Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 18.11.08

Iz sten okoli Graza

Rotewand, foto: Boris Strmšek

torek, 18. november 2008, ob 00:00, Tomaž Jakofčič, ogledov: 4627

Ob vse krajših dnevih in malo novicah lahko rečemo kaj na temo perspektive slovenskega alpinizma

Razmišljanje

Vse krajši jesenski dnevi so idealni za trening, športno plezanje in čvekanje. Ker novic ni veliko sem tokratno izdajo posvetil slednjemu. Glasnemu razmišljanju, ki mu lahko rečete tudi šinfanje ali pa tudi teženje... Vse pa je brez kakršnekoli škodoželjnosti, prosim!

Na spletu sem zasledil novico o podelitvi azijske kopije Zlatega cepina. Ob tem sem nostalgično pomislil na nekdaj najpomembnejšo svetovno alpinistično nagrado Zlati cepin. kakršenkoli je že bil, je bil boljši kot sedaj, ko ni nič in za marsikateri vzpon povprečen alpinist sploh ne izve. Drugo, kar mi je padlo na pamet pa je bila primerjava dogajanja v svetovnem alpinizmu in stanja pri nas.

Letos je nadvse žalostno leto za slovenski alpinizem. predvsem zaradi nesreč dveh sijajnih alpinistov, ki sta bila pomembni sili v lokomotivi slovenskega alpinizma, malo pa tudi zaradi skromne alpinstične bere v visokih gorstvih. Še vedno nas drugod po svetu cenijo kot alpinistično velesilo a razen nekaj izjem gre to predvsem na račun stare slave. Hiter prelet svetovnega spleta npr. nominacij azijskega zlatega cepina z zmagovalnim vzponom v precej oblegani Kalanki ali drugih novic npr. zadnjega francoskega vzpona v Nuptseju ali japonskega v Kametu, nam da hitro vedeti, da tudi drugi plezajo.

Že pred tem tuhtanjem sem na Kalimnosu srečal mladega francoskega alpinista Damiena s katerim smo se spoznali spomladi na Aljaski. Zapletla sva se v pogovor (tudi) o sistemu šolanja in treniranja mladih alpinistov v Franciji, kolesja katerega član je bil tudi Damien. Povedal mi je, da se na podlagi preteklih vzponov izbere ekipa, ki je v kolesju dve leti nato pa se jih prepusti lastni domišljiji in iznajdlvosti. Na Aljaski sva srečala prav odpravo mladih. skupaj z nekaj izkušenimi starejšimi francoskimi alpinisti. Odprava je pomenila zaključek dvoletnega šolskega obdobja. Poleg nekaj lažjih so opravili tudi dva vrhunska, nekajdnevna alpska vzpona, spoštljivih tehničnih težav, v ogromni steni Mt. Dickeya. Osmim akterjem teh vzponov lahko mirno priznamu, da se znajo it vrhunski alpinizem. Na vprašanje na kolikih odpravah so bili v sklopu šolanja pred tem, so me presenetili z odgovorom, da so plezali samo v Alpah. A ne smeri v Taculu temveč so pozimi ponovili veliko smeri v Grandes Jorasses, Aig Sans Nom in podobnih stenah. Prav iz istega sistema so počasi zrasli tudi sedanji top francoski alpinisti (Benoist, Glarron- Rappaz, Batoux, Clouet itd), ki z vzponi v Thalay Sagarju, Chomo Lonzu, Nuptseju..., že sodijo med najboljše na svetu.

V bistvu naš sistem niti ni tako zelo drugačen, imamo redne vsakoletne tabore v Alpah in imamo vsakoletne odprave perspektivnih himalajskih alpinistov. Kaj je torej narobe? Če pogledamo spisek udeležencev zadnjega tabora v Chamonixu bomo samo tri udeležence (od dvanajstih) našli na seznamu članov letošnje kadrovske odprave na Tukuche peak (6920 m). To je skregano z vsakim optimizmom v bodoče vrhunstvo. Nekaj, prav najbolj perspektivnih mladcev, si je našlo mesto v drugih, samoorganiziranih odpravah, npr. Lindič z briljantnim vzponom v K7.

Glavni vzrok za slabo udeležbo je verjetno (bi moral povedat kateri od udeležencev tabora...) v neatraktivnosti ciljev kadrovskih odprav. Odpravarski slog po normalni smeri na srednje visok himalajski punkelj kot je Satopanth (7075 m) ali podobno, v današnjih časih ne bo niti slučajno pritegnil malo bolj izkušenega in nabrušenega mladca, ki hoče predvsem plezati. Take odprave (in tudi zahtevnejše) so dandanes domena komercialnih vodniških odprav, katere člani so popolni turisti, ki so si zaželeli malo drugačnega dopusta. Peljati na tak hrib kadrovsko odpravo v kateri večina članov nima spodobnih izkušenj iz zimskih Alp (kot je z izjemami letošnja odprava) pa je tudi metanje denarja skozi okno. Ob tem, da se še vedno najde dovolj izkušenih alpinistov, ki bi ta denar s pridom uporabili za boljše cilje.

Naj mi tokratni udeleženci ne zamerijo, niso prav nič krivi v tej zgodbi. Oni so, tako kot že velika množica članov preteklih kadrovskih odprav, izkoristili priliko za lep izlet. Za večino njih, tako govori preprosta statistika preteklih kadrovskih odprav, je bila to prva in zadnja resnejša odprava. Morda bo kdo rekel, da je treba poslati ljudi gor, da se vidi kdo je iz pravega testa. Mislim, da obstaja cenejši način iskanja alpinističnih talentov. Osip med zmagovalci težke zimske smeri v Alpah bo na Satopanthu ali Tukuche Piku precej manjši kot obratno. Tudi temu, poleg zdrave pameti, pritrjuje statistika.

V danšnjem času, ko se človek zjutraj usede za računalnik in zvečer bo imel organizirano himalasjko odpravo, ni potrebno več mladcem prikazovati klasičnih odprav na sorazmerno nizke himalajske vrhove. Potrebno jim je pomagati pridobiti potrebne izkušnje v Alpah in nato tehnično dovolj spodobni ekipi ponuditi tehnično in vsestransko atraktivno odpravo v zahtevno visoko gorstvo z zahtevnejšo logistiko in različnimi cilji. Če ekipe z zadostno podlago ni, naj odprave pač ne bo in denar naj gre drugam. Sistem torej je, le modificirati ga je potrebno.

Nekaj tudi iz gora

Boris Strmšek in Luka Roter sta v Rotewand nad Grazom preplezala Weg der alten Manner (VII-/VI+, V, 200 m). Sicer je Strmi povedal, da v tem času člani AAO Kozjak veliko plezajo v stenah okoli Graza.

Sam je v zadnjem mesecu preplezal še pet podobnih smeri. »Ko ni druge«, pravi, »tudi tukaj ni tako slabo, smeri je dovolj, lahke in težke, dobro opremljene, dolžine od 150 do 300 metrov. Kvaliteta skale je na nivoju ... Lahko bi se reklo, da smeri lepo vijugajo med travnatimi strminami. Vstop večine smeri je označen z imenom. Ob tem, da v stenah najdemo tudi sorodnico naše velikonočnice, avriklja je spomladi tudi vse polno sviščev, kozorogi pa so tukaj stalni prebivalci. Plezajo preko sten in se čudijo plezalcem, ki se tam matrajo. Skratka, splača se kdaj oglasit na avstrijskem Štajerskem. Iz Maribora je do tja 100 do 120 km.”

Grega Lačen in Eva Golob sta lep dan izkoristila za plezanje in prav presenetila z izbiro. Grega si je tokrat zaželel preplezati južno steno Pece. Grela sta se v Mežiški smeri z direktno vstopno varianto (VI/V, 200 m). Stena je bila suha, plezala sta v kratkih rokavih.

8c
Jure Bečan se je v Mišji peči zavihtel preko svoje prve smeri z oceno 8c. Ta čast je pripadla smeri Corrida (8c) Smer je megalomanski podaljšek sicer zelo obiskane smeri Rodeo (7a). 

Srečno!
Tomaž Jakofčič

Oznake: ALP, AN, PLE

Komentiraj (6):

Miha Noč, sreda, 19. november 2008, ob 09:20

Tomaž, ne vem če se lahko strinjam s tvojim razmišljanjem. V alpinizmu se je že pokazalo, da so bili plezalci, ki so v Alpah plezali "čudeže", te isti plezalci so v Himaliji na višini popolnoma odpovedali. Zato mislim, da je ena odprava na lažji himalajski vrh zelo primerna za vse, ki mislijo osvajat visoke stene osemtisočakov. Le tako se človek spozna z višino in vidi kako se na njo odziva. Poleg tega velika večina starih mačkov pravi, da od prve odprave nimaš veliko. Ravno zato ker se privajaš in učiš preživetja v takem okolju. Naprej gre lažje. Mogoče je problem ravno v tej miselnosti, da se je treba takoj zapoditi v steno, kar pa brez izkušenj verjetno ni ravno pot do uspeha.
Tudi v domačih gorah je pred "sedmico" še kaj prej.
Problematiko bi lahko razširili tudi na komercializiranje alpinizma. V govoricah lahko zasledimo, da ponekod mladi tečajniki plezajo oz. se učijo za denar. Torej je alpinizem postal čisto gorsko vodništvo. V očeh mladega tečajnika to izgleda takole: če hočem plezat moram plačat. To pa je še ena velika razlika med starimi mački alpinizma in sedanjimi alpinisti. Če se že hočete primerjati z legendami jih imejte za zgled tudi v tem smislu. S takim načinom nabiranja izkušenj sigurno ne boste kalili dobrih alpinistov.

Lep pozdrav Miha Noč

Matej Klednik, sreda, 19. november 2008, ob 10:18

Samo razmišljanje Toamaža je dokaj konstruktivno, vendar bi morali stari mački potem večkrat plezati tudi s tistimi ki so že prešli obdobje tečajnika in se postavljajo na svoje noge, kar pa pogosto ni ravno običaj in res zgleda da moraš plačati tečaj, da se lahko z nekom navežeš na štrik.

Mogoče pa tiči maček v žaklju čisto drugje, in ima nekdo bolj apetite nad denarjem ki ga KA oz. PZS nameni za to odpravo. Kajti nerealno je pričakovati da bi vsi člani odprave bili 100% uspešni in se zdi to nekomu hitro metanje denarja skozi okno.

Je pa rest tudi, da obstajajo cenejše destinacije kjer je mogoče okusiti višino, npr. Kirgizija, kjer imaš mnogo možnosti, cena je pa približno 1500€ kolikor so letos morali prispevati sami člani. Torej bi s takimi destinacijami prihranili denarja za ostale odprave in tudi sami člani bi imeli manjši zalogaj za odpravo.

LP Matej - Registriral se je nepošteno, z napačnimi podatki!?

Tomaž Jakofčič, sreda, 19. november 2008, ob 17:27

Sem okleval ali naj pišem odgovore ali ne. Predvsem ker se mi zdi, da sem prav vse ob kar se Miha in Karli spotikata, napisal v samem sestavku, če ne drugače pa med vrsticami.

Miha, govoriš o postopnosti, tudi jaz. Le da »tvoja« pot vodi prvo na lahko in visoko goro in šele potem v resno plezarijo? V to me ne bo nihče prepričal. In tudi v tvojem odgovoru se nahaja prava resnica. Govoriš o starih mačkih. Če se človek malo bolj poglobi v zgodovino slovenskega alpinizma ali prebere kako knjigo iz malo drugih časov, npr. Stene mojega življenja od Toneta Škarje, bo videl kako je potekala alpinistična pot, katera je Slovence pripeljala do tja kjer je (bil). Fantje so preden so povohali redek himalajski zrak, preplezali nešteto težkih smeri pri nas in Zahodnih Alpah, če se je le dalo pozimi. Prav Zahodne Alpe so bile glavni poligon in vstopnica za odprave. Delež izbranih fantov, ki niso prenašali višine, je bil zanemarljiv. In »copy- paste«: ».Osip med zmagovalci težke zimske smeri v Alpah bo na Satopanthu ali Tukuche Piku precej manjši kot obratno.”

