Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

V objemu nevihte in neurja v gozdovih Črnivca

Poštni razgledi - Eva Brdnik: Izlet, ki si ga bom zapomnila ...

Z mojim partnerjem Vojkom rada hodiva v naravo in to tudi slikava, ko pa so slike razvite, jih rada pokažem mojim sodelavcem v službi. Izlet na Kranjsko reber (Kašni vrh) je bil opisan v enem od časopisov. Na izletniški karti sem pogledala, kje je to. Pot je markirana, zato sva se odločila, da greva na ta izlet naslednji dan, v nedeljo, 13. julija.

Čeprav je bil za ta dan napovedan deževen dan z nevihtami, sva se vseeno odločila, kajti v mesecu maju in juniju, ko sem imela dopust, sva bila večkrat mokra od dežja in se tudi tokrat nisva ustrašila deževnih kapelj. ''Oborožena'' z nepremočljivimi plahtami sva se dobre volje odpravila proti Gornjemu Gradu do Črnivca. Že med vožnjo je začelo deževati, a je dež hitro prenehal in posijalo je sonce. Avto parkiram pri gostilni P'r Mejašu, oprtava si nahrbtnike in vzameva pohodne palice. Na začetku poti je označena smer in čas hoje: 1 ura 30 minut. Tako se napotiva po markirani gozdni poti proti vrhu. Med potjo sva srečala nekaj veselih planincev. Teh srečanj sva bila vesela, kajti na izletih sva večinoma sama. Med potjo sva slikala stari bukvi. Na planoti so naju vabile borovnice, ki sva jih z veseljem ''zobkala''. Že na planoti so se zbirali oblaki, na vrhu je bila čreda krav skupaj s konji. Običajno so sredi dneva razpršeni, tokrat pa so bili skupaj. Kasneje sva izvedela, da živali slutijo bližajočo se nevarnost. Na vrhu je bila označba do pastirske koče 10 minut, kamor nisva šla, kajti oblaki so se začeli zgrinjati in sva na hitro pojedla iz nahrbtnika. Ob 2. uri popoldan sva odhitela v gozd. Tu je začelo grozovito pihati, zelo se je stemnilo, dež, pomešan s točo velikosti lešnika je padal po naju. Bila sva v trenutku mokra. Nepremočljiva obutev in plahta nista nič pomagala. Prehitela sta naju še dva, ki sta imela posodice, verjetno z borovnicami. Po kolovozni poti in jarkih je voda drla. Na takem drsečem terenu je Vojku spodrsnilo in je padel z rokami naprej. Nekaj časa se sploh ni odzival na moje klice. Ko se je s težavo pobral, sva dosegla gozdno cesto, kjer ni bilo opaziti posledic toče. Takrat pa so tudi ponehale padavine in posijalo je sonce. Neurje je trajalo slabih 15 minut in nisva slutila, kaj je naredila ta nevihta. Temperatura je bila poletna (nad 20 stopinj). Vsi razen naju so bili v kratkih hlačah, imela sva suhi bundi za rezervo (k sreči v vrečki), ki sta nama pozneje prišli zelo prav. Na gozdni cesti sva srečala avto z ljubljansko registracijo in gospod nama je povedal, da zaradi podrte smreke ne more naprej in da bo poiskal drug izhod. Namenila sva se po gozdni cesti (ker večkrat prečka markirano pot) v dolino, ko naju je prehitel še drug avto s celjsko tablico, za njim pa še prejšnji avto z ljubljansko. Pred podrto smreko se nas je znašlo šest prestrašenih pohodnikov. Celjana sta bila domačina in sta obljubila, da se bosta vrnila s traktorjem in dvema motornima žagama približno čez dve uri. Domačin je Vojka vprašal, če je poškodovan, ker je čudno držal levo roko, in je rekel, da ne ve. Omenila sem, da bi midva rada šla po markirani poti, pa sta nama domačina odsvetovala, ker bi bilo prenevarno zaradi morebitnih napetih dreves. Svetovala sta nama hojo po gozdni cesti ob jarku, ki je bil po neurju poln vode. Tudi pomoč po navadnem mobilnem telefonu je bila nedosegljiva. Začela sva iskati prehode med podrtimi smrekami. Vojka je nahrbtnik vedno bolj oviral, opazila sem bulo na rami, zato sem nosila oba nahrbtnika in štiri palice. Pri vsaki novi oviri sva upala, da bo gozdna cesta končno prehodna, pa je bilo vedno huje. Videla sva opustošenje v gozdu in dolini, smreke so bile razcefrane in od dreves so ostali samo ''štrclji''. Izruvana ter razmetana drevesa so ležala vse povprek. V daljavi sva videla prve hiše, obsijane s soncem, in slišala motorne žage. Drug drugega sva vzpodbujala, da bo kmalu tega hudega konec, ko prideva tudi do prvih listnatih dreves. Poti ni bilo konec in nisem videla več izhoda. Zajela me je panika, nabirati so se mi začele solze, ura je bila že pol šestih popoldne, ko zaslišiva moške glasove. Ozirala sem se naokrog, ko sem za nama opazila gasilsko kapo, nato še drugo in gorskega reševalca, ki so naju vprašali, če sva midva tista pogrešana in ranjena. Odgovorila sva, da pogrešana nisva, ranjena pa, so pa bili veseli, da so naju našli. Vojka so vprašali, če imava čokolado, kar je potrdil. Reševalec naju je tudi pohvalil, da sva se spustila z vrha v gozd.
Po izjavi lastnika gozda, ki je bil tudi tam, je bil listnati gozd po cesti neprehoden, zato smo iskali prehode kar med razmetanimi vejami in debli po bregu navzdol. Ker je bil Vojko poškodovan in ni bil zmožen nadaljnjega napora, je reševalec poklical na pomoč helikopter, ki je prispel v 15 minutah in odpeljal Vojka v Ljubljano. Ostali smo nadaljevali pot v dolino. Med spustom se nam je pridružilo vedno več gasilcev, ki so nam prišli na pomoč iz doline. Med seboj so bili povezani z radijsko zvezo. Po eni uri hoje smo prišli do hiše gorskega reševalca, pri katerem smo se malo odpočili. Ker sem bila premočena in umazana, mi je gospa dala suha oblačila. Z dvema gasilskima avtomobiloma smo se vrnili do gostilne, kjer me je čakal k sreči nepoškodovan avto in policisti, ki so zahtevali najine podatke ter spraševali še za morebitne druge izletnike. Policisti in reševalci so me vprašali, če bom sposobna sama voziti avto po tem šoku. Na to sem odgovorila pritrdilno. Na tem izletu sem si prislužila modrice po celem telesu, Vojko pa dvakratni zlom leve rame. Eden od reševalcev mi je na mojo pripombo, le zakaj sva se morala odločiti za ta izlet, čeprav je bilo napovedano slabo vreme z dežjem, odgovoril, da mu je nekoč njegova stara mama rekla: ''Tako je že moralo biti.''

Tekst in foto: Eva Brdnik

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti