Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Brez pijače v hribih ne gre

11 - 2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895


Termovka - toplota in teža


Plastenka-otročje lahka in poceni


Meh ali cev z univerzalnimi
nastavki




Termo ovitek- nejboljše razmerje
med težo sistema in izolacijo
Arnold Lešnik

 

nedelja, 23. november 2008, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 5831

Planinski vestnik - Arnold Lešnik: Vsakdo, ki zahaja v hribe, ve, da je nadomeščanje izgubljene tekočine življenjskega pomena, če želi, da bo njegovo telo še naprej uporabno za iskanje njegovih sanj. Tekočino lahko v hribe prenašamo na različne načine, vsak pa ima svoje prednosti in slabosti.

Kako jo bomo prenašali?

Enostavno in poceni
Najbolj razširjen način za prenašanje tekočin so gotovo plastične steklenice. Popularne plastenke imajo veliko uporabno in relativno nizko nabavno vrednost. Na voljo so v različnih velikostih ter oblikah in prav zaradi funkcionalne podolgovate zasnove so primerne za prenašanje v nahrbtniku ali stranskih žepih. Vzdrževanje je enostavno – ponavadi jo splaknemo kar z navadno vodo ali po uporabi raznih napitkov z detergentom, pri čemer steklenica še dolgo ohranja nevtralen okus. Kadar se nam zazdi, da plastenke ne moremo več očistiti (ali ne želimo), jo lahkega srca zavržemo (upam, da ne v naravi). Glede nje sicer obstajajo pomisleki o obstojnosti, vendar pri normalni uporabi načeloma ni težav. Edini problem, na katerega naleti plastenka, je mraz. Kadar je hladno, postane tekočina praktično neuporabna ali vsaj dober razlog za vneto grlo, kadar si dobro pregreti privoščimo prepotrebni požirek.



Tukaj nastopijo steklenice s termo ovitki (čutare), ki so večinoma iz aluminija, a vendarle s posebnimi notranjimi premazi, ki zagotavljajo neoporečnost uporabe tekočine. Uporaba sokov in drugih energetskih napitkov tako ne predstavlja nepremostljive ovire. Steklenica je seveda nezlomljiva, a če pade na tla ali se usedemo nanjo, se to zaradi tankih sten še kako pozna in naša neusmiljena uporaba kmalu vpliva tudi na notranji premaz, ki naj bi se elastično preoblikoval s samo steno čutare. Tako sčasoma opazimo, da začne takšen premaz pokati ali celo odstopati. Nobena stvar namreč ni večna, reklama gor ali dol. Seveda pa sama aluminijasta čutara še ne zagotavlja primerne temperature tekočine. To dosežemo šele s kompatibilno termo prevleko. Slabost je seveda cena, ki je relativno visoka. Na drugi strani imajo tovrstne čutare številne prednosti, kot sta dobro tesnjenje in relativno enostavno vzdrževanje – vendar brez detergenta. Za čiščenje moramo dosledno uporabljati posebne čistilne tablete. Tovrstne čutare so primerne za jesenske in zimske dni, predvsem zato, ker pogojno ohranjajo temperaturo, in zaradi teže celotnega sistema, ki je minimalna. V odvisnosti od zunanjih temperatur je pijača v takšni steklenici s termo ovitkom še vedno primerna za zaužitje, čeprav morda mlačna in ne več vroča, vendar tudi ne povsem ledeno mrzla. Zadrževanje toplote tekočine časovno podaljšamo, če steklenico predhodno segrejemo, natočimo vanjo resnično vročo pijačo, steklenico čim manj odpiramo oziroma jo kar največ časa zadržujemo v nahrbtniku in po možnosti ovijemo v rezervna oblačila zaradi dodatne izolacije. Volumen se ponavadi giba od šestih decilitrov do enega litra in litra in pol. Najbolje prodajane čutare tako pri nas kot zunaj naših meja so litrske. Tukaj gre za kompromis, se ve. Pri sprejemljivi teži nudijo relativno zadovoljivo količino tekočine za eno osebo. Uporaba termo ovitka je priporočljiva tudi poleti, da se tekočina ne segreje, a tudi zato, da se čutara ne poškoduje. Sistem je v tem primeru težji od plastenke in tudi zavreči ga ne moremo (še enkrat, prosim, ne v naravi).

