Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Ob Triglavu je težko uveljavljati svojo pomembnost, pa bodi visok, plečat ali prepaden. Tega ob mogočnežu, veličastnem v vseh ozirih, enostavno ne gre poskušati. Še posebej to velja za severovzhodni rob triglavskega pogorja, ki sega nad vse tri triglavske doline
... Vrata s krnico Za Cmirom, Kot in Krmo. Tam, na tem robu, v kraljevi senci, obledi njen siceršnji lesk celo ponosni Rjavini, ostalih podanikov, privlačnih in vznemirljivo lepih pa v njegovo veličanstvo Triglav zazrto oko komajda opazi. Zato pa so ti podaniki toliko bolj v čislih med tistimi gorniškimi dušami, ki jim ni do množičnega naskakovanja prvaka vseh Julijcev, ampak hočejo in tudi znajo poiskati kotičke, daleč od hrupnih množic, kotičke miru, tista skrita svetišča, kjer, kot poje Turgenjev, le tišina šepeta.
Visoka Vrbanova špica (2408 m)
Vrbanovi špici sta dve. Naša, Visoka, je dobrodušna in vabljiva, k njej v goste lahko stopi vsakdo, ki se potrudi priplezati do Staničevega doma, bodisi iz Vrat ali skozi Kot (gre za najpogosteje uporabljana pristopa), lahko pa se k tej naši, z zgodovinsko patino zaznamovani postojanki vzpnemo tudi po dolgi, vendar pokrajinsko prelepi poti iz Krme skozi prostranstva Zgornje Krme na Dovška vratca med Rjavino in Ržjo, ali pa, bolj pustolovsko nastrojeni, tja gor poiščete pot po lovskih in pastirskih sledeh skozi krnico Za Cmirom. O zgodovinski patini pa le toliko, da ima današnje udobno planinsko domovanje, ki stoji na visokem robu globoke krnice Pekel ime po prvem, znamenitem slovenskem klasičnem alpinistu Valentinu Staniču, vendar so nekoč tod zavijali drugačni nacionalistični vetrovi, saj je prva, tukaj stoječa koča nosila ime slovenstvu in materinemu jeziku odpadlega, v nemški kulturni svet vstopajočega, sicer pa uglednega ljubljanskega razumnika Karla Dežmana, Deschmann Hütte. Aljaževa odločna akcija ohranjanja slovenskega lica slovenskim goram je bila veličasten odgovor na ponemčevalne težnje, z Aljaževim domom v Vratih, s Triglavskim domom na Kredarici in z Aljaževim stolpom na vrhu Triglava, ter seveda z nadelovanjem poti okrog Triglava in povsod naokrog po slovenskih gorah.
Naša gora, Visoka Vrbanova špica, je najbolj hišna gora Staničevega doma, nekakšno razgledno sprehajanje po zaobljenem slemenu na vrh, kjer zastane dih še tako razvajenemu razgledovalcu po gorskih obzorjih. V ospredju je seveda Triglav, vendar je ta v ospredju v slehernem julijskem razgledu, zato pa z našega vrha zaznamo neko drugo razsežnost, ki mu jo daje nekakšna središčnost v vencu gora naokrog. S tega vrha vidimo, kako divje in prepadne so stene Rjavine nad Kotom in kako gladke so prostrane skalne plati južnega boka razsežnega Cmira, kamor zgoraj, po grebenu od Staničevega doma pripelje zahtevna zavarovana pot. Begunjski vrh, ki stoji tik pred nami na severnem obzorju in tam zadaj že slutimo velikane, razpostavljene med Škrlatico in Razorjem, je prav tako lahko dostopen in prav tako prvovrsten razglednik.
Vemo, da ima Visoka Vrbanova špica svojo nižjo, a zahtevnejšo sestro, Spodnjo Vrbanovo špico, priostren vrh v razbitem in prepadnem grebenu, po katerem oba vrhova povezuje zelo zahtevna zavarovana pot, ki se prične globoko na dnu Pekla, kamor pridemo po označeni poti, ki iz dna Kota pelje k Staničevem domu. Ta pot, imenovana po znamenitem gorskem vodniku iz Radovne, Lojzu Rekarju, nas kot po nebeški lestvici vodi po prepadnih policah in vrtoglavih grebenih z nižje na višjo Vrbanovo špico, vmes pa se zgodi celo, da stopimo na nekakšno ravno ploščad, ki so ji mojstri pred nami dali duhovito ime Plesišče. Vsa ta visokostna grebenska lestev se konča sproščeno, na travah oblega vrha višje in krotkejše od obeh sestra. Za zdaj, ko pozna jesen še prizanaša s svojimi zimskimi spogledovanji.
O Vrbanovih špicah boste več prebrali v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe – severni pristopi (Sidarta, 2004) in Andreja Mašere 50 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 2000), poglejte pa tudi na zemljevid Julijske Alpe – Triglav 1: 20.000.
Mitja Košir