Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Miha Valič (1978-2008)

11 - 2008

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)
letniki 2007-2001 + 1895

Miha Valič se je rodil 4. 11. 1978. V Alpinistični odsek Rašica je prišel leta 1994 in čez dve leti opravil izpit za alpinista. Leta 2000 je postal gorski reševalec, šest let pozneje pa gorski vodnik z mednarodno licenco. V matičnem odseku je več let zapored dobil nagrado za najuspešnejšega alpinista, imel pa je tudi status vrhunskega športnika. Po končanem študiju biologije se je zaposlil na Oddelku za vrhunske športnike pri Policiji in se posvetil gorskemu vodništvu. Kot nadarjen pisec s prefinjenim občutkom za humor je s svojimi opisi plezalskih doživetij večkrat sodeloval tudi v Planinskem vestniku.

Pomembnejši alpinistični vzponi v Sloveniji in Evropi

Beli trak, IV/5+, 400 m, Vršac, 2000
Bergantova smer s Čopovim stebrom, IX−/VI, 1000 m, Triglav, 2002
Travniška grapa, IV, M6, 90°/55°−75°, 800 m, Travnik, 2002
Črna burja, IX, 140 m, Osapska velika stena, 2003
Bubamara, 7c/c+, 350 m, Paklenica, 2003
Metropolis, VIII/VII+, 350 m, 1. P., Triglav, 2003
Na drugi strani časa, VIII/VII, 300 m, 1. P. P., Triglav, 2005
Klasična smer v Centralnem stebru Freneyev, VI, A1, 500 m, Mont Blanc, 2005
Divine Providence in Peutereyski greben, VII, A2, 900 m, Mont Blanc, 2005
Joška je njen svet, 7b/6b, 250 m, 1. P. P., Skuta, 2006
Vražji Robert, X/VIII+, 120 m, Osp, 2008
Obraz Sfinge z Jugovim stebrom, IX/IX+, 1000 m, Triglav, 2008

Pomembnejši športnoplezalni vzponi

Cerko, 8b,Vipavska Bela, 2001
Mrtvaški ples, 8b, Mišja peč, 2003
Lahko noč, Irena, 8b, Mišja peč, 2004
Calvo Potron, 7c+ N. P., El Chorro – Escalera arabe, 2004
Hamunapira, 7c+ N. P., El Chorro – La Momia, 2004
Zawinul Syndicate, 7c/c+, N. P., Kalimnos, 2006
Missing link, 8b+, Mišja peč, 2006

Odprave

Bolivija, 1997
SZ Steber, V/III−IV, 40°−50°,1000 m, Pico del Norte (6100 m), 1. P.
Condoriri North (5700 m) and South (5532 m), do 60° in III+ v skali, solo
Grosse Mauer, V+, 500 m, PRV

Peru, 2000
Tocllaraju (6032 m)
Alpamayo (5947 m)

Janak Himal, Nepal, 2002
Empty thermos,VI, 4+,70°/40°−60°,1200 m, Patibara Sud (6702 m), PRV
Težka Breda, do 55°, skala IV, 1200 m, Patibara Sud (6702 m), v sestopu, PRV

Yosemite, ZDA, 2003
Freerider, 5.12d/13a (7c/c+), 1200 m, El Capitan, P. P.
Regular route, 5.12b (7b), 650 m, Half Dome, P. P.
Astroman, 5.11c, (6c+), 370 m, Washington Column, P. P.
Regular route, 5.11c (6c+), 270 m, Rostrum, P. P.

Karakorum, Pakistan, 2004
Woolums – Selter, 1200 m, skala III, 80°/40°−60°, Great Trango Tower (6287 m)
Chota Badla, 450 m, VII, A2/VI, A1, 70°, Trango Monk (5850 m), prvi vzpon na zadnji neosvojeni vrh v skupini Trango
Eternal Flame, VIII−, A2, WI 4, 1000 m, Nameless Tower (6251 m), prvi vzpon v alpskem slogu
Karakoram hush, VII−, A0/VI+,V, 300 m, Garda Peak (4700 m), PRV in neosvojeni vrh
Sadu, VII+, A1/VII,VI−, 350 m, Sadu Spire (4600 m), 1. P. z varianto
Piyar Piyar, VII+, A0/VII−,V, 350 m, Sadu spire (4600 m), PRV

Kula Kangri, Tibet, 2005
Aklimatizacijska vrhova 6442 m in 6545 m

Patagonija, 2006
West Ridge Integral, VIII/VI, 800 m, Aguja Rafael (2482 m)
Ensueno, VII+, A1/VI, 1600 m, Fitz Roy (3375 m), 1. P., alpski slog
Claro di Luna, VII+/VI+, 800 m, Aguja Saint Exupery (2558 m)

82 × 4000, Alpe 2007
Vsi glavni štiritisočaki v Alpah v 102 dneh (od 27. decembra 2006 do 7. aprila 2007)

Kavkaz, Rusija, 2007
Severno rebro, 5B (TD+/ED−), IV+, 80°/II−III, 40°, 1600 m, Shkhara (5200 m)
Elbrus (5642 m)

Področje Kangčendzenge, Nepal, 2007
Kota 6630 m v jugozahodnem grebenu Patibare, do 45°, prvi vzpon na vrh
Slovenska smer v jugozahodni steni, IV (skala, 20 m), 50°−60°, Patibara − Piramid Peak (7140 m), PRV, prvi vzpon na vrh iz Nepala


Podatke je zbrala Mateja Pate.
 

četrtek, 20. november 2008, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 5864

Planinski vestnik - Tomaž Jakofčič: Glasni pok mi spodmakne tla pod nogami in naslednji hip se vozim proti tisočmetrskemu prepadu pod nama. V zmešnjavi begajočih misli in snežnega vrtiljaka se vrv čudežno zategne ...

Ostri vrh prebada modro nebo dobrih sto metrov nad nama. Previdno sestopam, z obrazom, obrnjenim v pobočje. Brezbrižno brcam v zmehčano skorjo, utrujenost je preglasila slutnjo nevarnosti. Glasni pok mi spodmakne tla pod nogami in naslednji hip se vozim proti tisočmetrskemu prepadu pod nama. V zmešnjavi begajočih misli in snežnega vrtiljaka se vrv čudežno zategne. Miha, ki zgoraj podaja vrv, v delčku sekunde, kolikor mu ostane pred iztekom vrvi in silovitim sunkom, ki bi ga izstrelil v nebo kot muho, skoči v črno brezno ledeniške razpoke, poleg katere stoji. Čez dve leti mi vrv ob njegovem 50-metrskem padcu v severni steni Triglava vžge večne spomine v moje dlani. Ta in podobna doživetja so naju, sicer oba edinca, povezala kot brata.


        Na bivaku med vzponom na Trango Tower             Tomaž Jakofčič

Najin prijatelj Milan Romih je nekoč ob izgubi dragega prijatelja zapisal:

»Nemočen kot ptica brez kril in sonce brez žarkov,
izgubljen kakor list sredi viharja in jutro brez rose,
nesrečen kot otrok brez matere in srce brez topline.
Slonim nad praznino in jočem za teboj, prijatelj.«


Nikoli do sedaj nisem občutil resničnosti teh besed tako močno kakor zadnji teden. Kako neskončno boleče je dejstvo, da si tokrat nisva mogla pomagati.

»Mati Boni mi je zaupala, morda tega ne bi smel izdati, a zdelo se mi je simpatično, da je že, medtem ko ga je nosila, sanjala o mladem dečku, ki hodi po planinah.« In res, Miha je bil človek, čigar življenjska rdeča nit je bila neločljivo povezana z naravo. Mlada leta je preživel v žaru taborniških avantur, v poznih najstniških letih pa se je začel ukvarjati z alpinizmom in se mu popolnoma predal.

S svojo univerzalnostjo je bil nekakšen most med športnimi plezalci in alpinisti. Športne smeri z oceno 8b+, prosti vzpon v El Capitanu, alpski slog v stenah Tranga in Fitz Roya, nova smer na sedemtisočak Patibara so vrhunska alpinistična dejanja. A njegova vsestranskost, neslutena fizična in psihična pripravljenost ter inteligenca so se najbolj pokazale pri njegovem lanskoletnem zimskem alpskem maratonu. Brez velikega pompa je v 102 dneh, preživetih v zimskih sobah zaprtih koč in svojem starem kombiju, opravil z vsemi 82 evropskimi štiritisočaki. Velik Mihov spomenik in dejanje, ki še dolgo ne bo preseženo!

