Franci Savenc 16.11.2008 06:30 2016 0

Kangčendzenga Gora usode

Nazadnje pa se je že precej dlje iznad nedoločne sivine dvignila bela gmota nedoločljive oblike, še najbolj podobna ogromnemu kumulusu. Privid? Bila je

Po trdi »vajeniški« in ustvarjalni »mojstrski« dobi v domačih in tujih gorah je Tone Škarja uspešno posegel po himalajskih lovorikah in pomagal Sloveniji k ugledu alpinistične velesile. Udeležil se je enaindvajsetih himalajskih odprav in ogledniških pohodov, večine kot vodja, in zabeležil svojo gorniško pot v sedmih knjigah in vrsti delno potopisnih delno idejnih in realistično ocenjevalnih člankov. Tudi ta knjiga, daleč od namigovanja na »polbogove v herojski borbi z goro«, je zgled gorniškega realizma. Vešče in domala umetniško napisana je trezen in izjemno nazoren prikaz himalajskih privlačnosti in osornosti, usodnih zasukov in bleščečih uspehov, človeške poniglavosti in muhavosti – in seveda zavzetosti in askeze in krhkosti. Šestdeset Slovencev je garalo po labirintih Kangčendzenge in iskalo pot k njenim vrhovom, mnogi od njih so v navalu mladostnega zagona že prestopili usodno črto, trije prav na tej »gori, ki ne vrača svojih žrtev«, kot pravi avtor. Tudi domačini so samo ljudje, ali predvsem ljudje, koleriki in sangviniki, polni vročih želja, kot »Lepa Vida« bi se radi izkopali iz svoje preklete garaške obrobnosti. Ne vedo za pasti in temne plati bogatega in navidezno preskrbljenega zahodnjaškega življenja, malikujejo podobo, ki jo prinašajo odpravarji. Sredi tega človeškega okvira se dviga donebesna gora, trda in mrzla, ena najhujših lepotic zemeljske krogle, gora, ki hkrati nagrajuje in si jemlje krvni davek, zapeljiva in pogubna kot starogrška sirena. A tu ni umika. Izziv je premočan. »Raje en dan lev kot vse življenje ovca!« si prišepetava viharniška mladost.

Stanko Klinar

Vabimo vas na predstavitev knjige

Založba DIDAKTA