Anonym 19.11.2008 22:54 1552 0

Kolesarska pot v pogorju Pece

Večer, Potovanja - Urška Šprogar: Edina evropska kolesarska pot pod zemljo. Stoletja žuljev in prelitega znoja v rovih in na poteh Pece; globoko pod zemljo, kjer plešejo pravljični škrati, pa se začne svinčeva in cinkova pot

Rudarji so pod goro Peco več kot tristo let odkopavali svinčevo in cinkovo rudo. V vseh teh letih so izkopali nad 800 kilometrov rovov. Večino so jih izkopali v trdo kamenino, rudo in jalovino pa so iz rudnika odvažali z vozički po številnih transportnih poteh. Po enem od takšnih rovov poteka danes edinstvena, več kot sedem kilometrov dolga kolesarska pot

Vodi po varnih rovih in se vzdigne le za slabih 20 metrov, toda vdolbine in grbine nekdanjih železniških pragov ne dopuščajo lagodnega kolesarjenja.

S pravim rudarskim vlakom vas popeljejo po sledeh rudarjenja v osrčje Pece in potem peš po rovih, kjer vas seznanijo z zgodovino rudarjenja. Nekaj posebnega pa je vožnja z gorskimi kolesi. Nepozaben užitek, prepreden s skrivnostjo teme in neznanega. "V našem rudniku smo našli prehod skozi goro, po opuščenih in skrivnostnih rovih pod goro Peco," so nas povabili ob najavi obiska. Sprejeli smo, a od desetih sva se kasneje za osemkilometrsko pot odločili le dve. V spremstvu vodiča in soju naglavnih svetilk sva varno prekolesarili močno ovinkasto, ozko, vendar edinstveno podzemno pot iz ene doline v drugo, doživeli sva nepozabno pustolovščino.

Najprimernejša izhodiščna točka za to avanturo je rudarski muzej v Mežici, kjer nas čaka vodič s potrebno opremo in od koder se peljemo s kombijem do vhoda v jamo na Igrčevem, nad Črno na Koroškem, kjer se prične podzemna kolesarska pot.

Vodič odpelje kolesarje do vhoda v rudnik, sledi namestitev čelne svetilke in čelade. Vrata se zaprejo in po nekajminutnem navajanju na hojo po temi se počasi prilagodimo na ožino in temo rova. Potem sledi nekaj sto metrov počasne vožnje, nato postanek: tema je popolna, rovi ozki in nizki, ravno toliko, da se s čelado ne tolčemo v strop. Potem pa se začne uživanje, tišina in tema. Lovljenje ravnotežja ni več problem, človek se prepušča ozkemu rovu, prežet z mislimi o tem, kako so ljudje še pred 30 leti garali in trpeli, kjer se mi brezskrbno vozimo.

Izhod iz jame je v drugi dolini Breg pri Mežici. Od tam se spustimo približno dva kilometra do rudarskega muzeja v Mežici, tam oddamo izposojeno opremo, vodič spravi kolesa, nas pa še čaka ogled muzeja in številnih eksponatov iz vsakodnevnega rudarskega življenja.

Zgradbo na Glančniku, v kateri je danes urejen muzej, so leta 1928 zgradili angleški lastniki rudnika. V pritličju in prvem nadstropju so bili upravni prostori, v drugem nadstropju pa stanovanja za rudarske nadzornike. V enem izmed nekdanjih stanovanj je muzejska postavitev stanovanja rudarske družine.

Rudni minerali
Med Peco in Uršljo goro so nahajališča rude, ki so jih odkrili že Rimljani. Prvi pisani viri o izkoriščanju svinčeve rude so iz leta 1665; to leto beležimo kot začetek rudarjenja v naših krajih. Dolga leta rudarjenja in razvoj rudnika so svojevrstno zaznamovali življenje ljudi in pokrajino ob vznožju Karavank.

Glavni mineral mežiških rudišč sta galenit in sfalerit, ki skupaj z apnencem in dolomitom tvorita zanimive strukture. Poleg rudnih mineralov so v mežiških rudiščih tudi številni drugi minerali. Med njimi je najbolj znan in cenjen vulfenit, ki sodi med sorazmerno redke minerale, in prav rudnik v Mežici je v Evropi znan kot najbogatejše nahajališče.