Včasih so bili fantje prisiljeni se držati pravilne poti. Danes je alpinizem postal “instant”, če lahko izraz vzamem iz prijateljevih ust. Himalajo ali druga elitna alpinističa igrišča lahko obišče vsakdo, brez velikega truda in to je, kot sem že rekel, eden od glavnih razlogov za današnje stanje.

In govorjenje o neki komercializaciji alpinizma. Ne vem ali je to letelo na večino slovenskih alpinističnih odsekov, ki računajo alpinistične šole ali na gorsko vodništvo? Sam sem tudi gorski vodnik in v gore vodim ljudi, ki mi plačajo zato, da jih varno pripeljem gor in dol, da jih kaj naučim, da lahko uživajo povsem brez skrbi. Veliko se vozim naokoli zato delam pogoste servise na avtomobilu. Mehaniku zato pošteno plačam. Prešvicane majice in gate operem v stroju, ki se vsake toliko pokvari. Popravi ga serviser, ki že zato, da pozvoni na mojem zvoncu mastno računa. Od jeze grem v bife kjer mi prinesejo pir, ki je trikrat dražji od tistega v trgovini zato, ker mi ga je nekdo odprl in postavil na mizo. Ko bom imel povsem znucana kolena se bom moral lotiti potapljanja, Tinca pa štrikanja. Za tečaje bova plačala precej več kot današnji tečajci plačujejo na alpinistični šoli. Ne vem, Miha, kje živiš, da se tem stvarem ogneš?

Karli, rešitev tvoje bojazni, da kdo voha denar s KAja pa je kot na dlani. Sedanji KA se izteka mandat in vsakdo bo vesel dobrega alpinista z voljo do dela v Komisiji za alpinizem ali njenih podkomisijah. Ali je bolje zgolj opravljati?

Srečno!
Tomaž Jakofčič

Tomaž Jakofčič, sreda, 19. november 2008, ob 21:46

Ravno sva govorila s Karlijem, ki je cel dan plezal v Črnem Kalu. Tam res še ni spletne kavarne kakor vem...

Blaž Grapar, četrtek, 20. november 2008, ob 08:56

Vse bolj se mi zdi, da k razvoju vrhunskega alpinista kadrovanje in spodbujanje AOjev ter KAjev še najmanj prispeva. Se mi zdi, da so ti temelji postavljeni že nekje prej...v odraščanju.

Če se malo zamislim o naših vrhunskih alpinistih, ki jih malo bolje poznam, se mi zazdi, da so tisto reč že imeli nekje v sebi. S tisto željo po odkrivanju nekoristnega so začeli plezati in iskali pot do uresničitve svojih želja. Morda se v tej egoistični besedni zvezi "svoja želja" skriva skrivnost do ideala alpinizma.

Noben denar iz KAja, PZSja in AOja ne bo napravil vrhunskega alpinista. Kvečjemu ga bo naredil še bolj "instant". Noben denar ne bo napravil mladega alpinista bolj odločnega in motiviranega. Le-to pa je po mojem bistvo do uspeha v težkih alpinističnih podvigih.

Se pravi, da se mi zdi bolj smiselno vprašanje kako dvigniti motivacijo in inovativne želje mladih in nadebudnih alpinistov.

Andrej Kecman, četrtek, 20. november 2008, ob 11:13

Moje mnenje je, da je pot KA in tudi KOTG, ki organizira tabore v Franciji, ali kadrovske odprave kamorkoli že, zelo koristne, ker mladcem preprečijo odkrivanje mrzle vode(ORGANIZACIJA, AKLIMATIZACIJA, STIL, POTREBNA OPREMA,...). Košta pa, Bog pomagaj. Očitki, da nekdo s tem služi, se mi pa zdi, da niso ravno na mestu, saj ima vsakdo, ki ima voljo do dela in energijo voditi mladce naokoli, IN PRIMERNE IZKUŠNJE, možnost se priklopiti na korito", ki nosi zlata jajca".

eXTReMe Tracker