Za hitre
Ko so na tržišče začeli prodirati posebni mehovi za pijačo, smo dejali: to je to. Vendar smo kmalu morali spoznati, da idealnega sistema za pitje ni. Velika prednost meha, ki ga tovorimo na hrbtu, je seveda dosegljivost – vedno in povsod in za »hitre zadeve« je še danes neprecenljiv. Tudi »dan potem« ne bomo dehidrirani; ne bomo se ubadali s kronično žejo in ne bomo pekoče urinirali. Kadarkoli bomo na turi začutili žejo, bomo imeli pijačo hitro in enostavno na voljo. Kadar bomo hodili v skupini, odpadejo zamudni postanki in nepotrebni izgovori. Tako bo vsaka tura ohranjala svojo dinamiko. Volumen se giblje med litrom in pol, dvema in tremi. Osebno dajem prednost dvolitrskemu. Izvedbe so različne, vendar vedite, da je meh z majhno odprtino še sprejemljiv za natakanje, za čiščenje pa povsem neprimeren. Obstajajo mehovi, v katere lahko porinemo roko in vsaj pogojno očistimo ostre notranje robove, ki so poleg cevi nevralgična točka in odlično gojišče za bakterije, propagirani vesoljski tehnologiji navkljub. Dodatna slabost je, da so primerni zgolj za navadno vodo. Tako takšni ali drugačni napitki odpadejo. Tudi čistimo jih le z navadno vodo, v primeru velike nečistoče s posebno tabletko, v pomoč pa nam je lahko posebna ščetka za cev. Po uporabi moramo meh, cevko in ventil dodobra osušiti. Če takšen sistem uporabljamo redno, potem nam bo pedantno čiščenje, ki je edino zagotovilo za dolgo življenjsko dobo, začelo kmalu presedati. Mehovi tudi slabo prenašajo mraz. Obstajajo sicer posebni grelni sistemi in izolacije za cevke, ki preprečujejo razvoj bakterij, a hkrati povečujejo težo in ne prinašajo vedno želenega učinka. Ko sem pred leti opravil prečenje pogorja Mont Blanc, mi je zaradi mraza zamrznila voda v cevki že uro hoda od koče Cosmiques. Hoja v vrsti navez, v povezavi s črednim nagonom, mi je preprečevala, da bi se ustavil in vsaj poskusil odpraviti napako. Slednjič me je avtomatizem pripeljal do bivaka Vallot, kjer sem končno zaužil prvo tekočino. Nazadnje sem ugotovil, da sem žejen v nahrbtniku ves dan po nepotrebnem prenašal dva litra tekočine. Bolj optimističen pogled predstavljajo poletne temperature, kajti piti je mogoče resnično ves čas: med hojo, na gorskem kolesu, celo med plezanjem lažjih odsekov ali na varovališču. Poleti je srž problema seveda segrevanje tekočine. Pri tem je najbolj izpostavljena prav cev, ki sega izven nahrbtnika. Težavo lahko nekoliko omilimo tako, da pred pitjem iz cevi potegnemo in izpljunemo toplo vodo (nepotrebna izguba) ali po vsakokratnem pitju vodo pihnemo nazaj v meh (duhamorno), tako da cev ostane prazna. Seveda lahko tudi tukaj sežemo po izolaciji. Na dolgih turah spijemo slednjič tudi segreto vodo ali pa v kakšnem bivaku počakamo, da se čez noč ohladi.
Zelo dobro rešitev predstavlja poseben sistem s cevjo, ki se lahko priključi na vsako plastenko. Zaradi bolj togih sten je pitje morda nekoliko oteženo, kar pa je v veliki meri odvisno od povratnega ventila na zamašku. Velika prednost pred mehom je vzdrževanje, ki je pri plastenki minimalno, saj jo lahko po nekajkratni uporabi zavržemo, še vedno pa smo večinoma omejeni na vodo.
Mehovi priznanih proizvajalcev načeloma tesnijo, a pri pogosti uporabi prične ponavadi puščati ventil. Možnost nakupa rezervnih delov je v tem primeru neprecenljiva.
Kako namestimo meh v nahrbtnik? Številni nahrbtniki, ki jih danes srečamo na tržišču, že imajo predvideno rešitev za namestitev tovrstnega sistema. Praktično vsi imajo v zgornjem delu nahrbtnika posebno odprtino, skozi katero lahko namestimo cevko. Na naramnicah nahrbtnika so potem ponavadi še dodatni pritrdilni paščki ali posebne ščipalke za namestitev cevke, da preprečimo njeno nepotrebno opletanje. Meh se vstavi v poseben žep na notranji strani hrbtnega dela. Če takšnega žepa ni, si lahko pomagamo s kakšnim paščkom, ki konstrukcijsko pogojeno skrbi za pravilno lego opore hrbtišča. Če nimamo na voljo ničesar od omenjenega, potem lahko meh še vedno namestimo v nahrbtnik. Najbolje takrat, ko je nahrbtnik že zložen skoraj do vrha, seveda spet ob zunanji steni hrbtišča, cevko pa izvlečemo kar izpod kape. Manjši problemi se bodo pojavili, kadar ne bomo popolnoma napolnili nahrbtnika, a z malo dobre volje jih bomo zlahka premagali. Podobno ravnamo, kadar uporabljamo plastenko s cevjo. Boljšo izrabo prostora v tem primeru predstavlja meh. Vedno bolj prazen s svojimi minimalnimi dimenzijami pri lastniku nahrbtnika vzbuja mogočen občutek neznanske lahkosti. Nekateri proizvajalci ponujajo – predvsem pri nahrbtnikih manjših volumnov – že integrirane mehove, ki so všteti v ceno nahrbtnika. V tem primeru se prepričajmo o kvaliteti meha. Šibki točki sta predvsem ventil za pitje in način zapiranja meha. Če nas kvaliteta ne prepriča, raje nabavimo meh kakšnega znanega proizvajalca (Platypus, Camelbak …).

Čaj s temelji ekologije
Najboljšo izolacijo nam nudijo termovke. Vendar ne tiste klasične, steklene, ki so nas spravljale v slabo voljo s črepinjami. Te so že dolgo iz mode. Danes so prva izbira vakuumske termovke iz nerjavečega jekla. Sprejemljivi volumen se giblje od šestih decilitrov do enega litra. Njihovi največji slabosti sta, na našo žalost, zelo velika teža in seveda visoka cena. Cena le, če prisegamo na znane blagovne znamke. V tem primeru nam trgovci velikokrat ponujajo »meglo«, saj je mogoče podobne ali natanko enake termovke kupiti v velikih blagovnih centrih z mešano robo za tretjino cene tistih, ki se kitijo z zvenečimi imeni. Seveda brez stilskega dizajna. Poleg teže je glavna šibka točka tovrstne čutare pokrovček, ki ne tesni vedno zadovoljivo. Boljša izbira je klasični pokrovček brez sredinskega gumba za točenje, čeprav se potem pijača z odpiranjem hitreje ohlaja in je natakanje oteženo. Glede na začetno temperaturo pijače, ki je zelo visoka, to pravzaprav niti ni omembe vredna slabost. Kozarec je seveda del sistema. Čiščenje je neproblematično. Le pri prenašanju moramo paziti, da se izogibamo močnejšim pretresom ali udarcem, saj lahko poškodujemo tesnjenje stene termovke in brez vakuuma izgine tudi izolacija. Marsikdo se sprijazni s težo v nahrbtniku na račun toplega čaja, čeprav je morda bolj smiselno puščati termovko v avtomobilu in jo hraniti kot rezervo po turi.
Kaj nam še ostane na koncu? Seveda, pločevinke. O vsebini takšnih ali drugačnih substanc se seveda odloča vsak sam, a na koncu je vsaka pločevinka slej kot prej prazna in odvečna in takšna vzbuja pri marsikaterem lastniku neustavljivo željo, da bi se je čim prej znebil. Seveda tudi plastenke in podobni prenašalci pijače niso imuni na odlaganje kjerkoli. Ko tovrstne smeti srečujemo lahkomiselno odvržene na naših poteh, se vedno znova sprašujemo, kdo ima tako nizko zavest, da odmetava smeti kar sredi gorskega raja. Seveda, dolinci, mestni in njim podobni. Pa res? Poznamo odgovor. V vprašanjih ekologije prednjačijo, gledano na kratek rok, zato nedvomno dražji sistemi.
Kateri je najboljši? Odgovor nikakor ni preprost in gotovo ne obstaja samo eden, vendar če se spoznamo s prednostmi in omejitvami posameznih sistemov, se bomo veliko lažje odločili in izbrali tistega, ki nam bo v danem trenutku najbolje služil.
Sam sem prehodil dolgo pot od plastenk, preko čutar in mehov, da sem nazadnje pristal spet pri – plastenkah. Seveda ne pozimi in seveda ne vedno. A kot rečeno – izbira je vaša in z zgornjimi modrostmi boste zadovoljivo oboroženi, da boste sprejeli pravilno odločitev.

Arnold Lešnik


 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker