Delo, Pisma bralcev - Danilo Sbrizaj: PZS prepoveduje slovensko besedo
Z zanimanjem smo prebrali razmišljanja g. Silva Kristana v prispevku pod gornjim naslovom. Svoje bistvo pove šele ob koncu, ko – tako kot še nekateri drugi – poziva vodstvo PZS k odstopu, pri tem pa namerno pozablja ali spregleda sklep skupščine PZS iz l. 2007, ki je v spremembah statuta jasno opredelila poimenovanje dejavnosti PZS in njenih članov kot planinska in planinec, in statut PZS ne omenja več gorništva in gornikov. V pozivu k odstopu se skriva tiha želja peščice posameznikov, ki si že vrsto let želijo propad ali vsaj razpad Planinske zveze Slovenije. Moti jih predvsem dejstvo, da se je PZS v zadnjih letih utrdila kot največja planinska organizacija v državi in uspešno izvaja svojo dejavnost na celotnem ozemlju Slovenije.
Glavni namen pričujočega odgovora je pravilna interpretacija sklepov organov PZS, saj so navedbe g. Kristana netočne in zavajajoče za širšo javnost. Poglavitni namen sprejetih sklepov je utrditev pojmovanja članov PZS kot planincev, kot posledica sprejetega novega statuta PZS, ki je bil sprejet na skupščini PZS po predhodni najširši razpravi v vseh planinskih društvih in meddruštvenih odborih, ki ga je potrdil tudi upravni organ. Kot smo večkrat poudarili, nikomur ne prepovedujemo, da se pojmuje kako drugače, ne pristajamo pa na to, da nas posamezniki spreminjajo v nekaj, kar nismo. Smo planinci in na to smo ponosni. Tako kot so taborniki z vso pravico taborniki, skavti so skavti, gasilci pa gasilci, smo planinci z vso pravico lahko planinci tudi v prihodnje. Tudi Fakulteta za šport v svojih aktih in gradivih uporablja ta naziv in ne npr. DIF ali FTK.
To pojmovanje so uporabljali že pred 116 leti, ko so ime »planinec« izbrali takrat slovensko domoljubno naravnani Slovenci, ki so ustanovili »Slovensko planinsko društvo« v funkciji združevanja planinskih podružnic in ga naslednje leto s tem imenom »Slovensko planinsko društvo« tudi uradno državno registrirali. Torej takrat so se velike osebnosti iz naše planinske zgodovine odločile za uporabo tega imena: »planinstvo, planinec«. Tudi slovenski literati Simon Gregorčič, Oton Zupančič, Fran Saleški Finžgar, Jakob Aljaž ... so dosledno uporabljali izraz planinstvo. Morda je vprašanje, zakaj Slovenci svojega planinskega društva takrat niso poimenovali »Alpsko društvo«, tako kot so to storili drugi narodi v Alpah.
V zvezi s Triglavskimi prijatelji pa bi pojasnili le to, da se je v maju 1872 v Bohinju res porodila ideja o ustanovitvi »Društva gorskih prijateljev«. Na teh osnovah se 1. maja 1872 napišejo pravila društva »Triglavski prijatelji« – »Bergfreunde von Triglav« in na pravilih zapisano »Triglav Alpverein in der Wochin«. Torej so si izbrali ime po Alpah, tako kot Nemci, Avstrijci, Italijani. Pravila so bila napisana v nemščini in zavrnjena že na prvi stopnji, zato pobuda, da bi se registrirali kot društvo in dobili za to potrebno dovoljenje, žal ni uspela.
Slovensko planinsko društvo pa je hotelo biti vseslovensko, na vseh področjih, kjer so bivali Slovenci: Primorska, Tržaška, Dolenjska, Štajerska, Koroška, Gorenjska, Goriško. Torej ne samo na območju Alp, ki se razprostirajo od Monaka do Dunaja, ampak tudi izven Alp. Tako se je utrdil termin planinstva, kot stoletna vrednota, ki je tudi danes zapisana v aktih PZS, ki jih je potrdila država (Statut PZS).
Iz vašega zapisa lahko povzamemo podcenjujoč odnos do začetnikov oz. očetov Slovenskega planinskega društva v l. 1893, ki so uvedli naše pojmovanje planinci in planinsko. Slovenski planinci sporočamo, da smo nanje še kako ponosni. Od Frana Orožna in Jakoba Aljaža do vseh drugih, ki so prispevali k razvoju slovenskega planinstva. In ob tem dvomiti o slovenski zavednosti Jakoba Aljaža, častnega člana SPD, ki je kupil vrh Triglava za slovenski narod in ga podaril Slovenskemu planinskemu društvu, ker se ni identificiral z besedo gornik temveč planinec, je pravi absurd.
Po sklepu PPZS
Danilo Sbrizaj
generalni sekretar PZS
Dvoržakova 9, Ljubljana