuhu. Hodil sem po prstih, saj je bila bolečina sprednjih žuljev bolj sprejemljiva kot zbadanje igel v peti. Podplati so mi goreli in hoja po žerjavici se mi je ta trenutek zdela kot mačji kašelj. Za vsak korak sem moral razmisliti, kako bom položil nogo. Sedem kilometrov hoje s pogledom na Chamonix se ni in ni končalo. Prek poti je tekel potok. Stopil sem vanj z namenom, da si ohladim noge. Preklinjam goreteks, saj se je tokrat odrezal stoodstotno in ni prepustil niti kapljice vode. Pri naslednjem potoku si zlivam vodo za nogavice. Dobro dene, a do podplatov ni prispela, saj so bile vezalke premočno zategnjene. Šele tretji poskus s potokom je uspel in namočil sem tudi podplate, čeprav sem dvomil, da je to primerno par kilometrov pred ciljem.
Ljudje ob cesti so me pozdravljali in vzpodbujali. Vzpodbujali so me tudi številni
tekači, ki so me v teh kilometrih prehiteli. Tik pred mestom se je pričela asfaltna
cesta in kmalu sem spoznal, kje se nahajam, saj smo tam prvi dan parkirali avto.
Še čisto malo do cilja. Levo in desno ob cesti so bile strnjene množice navdušenih ljudi, ki so kar vpili in krilili z rokami ter oddajali silno pozitivno energijo. Moj korak je postal lahkotnejši, prsti so spet lahko odrinili nogo v počasni tek in nazadnje se mi je zdelo, da že drvim proti cilju. Kako je to mogoče? Sem to jaz ali je namesto mene tu že nekdo drug? Jaz zagotovo teka ne bi več spravil skupaj niti za meter. Tečem proti cilju in se zadržujem, da ne zajočem od sreče, in to ravno v trenutku, ko se fotografi trudijo zajeti zame zgodovinski trenutek.

Z leve Marjan in Simona Trobec ter Zdravko ČufarV cilju me je pričakal Marjan, ki je že pred tem poskrbel za moje vrečke z menjalno garderobo. Spila sva pivce in se počasi podala v avtokamp. Po dveh neprespanih nočeh se usedem na prevoz proti domu in verjemite, da sem takoj zaspal. Na poti proti domu smo trikrat stali, kar sem izkoristil za to, da sem se malo učil hoditi – vsaj tako je bilo verjetno videti. Tekmo sem zaključil v 42 urah in 43 minutah. V absolutni razvrstitvi sem izmed 2.382 udeležencev dosegel 841. mesto in 118. mesto v kategoriji V2 H. V cilj je sicer prispelo le 1.239 udeležencev (52%). Čeprav iz teh rezultatov ni videti, moram povedat, da sem jaz »zmagal«.

Zdravko Čufar

Poštni razgledi 9. 2008

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti