Je sonce luč prižgalo na vrhove ... (Bilten 100 let PD Tržič) - Filip Bence
Povsem po naključju sem prve alpinistične korake ali tako imenovani prvi vzpon po smeri naredil pred štirimi desetletji. Moje življenje je pravzaprav povezano z gorami že v genih, po stari mami in mami, ki sta poletja preživljali na planinah kot planšarici, kjer sem se tudi sam več kot desetletje kalil ob paši živine. Te izkušnje so mi velikokrat koristile in me reševale iz težkih trenutkov v plezalni steni.
V gore, v stene nisem zašel zaradi časti in slave, ampak zaradi odkrivanja skritih predelov, grap, kamor mi je kot otroku velikokrat segel pogled. Nič kolikokrat sem opazoval gamse, kako spretno so našli prehode tam, kjer je videti nemogoče. Tudi lepe cvetlice, predvsem planike, sem opazil tam, kamor je bilo priti skoraj nemogoče. Tudi stene in turni doma, okoli hiše, so se mi zdeli skrivnostno nedostopni, kipeči v nebo.
Komaj sem čakal, da sem se zaposlil in zaslužil denar za avtobus, da bi šel od blizu pogledat gore, ki sem jih tam daleč videl z grebena Košute. Življenje brez gora mi je bilo prazno. Vedno sem si želel biti nekje v višavah. Kaj kmalu sem se kar sam podal v raziskovanje in se napotil na Triglav. Žal mi ni uspelo zaradi nevihte in težke Bambergove poti, po kateri sem se tudi vrnil s Plemenic. Razočaran, utrujen in moker sem se vrnil domov. Slaba volja je splahnela z lepim vremenom in z branjem planinske literature, kolikor mi jo je bilo moč dobiti.
Naenkrat se mi je ponudila priložnost, da grem s sodelavcem iz tovarne na Storžič. In to kar čez steno. Izvedel sem, da nas bo šlo več. In odločil sem se poizkusiti. Uspelo nam je. Začele so me zanimati težje in bolj navpične stene, kot je Kramarjeva smer. Na srečo so mi pomagali Rožičevi fantje in mi posodili opremo, ki je bila potrebna, za moje skromne dohodke pa predraga, da bi si jo lahko kupil. Plezanje me je potegnilo, spoznal sem, da je to tisto, kar si želim, za kar sem pripravljen porabiti ves prosti čas in tudi skromne dohodke.
Že prvo leto (pred štirimi desetletji) sem, v navezi seveda, ponovil skoraj vse smeri v Storžiču in tudi že prvič sestopil po Kramarjevi smeri, kar mi je potem postalo nekaj normalnega. Drugo leto sem malo manj plezal, želel sem odkriti še drugo adrenalinsko dejavnost, to je padalstvo.
O alpinizmu sva se veliko pogovarjala z Rikom Salbergerjem - Rikotom. Povedal mi je in odkril še tisto plat alpinizma, ki mi še ni bila znana. Spoznal sem, da so gore veliko več kot gole skale. Žal je Riko naslednji dan po najinem pogovoru, 28. septembra 1969, za vedno ostal v osrčju gora in sten. Njegove besede so mi še bolj sedle v dušo. Kljub krutemu spoznanju, da so gore tudi usodne, sem razmišljal, da to ni njihova krutost, ampak da si vzamejo tiste, ki jih imajo rade.
Po vojaščini je bila pred mano ena sama pot - alpinizem. Žal sem spoznal še eno kru¬tost, zavist. Nisem se preveč oziral nanjo, ampak sem plezal, plezal.
Prišli so prvi izbori za odprave. Kljub nekaterim nasprotovanjem mi je bilo dano doživeti več kot deset odprav po svetu. Nisem hodil le zaradi vrhov, rad sem potoval in spoznaval življenje ljudi. Občudoval sem ljudi in naravo. Domov sem vedno znova prihajal duhovno bogatejši. To pa je tisto najvrednejše, za kar človek porabi energijo, voljo in čas. Tega bogastva ne more vzeti nihče.
Dano mi je bilo še nekaj: soliranje. Spoznal sem, da je to tisti najbolj pristen stik z na¬ravo in s samim seboj. Z vedno novimi izkušnjami in doživetji sem se dograjeval. Prav poseben občutek, izziv je v šolo prvenstvenih smereh plezati tam, kjer še nihče pred mano ni prišel na vrh stene. Tega ni mogoče povedati, treba je doživeti. Nikoli mi ni bilo pod čast večkrat ponoviti iste smeri ali poti, tudi nekajkrat na dan, če je bila volja, moč in čas. Čeprav sem šel po Kramarjevi smeri par stokrat gor in dol, mi je ta smer še vedno lep cilj. Vse to počnem zaradi telesne in duhovne sprostitve.
Tudi za nesreče, ki so se zgodile meni in okrog mene, sem zmeraj našel tolažbo in smisel v gorah. Skratka, ne znam si predstavljati svojega življenja brez gora. Dale so mi največje bogastvo, čudovit način življenja, ki ga je vredno živeti.