Miha, foto Gregor Sluga

Miha je bil karizmatična oseba z videzom in močjo grškega vojščaka. Povsod, kjer se je pojavil, česar koli se je lotil, je opravil dobro, dosledno, in s svojim na videz grobim šarmom je vsakogar očaral. Prav pri vseh stvareh je bil v ospredju. Tako v alpinizmu, na tekmovanjih s svojo zlato prinašalko Uko, gorskem vodništvu, žuranju ali zgolj konzumiranju sladoleda. Ali je že kdo slišal za koga, ki bi lahko v enem popoldnevu pojedel štiri litre sladoleda in bil ob tem vrhunski športni plezalec in alpinist? Kljub temu da je bil vrhunski športnik in nesporen as, posebno v domačem okolju, se nikoli ni branil preprostega dela ali plezanja s tečajniki in pripravniki na domačem alpinističnem odseku, bil je gonilna sila tako rekoč vseh pomembnih dogodkov na AO Rašica. Poleg zaposlitve v športni enoti Policije, ki mu je dala socialno varnost in brezskrben trening, si je denar za večje odprave služil z gorskim vodništvom. Bil je član inštruktorske ekipe in član upravnega odbora Združenja gorskih vodnikov Slovenije. Ljubezen do gora je uspešno izrabil pri svoji diplomski nalogi na Biotehnični fakulteti, raziskavi rastlinja v Severni steni Triglava. Poznavanje velike stene je še dogradil in tik pred izidom je bil njegov vodnik za največjo in najimpozantnejšo slovensko steno, katere najboljši poznavalec je bil prav Miha.
Idealnih stvari ni, pravijo, a se motijo!
Ko veš, da ti ne bo treba poklicati pol telefonskega imenika za jutrišnje plezanje. Ko po plezalni turi ni treba razdeliti opreme, ker bosta čez dva dni ponovno skupaj v steni.
Ko veš, da te bo čakal pred stanovanjem že nekaj minut pred dogovorjenim časom.
Ko veš, da dokler med plezarijo toži, kako je debel, kako ga je strah ali kako je zaspan, je še vse v najlepšem redu in vse poteka gladko.
Ko se mirno in brezskrbno zlekneš na varovališču, saj veš, da si z njim na drugi strani vrvi naredil največ, kar se za lastno varnost da storiti.
Ko veš, da si bo kljub neštetim obveznostim vsak dan vzel čas zate.
Ko se ves dan z njim režiš, ne da bi točno vedel zakaj.
Ko se spomniš vsakega dne, ki sta ga preživela skupaj ...
... takrat se zaveš, da boljšega prijatelja ne moreš imeti, takrat se zaveš, da si imel idealnega prijatelja! Bil je neskončen privilegij imeti Miho za prijatelja. Hvala bogu; v skupnih letih se je nabralo spominov, ob pomoči katerih se bomo prebili še čez naslednjih dvesto in nekaj let.
Misli mi prebadajo vprašanja, namesto odgovorov slišim le odmev. Zakaj morajo oditi najboljši med nami? Zakaj človek, ki je bil tako dober, pošten, brez enega samega greha? Zakaj v najlepših letih, na višku moči? Ali res nekje potrebujejo vrhunskega alpinista, gorskega reševalca, vodnika reševalnih psov, gorskega vodnika, najboljšega prijatelja bolj kot mi? Tega ne bom nikoli razumel!
Morda, Miha, ti tam, kjer si zdaj, ni slabo. Morda imajo lepše gore, višje, strmejše stene, boljša plezališča, morda globlji pršič in boljše pice? A nihče, prav nihče tam te ne more imeti rajši, kot smo te imeli radi mi. Večina nas še vedno upa, da se bomo zbudili iz teh grdih sanj, da se boš od nekod pojavil s svojim belim nasmehom in nas okaral, da smo predolgo spali. A če je slučajno res in ti gori vseeno postane dolgčas po nas, pridi, pri meni v hladilniku te, tako kot vedno, čaka najin najljubši sladoled.
Miha, v imenu plezalnih prijateljev, ki si se jim razdajal, iskrena hvala!

Tomaž Jakofčič
 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker