Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pravljična dolina pod Triglavom

petek, 12. avgust 2005, ob 08:30, Marko Renčelj, ogledov: 3917

Večer, 10.08.2005, Narava, gore in ljudje; Lov in trganje cvetja nista več dovoljena, pašna živina se je morala umakniti v dolino

Dolina Triglavskih jezer je eden najlepših predelov naših gora


Pravljična dolina pod Triglavom


Lov in trganje cvetja nista več dovoljena, pašna živina se je morala umakniti v dolino, ostala je prelepa narava in zaradi nje obiskujemo gorski svet

Zeleno jezero v Dolini triglavskih jezer Foto: Boris StrmšekMed Bohinjem in Trento se skriva dolina, posuta z jezerci in obrobljena z gorami, ki stojijo nad dolino kot stražarji. Dolina sedmerih jezer so ji pravili včasih in celo še danes je to ime v veljavi, a število sedem je bilo bolj zaradi pravljične pokrajine, kakor zaradi števila jezerc, ki jih je nekaj več, čeprav so nekatera bolj podobna mlakam. Kdo ve, kaj so si mislili prvi ljudje, ki so zašli v rajski svet naših gora tam daleč nad Bohinjskim jezerom.

Dolina Triglavskih jezer je dostopna z več strani. Z bohinjske so najbolj običajni dostopi čez planino Blato, mimo izvira Savica ali čez Komno. Tri do štiri ure hoje je z bohinjskih planin ali čez Komno do Dvojnega jezera, kjer stoji Koča pri Triglavskih jezerih (1685 m). Dolina se sicer prične (ali konča) nekoliko nižje, kjer se nad slapom Savica dviga strma stopnja - Komarča, kjer je najbolj zahteven dostop v dolino Triglavskih jezer. Mnogi raje tukaj sestopajo. Na vrhu strme serpentinaste poti vas po uri in pol pozdravita Lopučniška dolina in prvo (ali zadnje, odvisno s katere strani gledamo) Triglavsko jezero - Črno jezero (1294 m), nad katerim se dviga skalnati Stador. Jezero s svojo temno barvo deluje kar nekako skrivnostno v svoji okolici. Naokoli so razmetani veliki balvani, ob jezeru je velik skalni spodmol, kjer lahko prevedrite kakšno nevihto, in okoliški gozd, ki skupaj z vetrom šepeta le pravim ljubiteljem narave razumljive zgodbe. Na žalost Dvojno kot tudi Črno jezero nimata prav svetle prihodnosti, predvsem zaradi človekove nespametnosti. Pred več kot desetimi leti so kar s helikopterjem pripeljali gor ribe in jih izpustili v Dvojno jezero. Od okoli 30 živalskih in rastlinskih vrst jih je sedaj ostalo v jezeru le še šest, sedem, ribe pa seveda gladujejo. Obenem se v jezeru razraščajo alge in grozijo, da se bo jezero zadušilo. Ribe so zašle tudi v Črno jezero in sedaj jih je zelo težko oziroma skoraj nemogoče neškodljivo odstraniti iz jezer. Za nepopravljivo škodo naravi nihče ni odgovarjal, čeprav se menda zelo dobro ve, kdo so bili akterji "triglavske ribogojnice". Drugo škodo jezerom povzročajo pohodniki. Ob jezerih se mnogi ustavljajo, nastavljajo soncu, ohladijo noge v hladni vodi, nekateri pa se tudi okopajo. Kopanje je tukaj prepovedano, vendar je tako mikavno, da se je temu v poletni vročini le težko upreti. Po drugi strani pa takšnim "junakom" nihče nič ne more, zato to počnejo po vsej dolini. Nadzorniki parka nimajo dovolj pristojnosti, pa še premalo jih je. In ker ni pravih kazni, ljudje počnejo, kar se jim zahoče. Nekateri celo taborijo, čeprav je to z zakonom prepovedano. Problematična je predvsem uporaba šamponov in detergentov. Največji onesnaževalec pa so zagotovo gorniške postojanke zaradi velikega pretoka obiskovalcev, urejanje ekoloških stranišč in odplak pa pri nas poteka vse prepočasi.

Sedem in več jezer

Med Dvojnim jezerom in Prehodavci, kjer je naslednja gorniška postojanka - Zasavska koča, 2071 m, na desni oziroma vzhodni strani dolino obroblja greben gora - Velika in Mala Tičarica, Kopica, Zelnarice, Vršaki, sami dvatisočaki, na koncu pa mogočni Kanjavec, ki kaže najmogočnejšo podobo proti Trenti. Proti zahodu se rob doline dviga bolj blago, najprej na planotasto Zgornjo Komno, nad njo pa je prav tako greben gora - Veliko in Malo Špičje, za katerim se skriva Trenta. Po grebenih omenjenih gora vodijo razgledne in mestoma zavarovane poti. Prehodavci so prehod iz doline Triglavskih jezer v Trento, tukaj se križajo poti s Triglava, iz Trente in Bohinja, obenem so nekakšna razvodnica. Tukaj se delijo vode in ene tečejo navzdol v dolino Soče in dalje proti Jadranskemu morju, druge pa potujejo navzdol po dolini Triglavskih jezer in nato po Savi proti Črnemu morju. Pod Kanjavcem se pogosto potikajo gamsi in kozorogi, ki včasih pridejo skoraj povsem do vrat koče. V bližini Prehodavcev je več jezerc, v melišču pod Vršacem pa boste naleteli na luknje, kjer se sliši šum vode pod površjem. Močan vodotok izginja nekam v globino na trentarsko stran. Med jezerci je zanimivo Zeleno jezero (1988 m), ki je kar ob poti, še zlasti zaradi svoje barve, ki mu jo daje posebna alga iz skupine harofitov z znanstvenim imenom Chara Contraria f. Capillacea Mip. ali na kratko migula po njenem odkritelju, ki je bil botanik in biolog. V vodi boste opazili tudi vodno zlatico, sicer pa je jezero precej na udaru, saj občasno tukaj taborijo skupine obiskovalcev, ki jim je težko odšteti nekaj tolarjev za prenočišče v koči. In brez umivanja in pranja posode takšno taborjenje zagotovo ne mine.

