Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Polhograjska potepanja

19.11.2008

 

 

Mitja Košir

 

 

 

 

 


 

 

 Arhiv: Kjer tišina šepeta

Jesensko sonce nad Polhograjsko Grmado

četrtek, 20. november 2008, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 1681

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Nekaj gorskega imamo vendarle tudi na pragu Ljubljane, nekaj, kar ni le lep pogled na severno in zahodno obzorje, kjer v nebo kipijo velikani, kjer »zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela…«, kot poje pesnik,

... je pa zato naša tukajšnja, vznemirljivo razgibana zemljica zgolj skromna, prav nič julijska ali grintovška, a zato ljubka, prisrčna, svetla, sončna… Komu se bo morda omenjanje gorske ponudbe na pragu Ljubljane zataknilo, saj menda tiste krtine med Šentvidom, Dobrovo, Polhovim Gradcem in Medvodami pač nimajo nič s pravimi gorami. Morda res ne za zagledane v višine, globine, prepadne stene in vrtoglave grebene, zato pa jim znajo prisluhniti zaljubljenci v skromnost, ker jim ni do vzvišenosti, v majhnost, ker jim ni do veličine, v dosegljivost, ki jim je dana, ker je vse drugo zanje predaleč in previsoko. Torej stopimo s temi vsega spoštovanja vrednimi zaljubljenci v gorski svet na pragu Ljubljane.

Polhograjska potepanja

Osrednja grebenska veriga Polhograjskega hribovja, ki mu prijateljsko rečemo kar Polhograjci, sega od Toškega čela nad Podutikom na vzhodu, do Pasje ravni na zahodu, vmes pa se s posameznimi stranskimi grebeni in pomoli marsikje raztegne tudi na sever in jug, vendar v glavnem velja da gre za dolgo gorsko grbo, ki se na vzhodu utaplja v Ljubljansko kotlino, na zahodu se strmo spušča v Poljansko dolino, na jugu pa se preko polhograjskih grap spogleduje s kraji in visokimi slemeni med Horjulom in Šentjoštom. Veliko pohodniških možnosti nam ponuja, vmes pa tudi kakšno resnejše gorniško dejanje, kadar se lotimo kakšne opuščene pastirske steze okrog Tošča ali Grmade.

Eno od polhograjskih potepanj, takšno za dan napornega, vznemirljivega, zanimivega in duši ter telesu prijetnega potovanja, lahko začnemo pri slikoviti cerkvici Sv. Jakob (806 m) na istoimenskem vrhu nad dolino Ločnico, kjer nam je tudi najprimernejše izhodišče. Kljub temu, da gre za najnižjega od vrhov na naši poti, se mu, glede na razgledno razkošje lahko le priklonimo in ga še dolgo, ves čas naše poti skozi vasico Topol in najprej h Polhograjski Grmadi, zremo kot postavno, vzbočeno vzpetino s cerkvenim obeliskom na vrhu. Takšnih pogledov je slovenska zemlja, predvsem ta gorata, bogata za svetopisemsko omembo.

Polhograjska Grmada (898 m) v svoji družbi najbolj izstopa zaradi drzne pojave in visokogorske imenitnosti, čeprav ji manjka dobrih sto metrov do tisočaka in je šele četrta v Polhograjcih, za Pasjo ravnjo, Toščem in Velikim Babnikom. Izročilo pravi, da sta njen prirezan vrh in rogljati greben v času Ilirskih provinc spominjala francoske vojake na nos in brado kralja Ludvika XIV. in so jo enostavno poimenovali Louis Quatorze. Posebnega ugleda je bila deležna tudi med slovito druščino »piparjev«, ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva konec 19. stoletja, saj so na njenem vrhu postavili leseno kočico, o kateri pa danes ni več nikakršnega sledu. Zato pa je še danes njen vrh lep razgledni balkon, od koder se vidi »pol slovenske zemlje (piparji)«, v res lepem vremenu pa, se mi zdi, tudi veliko več.

Z Grmade se spustimo na Gonte (kmetija odprtih vrat) in se zagrizemo v zahodni bok Tošča (1021 m) in na njegov vrh, ki je v grebenu nad Ločnico in Božno najvišji, vendar nas za tako visokostne razglede prikrajša, zaraščen in ves v gozdnatem izbruhu, zato pa nas že sestopanje k Sv. Jedrti in naprej v razpotegnjeno vasico Selo nagradi z lepimi pogledi na zahodno valovje polhograjskih hribov. Komur od tod ne bo predaleč mimo Črnega vrha na Pasjo ravan (1029) bo sestavil zanimiv polhograjski venec, kakršnega se bo z veseljem spominjal predvsem v dneh, ki prihajajo, v dneh, ko nam bo morda predaleč celo k Polhograjcem, kaj šele k visokim goram s severnega in zahodnega obzorja.

Kljub obilni literaturi namigujem na knjigo Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000), izmed zemljevidov pa največ velja Polhograjsko hribovje in Šmarna gora 1: 25.000.

Mitja Košir

eXTReMe Tracker