Gorniška potepanja: Naslednjih nekaj ur smo se radovedno spogledovali. Seveda vedno z varne razdalje. Ko sva midva počivala na Cesarju, se je sprehajal po Konjski planini, ob gaženju na Činkelman se je elegantno vzpenjal na koto 2092 m in ko sva na vrh odšla še midva, je malo pred nama sestopil na Konjsko sedlo.
O jezeru, gamsu in smeteh
V začetku novembra je v Krmi nastalo jezero. Sicer ni največje, ne najlepše in tudi odteklo bo (če že ni), a vendar se je tura začela malo drugače. Do Garaž sva morala poiskati »obvoz«. Našla sva ga v gozdu na levi strani »velike luže«in srečno prispela do označene poti. Škoda, da nisva imela s seboj kanuja, ker bi si lahko namesto pešačenja omislila slalom na mirnih vodah. Vratca (beri drevesa) so bila že postavljena pa tudi oznake, kje bo potekala »proga«, je nekdo narisal. Markacije so še gledale iz vode …
Tudi v nadaljevanju sva imela kar precej opraviti z vodo. Skozi Krmo seveda nisva šla prvič, a toliko vode, kot je je bilo tokrat, še nisva imela priložnosti opazovati. Do začetka vzpona je bilo treba kar nekajkrat preskočiti potok, ki pa seveda »deluje« samo ob močnem deževju in nekaj dni po njem. Nad Vrtačo sva stopila na prvi sneg, ki je z višino pridobival veljavo. Pri novem stanu je bilo že vse skupaj podobno gaženju, a hudega nama ni bilo. Vzpenjanje ob pogledih na okoliške vrhove, ki so s prvo večjo pošiljko snega oznanjali prihajajočo zimo, nama ni povzročalo težav. Pred sabo sva zagledala Činkelman, ponosni stolp Cesarja in prepadni pomol Kurice. Cilj je bil v trenutku določen. Na teh vrhovih v snegu še nisva bila.
Strma grapa naju je pripeljala do izravnave pod Konjskim sedlom. Že pred njim sva zapustila označeno pot, poiskala prehod med rušjem in se po zmerno strmem pobočju povzpela na Kurico (2028 m), ki v Krmo pada s strmo steno, na drugi strani pa je »samo« travnat (snežen) pomol, prekinjen z zaplatami rušja.
Prečila sva do sedla pod Cesarjem (2098 m). Vzpon nanj je bil malo težji, pogled v Krmo pa še bolj vrtoglav kot s Kurice. Izpostavljeni greben proti Činkelmanu (2124 m), ki sva ga v suhi skali in obratni smeri spoznala pred leti, naju v jesenskem snegu ni prepričal. Sestopila sva na Konjsko planino in se po grapi med najvišjima vršičema Činkelmana povzpela nanj. S sedla pod njim naju je povabil še ne imenovani vrh (na zemljevidu je označena samo kota 2092 m), ki na zahodni strani zapira Konjsko planino. Čudno, da nima imena, saj je zelo izrazit in obsežen. Midva mu rečeva kar »Vrh nad Konjsko planino«. Izvirno sicer ni, ime pa vendarle je. Z njega sva sestopila na Konjsko sedlo, kjer je veliko križišče označenih poti. Naju je bližajoči se mrak opozoril, da je najbolje izbrati tisto, ki vodi v Krmo …
Še beseda ali dve o najinem sopotniku. Že med vzpenjanjem na Cesarja, naju je z grebena proti Činkelmanu opazoval gams. Naslednjih nekaj ur smo se radovedno spogledovali. Seveda vedno z varne razdalje. Ko sva midva počivala na Cesarju, se je sprehajal po Konjski planini, ob gaženju na Činkelman se je elegantno vzpenjal na koto 2092 m in ko sva na vrh odšla še midva, je malo pred nama sestopil na Konjsko sedlo. Zadnjič smo se videli, ko je z rušnatega slemena pod Kurico gledal za nama. Sestopila sva v noč, on pa je ostal v svojem raju. Oprosti, ker sva vdrla vanj. V prihajajoči noči bo spet samo tvoj.
Zaključek vsakega najinega potepanja je veder in vesel. Tokrat ni bilo tako. Zadnja leta ne hodiva veliko po obljudenih poteh, zato sva mislila, da so časi, ko se je smetilo po gorah, že minili. Žal ni tako! Ob sestopu v Krmo sva spet pobirala smeti! Pločevinke, plastenke, vrečke in vsakršno embalažo od čokolad, bonbonov in drugih dobrot domače in tuje proizvodnje. Cigaretnih ogorkov, ki ležijo po tleh, pa rajši niti ne omenjam. Sploh nama ni jasno, kako lahko kdorkoli (in očitno jih ni malo) »uživa v čistem gorskem zraku« s prižgano cigareto v ustih, nato pa mirne vesti vrže ogorek na tla.
Razmišljava, kako bi tem nespodobnim pohodnikom dopovedala, da se to preprosto ne dela. Morda je to še ena od stvari, za katero bi morala bolje kot doslej poskrbeti naša krovna organizacija. Predvsem z vzgojo mladine. Namesto brezplodnih in neumnih predpisov o imenu in dejavnosti obiskovalcev gora bi bilo veliko pametneje, če bi se gospodje na vodilnih položajih začeli ukvarjati s precej bolj resnimi vprašanji, ki se bodo še kako dotikala tudi zanamcev. Varstvo gorske narave je najpomembnejše od teh, a nikakor ni edino. Kaj bo z zavarovanjem v primeru nesreč? Z izginjanjem poti v sredogorju? S hrupnimi veselicami sredi gora? Ko ne bo več kaj uničiti z mehanizacijo in onesnažiti s smetmi, bo popolnoma vseeno, kako se bo kdo imenoval!
Midva bova še naprej pobirala smeti ob poteh, a se zavedava, da to ni rešitev. S tem ne bova spremenila grdih razvad. Vprašanja ostajajo … Ali se res ne da odnesti svojih smeti v dolino?! Ali je res tako zelo težko pospraviti za sabo ostanke, ki tehtajo zanemarljivo malo v primerjavi s tistim, kar so ti brezvestni obiskovalci gora prinesli navzgor?! Vrag naj vzame takšne ljudi!!!