Ob idiličnih jezercih, kar pet jih je tukaj, po vsej dolini pa občasno tudi deset in več, najdemo v zgornjem delu doline zanimive ostanke pradavnine, predvsem v razjedenih rjavkastih ploščah apnenca. Iz mlajših skalnatih plasti, ki izvirajo iz krede in terciarja, so pogledali apnenci iz jure, v njih pa lahko opazimo številne amonite - okamnele zavite polžke, ki so živeli pred okoli 150 milijoni let v morju. To dokazuje, da so tukajšnje gore nekoč predstavljale morsko dno, ki se je s premikanjem plasti kasneje dvignilo nad okolico. Milijone let je potrebnih za takšne spremembe, tovrstni procesi pa še vedno potekajo, a človeško življenje je prekratko, da bi zaznali bistvene spremembe. Razen tistih seveda, ki jih ljudje povzročamo sami in so običajno precej bolj drastične in hkrati tudi škodljive za naravo.

Sredi doline se razprostira največje jezero v dolini - Veliko jezero oziroma Jezero v Ledvicah ali tudi Veliko črno jezero (1831 m). V bližini boste lahko srečali svizce in gamse, le malo potrpežljivosti in tišine je treba. Jezero je na eni strani omejeno z razjedenimi skalnimi ploščami, po videzu so to jurski apnenci, na drugi strani pa z meliščem pod Zelnaricami, ki ga počasi, a vztrajno zasipava. Pa vendar se ni bati, da bo kmalu izginilo. Če ima jezero približno 300 tisoč kubičnih metrov vode (en kubik je 1000 litrov) in se vsako leto zvali vanj 10 kubikov kamenja, bo jezero izginilo čez 30 tisoč let. Povprečna "življenjska doba" takšnega jezera je precej krajša, zato bo izginilo že prej, kljub vsemu pa ga bodo lahko občudovale še številne človeške generacije. Ima pa jezero močne pritoke in odtoke, zato se v nekaj dneh zamenja celotna količina vode v jezeru. Veliko jezero je obenem najgloblje Triglavsko jezero, okoli 14 metrov globine naj bi doseglo. Nekoliko nižje ob poti je prav velik in lepo viden amonit, na žalost pa so ga ljudje že precej poškodovali s pohodniškimi palicami.

Se bo zlatorog vrnil?

Med Velikim in Dvojnim jezerom opazimo nekdanjo planino, ki so jo poimenovali Pri utah, saj so še vedno vidni ostanki pastirskih hiš. Nekdanje "ute" prerašča trava in le vegetacija daje poznavalcem vedeti, da se je nekoč tukaj pasla živina. Z ustanovitvijo zaščitenega območja leta 1924 je bilo treba ukiniti tudi pašo, kar se je nato zgodilo tri leta kasneje. V bližini je jezerce, tako imenovana Mlaka v Utah, ki pa je pogosto suha. Sredi pravih preprog alpskega drobnjaka, ki je zelo pogost okoli tukajšnjih jezer, lahko naletite včasih na vodo. Tukaj se poti čez dno doline priključi pot z Velikega Špičja, pod katerim je Gladki lašt. Predstavljajo ga svetli apnenci, ki jih je razjedla voda ter zarisala neštete vijugaste ozke in široke žlebiče. Od tukaj je lep razgled na spodnji del doline, naokoli vlada mir, le s kakšnim tropom gamsov se boste srečali. Sicer pa je dolina bogata s cvetjem. Opazite lahko kranjske lilije, veliko je planik, naokoli se bohotijo ponosne rapontike v svoji vijoličasti barvi, povsod naletite na raznovrstne zvončice, med katerimi so še posebej zanimive zoisove zvončice, ki rastejo v šopih po skalnih razpokah na robovih doline. Ta rastlina je pravzaprav naša vez s prazgodovino, saj je ohranila svojo prvotno obliko, ki kaže na njeno veliko geološko starost.

Pri Dvojnem jezeru so našli sledove človeka iz pradavnine, ki je tukaj bival pred najmanj 7000 leti. Takrat ga je pripeljalo sem iskanje živali oziroma lov, tukaj pa se je verjetno pričela tudi njegova pastirska zgodba, ko je udomačil divje govedo in ga nato odpeljal v dolino.

Ko boste pobliže spoznali dolino Triglavskih jezer, vam bo seveda bolj jasno, zakaj so ta gorski svet pred mnogimi leti zavarovali. Že pred dobrimi dvesto leti je tukajšnja narava privabila naravoslovce, ki so bili presenečeni nad pravcatim rajem sredi skalnih vrhov. Leta 1777 je tukaj nabiral rastline znameniti botanik in popotnik Hacquet. Da bi ostal nanj trajen spomin, je dobila ena od tukajšnjih rož njegovo ime - hacquetov ušivec oziroma latinsko Pedicularis hacqueti. Tukaj naj bi bil del pravljičnega zlatorogovega kraljestva. Vendar je zlatorog že zdavnaj odšel, jezen na človeka, ki je izrabil njegovo zaupanje, še prej pa je uničil gorski raj. A kljub temu je veliko rajske lepote še ostalo, zato se moramo zlatorogu oddolžiti vsaj s tem, da jo poskušamo ohraniti čim dlje.

Boris Strmšek

eXTReMe Tracker