Janez Pikon: Struga je mrtva, suha in gluha, a ni tako, ko tako stojim v tej mogočni grapi, slišim le tišino, ki se pretaka. Opaziti je, da se voda le tu in tam prikaže na površju, ki hip zatem smukne nazaj v brezno, ko nižje izbruhne v besu in uničenju. 
Varljiva v svoji ponižnosti in dobrikanju, težko si jo je predstavljati kot furijo, ki se lahko že naslednji hip razbesni. Ozreti se je treba samo okrog sedaj po suhi vendar strmi strugi, da se prepričamo, česa je sposobna. Vsi tisti globoko vrezani bregovi so njeno delo. Ob nalivih, ko pobesni, se brez sramu predstavi v tem svojem divjanju po strugi. Spomini na njena besnenja in jezo so številni. Najbolj zanimiv je kotel, ki ga je izdolbla v svojem zgornjem toku, tam, kjer se kot slap požene preko visoke odsekane stene v močno zbrušeno strmo strugo. Tam se peni in si daje duška. Ta kotel je kot žrelo besa in uničenja. Lahko se samo čudimo, kaj vse je pripravljeno napasti in požreti. Kaj vse se najde tam, potegnjeno z bregov med divjanjem in trganjem ob strugi.
Na Uskovnici, Od Ogradov do Mišeljskega Konca, Bohinjsko jezero
Z Uskovnice pod Pšincem v smeri Čiprja se vije označena planinska pot, ki vodi pod Slemenom in Toscem na planino Velo polje in naprej v gore. Med potjo je ob stezi opaziti manjši potoček, ki kar vabi k počitku in požirku s studenca. Dve skodelici na veji kar kličeta k zaužitju z bistrega potočka, katerega izvir je višje pod skalnato pečino Mesnove glave.
Spustim se nižje po sedaj suhi strugi, ki se ob večjem deževju in nalivih hitro napolni in v trenutku spremeni svoj mirni in ponižni obraz, predvsem spomladansko taljenje snega še bolj podkrepi dejavnost potoka, ki je dobilo ime že davno v preteklosti po lastniku Zatrepa, rovta nad Dolino Voje. Vodolnjekov studenec (st'denc) je ime potoku, ki vso svojo pot od izvira strmo teče, skoraj pada v Dolino Voje (takrat je steza Uskovnica - Dolina Voje neprehodna), šele potem se počasi umiri in nadaljuje mirneje svojo pot.
Pr' anmo stdenc se j' dol usedou pa mau pomaljčov, potle 'j šou pa na štant. S kotliča j' pa skoz belj voda vreva. Ravbšic je samo ustou pa koj damu j' šou. (Marija Cvetek, Naš voča so včas zapodval, Bohinjske pravljojce).
Janez Pikon