Tone Wraber: Draga in spoštovana planinska družina, ...
napisal je Kugy v svoji prvi knjigi »Iz mojega življenja v gorah«: Vedno bi ponavljal: spominjajte se tistih, ki so se pred vami veselili v gorah. To naj ne bo le srčna stvar. Spomnimo se jih zaradi hvaležnosti. Ne pozabite, da stojite (…) na njihovih ramenih.
Mislim, da je tudi naše današnje srečanje v skladu s tem Kugyjevim naročilom. Spominjamo se dr. Henrika Tume in dr. Viktorja Vovka. Prvega seveda nisem poznal, drugega pa sem in mi je zato v zadoščenje in čast, da smem spregovoriti o njem.
Dr. Viktor Vovk, rojen 19. 2. 1893 v Trstu, je bil ustanovitelj Planinskega društva Koper, kar se je zgodilo 3. marca 1949, pred 59 leti. Kar deset let, od 1949 do 1957 ter v letu 1960 je bil njegov predsednik, potem do smrti njegov častni predsednik. Član SPD je bil vse od leta 1911, naprej njegove tržaške podružnice, pozneje Osrednjega društva v Ljubljani oz. Planinskega društva Ljubljana-Matica, od 1949 do smrti leta 1968 pa PD Koper. Deloval pa je v še več drugih društvenih in meddruštvenih povezavah.
Bil je vztrajen planinec, katerega cilji v njegovem času, gorniško posebno dejavnem v obdobju med obema vojnama, seveda niso segali v zunajevropske gore, v Himalajo, Ande ali Afriko. Bil pa je v gorah Balkanskega polotoka, tako v Bolgariji na Pirinu in Musali, na Hrvaškem na Biokovu in Velebitu, v avstrijskih (Visoke in Nizke Ture, Lienški Dolomiti, Oeztalske Alpe) in švicarskih gorah, nič manj v italijanskih (Etna, Ligurske Alpe, Bernina, Dolomiti). Odlično je poznal slovenski gorski svet. V času svojega bivanja v Ljubljani se je tako rekoč »za kosilo« odpravil od delovne mize na Šmarno Goro (kar tedaj vendarle ni bilo tako blizu kot danes) in se po nekaj urah vrnil k delu. V svojih pismih, mi je, v spominih, omenjal, kje vse je hodil v Julijskih Alpah, tokraj in onkraj meje. Bil je res odličen poznavalec slovenskega gorskega sveta, ki ga je spoznaval poleti in pozimi, saj je bil tudi smučar.
Kako sem ga spoznal? Planinski vestnik sem sistematično prebiral že kot dijak, vse od njegovega prvega letnika naprej. Prihajal je v naš dom in tako sem ga kot pisca odkril takoj po objavi njegovega prvega članka o Slavniku leta 1958, ki me je zelo zanimal, saj sem bil na Slavniku že tri leta prej. Leto pozneje je izšel njegov spis o izvoru imena gore Grossvenediger v Visokih Turah, nadvse značilen za njegov način pisanja, s številnimi podčrtnimi opombami in odličnim poznavanjem zadevne literature. V arhivu PD Koper je ohranjena dragocena korespondenca med dr. Vovkom in uglednim dolgoletnim Vestnikovim urednikom slavistom prof. Tinetom Orlom. Priča nam o razmišljanju tako pisca kot urednika in o tem, da je urednik uspešen takrat, kadar zna pohvaliti, spodbujati, prositi ali po potrebi tudi grajati. Leta 1960 sta se začela Vovkova pisna niza, ki sta mu zagotovila trajen ugled med našimi gorniškimi pisci. To so bili spisi v mnogih nadaljevanjih, najprej o Karnijskih Alpah (1960-1965), nato še o njihovem prigorju (1966-1968). Zadnje je izšlo v isti (decembrski) številki kot urednikov nekrolog. Njegovo pisanje ni priročniško, nabito s tehničnimi podatki, npr. o trajanju hoje od kraja do kraja, temveč preplet besed o gorah, zgodovini njihovega odkrivanja in ljudeh, ki so se vzpenjali nanje, spominov na lastna doživetja, opomb o rastlinah, živalih, kamninah, planinskih kočah, jezikovnih utrinkov in mnogih podčrtnih dopolnil in sklicevanj na literaturo. Polno je iskrene, prepričane ljubezni do gora, domačih še posebej, in njihovega imenstva, ki na zahodu in severu, onkraj političnih meja, vedno bolj umira. Njegov jezik je skrben, bogat, prekipevajoče navdušujoč, na trenutke malce starinski. Dr. Vovk je znal vrhunsko povezovati lastne izkušnje z nadvse širokim razgledom po literaturi.
V 60-ih letih in tudi že poprej in pozneje sem mnogo zahajal v Koper, kjer je bila rojena moja mama in v njem živela moja teta, profesorica slovenščine na koprski gimnaziji. Od nje sem izvedel, da živi dr. Vovk v Kopru, na Jenkovi ulici v Semedeli, pa sem ga poiskal. Srečala sva se že kar na ulici pred hišo, v kateri je stanoval in imel lep razgled na Alpe, dokler ga niso zakrile nove stavbe. Čeprav je bila med nama starostna razlika 45 let, sva se, mladi zagnanec in uglajeni gospod, hitro ujela in si začela dopisovati. Posojal mi je furlanske planinske revije in zbornike, v katerih so bili objavljeni tudi zame zanimivi botanični članki. Rad je sprejemal opise mojih in obujal spomine na svoje poti po gorskem svetu. Žal je to prijateljevanje, ki sta ga krepila tako dopisovanje kot obiski pri njem doma, trajalo manj kot 4 leta, saj ga je v oktobru 1968 pretrgala dr. Vovkova smrt.
Čeprav je dr. Vovk pisno sodeloval pri Planinskem vestniku le 10 let, je s svojo plemenito in ljubeznivo osebnostjo ter vsestransko kultivirano dejavnostjo v slovenskem planinstvu zapustil trajno sled. Bil je zastopnik tistega kulturnega planinstva, ki ga danes spodriva hlastanje za kar najrazličnejšimi doživetji in tekma za športnimi dosežki. Čeprav je bilo njegovo doživljanje gora zelo osebno in globoko ponotranjeno, je mnogo prispeval tudi širši slovenski planinski srenji. V slovenskem planinstvu je organizacijsko deloval že v Ljubljani med obema vojnama, nato pa po 2. vojni kot obnovitelj planinskega društvenega dela v Postojni, predvsem pa kot njegov ustanovitelj v Kopru. Dal je pobudo za gradnjo in to vodil za kočo, pred katero smo zbrani, ter za njeno poimenovanju po svojem poklicnem in gorniškem tovarišu dr. Henriku Tumi, a so jo Koprčani tedaj menda imenovali kar Vovkova koča. Z znanjem jezikov in prijateljskimi osebnimi stiki je uspešno povezoval slovensko in furlansko planinstvo in bil v obeh smereh njun neke vrste častni konzul.
Nadvse prav je, da v letu, v katerem zaznamujemo 150-letnico rojstva dr. Juliusa Kugyja in dr. Henrika Tume, spominjamo tudi pred 40. leti umrlega dr. Viktorja Vovka. Naj svojo skromno počastitev dopolnim še s tem, kar je v zapisu ob njegovi smrti povedal Vestnikov urednik prof. Tine Orel: »Ni šel od nas praznih rok, sejal je obilo. Setev bo rodila, dolžni smo, da poskrbimo za to. Za njim pa ne bo ostala samo pisana beseda. Naj ostane tudi njegova ljubezen do domače zemlje, ki ga je vodila po naših poteh iz kraja v kraj, s hriba v hrib. Naj ostane – za čast dežele!«
Na Slavniku, 5. oktobra 2008
Tone Wraber