Večer, Narava, gore in ljudje - Urška Šprogar: Besedna vojna med slovenskimi obiskovalci gora, strokovno javnostjo in tudi na spletnem forumu Planinske zveze Slovenije
Planinska zveza Slovenije je na 49. redni seji v sredo, 22. oktobra letos, sprejela naslednji sklep: Uporaba besed gornik in gorništvo znotraj Planinske zveze Slovenije ni dovoljena v uradni pisni komunikaciji med posameznimi organi, komisijami, odbori znotraj zveze in navzven, tudi do planinskih društev in medobčinskih društev, v strokovni literaturi natisnjeni v Založbi PZS, posebno ne v vzgojni, v programih usposabljanja, strokovni literaturi, ki se uporablja pri usposabljanju, in ne v načrtih usposabljanja, razpisih, različnih postopkih ali poročanjih o usposabljanju, v razpisnih gradivih, ki jih pripravljajo posamezne dejavnosti, in ne v internih razpisih, ki jih pripravljajo posamezne komisije ali odbori Planinske zveze. To velja tudi za glasila, Obvestila PZS in Planinski vestnik, razen v primerih, ko gre za brezplačne avtorske prispevke, ki so v skladu z programsko zasnovo in z uredniško politiko, ter v kakršnikoli obliki na spletnih straneh PZS. Za spoštovanje tega sklepa so odgovorni vsi funkcionarji PZS, vključno s člani predsedstva UO PZS, načelniki komisij, vodje odborov in občasnih delovnih teles, uredniki, administratorji spletnih strani, vodje tečajev in inštruktorji ter predavatelji znotraj in zunaj Planinske zveze.
Pomembna je pripadnost
Na podlagi česa se je PZS odločila za to prepoved, saj beseda gornik ni tujega izvora in je pojem planinec omejen na gorske pašnike-planine, je vprašanje, ki ga zastavljamo predsedniku zveze mag. Franciju Ekarju.
"Vsak sklep, še posebno sklep najvišjega organa, se mora uresničevati in tudi vsaj planinstvu pripadno članstvo spoštovati. To je osnovno formalnopravno določilo. O gornikih, gorništvu nimamo nobenega slabega menja, cenimo ga in spoštujemo. Za izraz in razpoznavnost tega imena so se odločili gorniški klubi, združeni v Zvezi gorniških klubov Skale. Menim, da planinci nimamo pravice vsaj ne kodeksno segati v drugo društvo ali uporabljati njihovo ime, čeprav združuje podobno misleče in gorsko usmerjene ljudi. Gre za upoštevanje imena v institucijah ali društvih, katerih člani smo, in moramo to ime vsekakor kodeksno upoštevati in spoštovati. Ne vem, ali ste se že soočili s primerom, da bi v taborniški organizaciji, društvu uporabljali ime skavt ali v skavtski ime tabornik, pa tudi na gozdovnike ne smemo pozabiti, ki so bili dosledno pripadni organizaciji. Vsak član mora imeti toliko časti, pokončnosti, da spoštuje lastno društvo, v katero se je včlanil in sprejel določbe, po katerih se mora ravnati. In enako je v športnih društvih, ko so člani razpoznavni po imenih in nazivih, ki se dosledno izvajajo. Pri tem pa v Planinski zvezi ne nasprotujemo tistim planincem, ki svoja početja v gorah poskušajo imenovati drugače predvsem z namenom, da pokažejo, da je njihovo doživljanje gora pač način njihovega življenja. S tem največkrat želijo tudi izraziti razlike v zahtevnosti svojih ciljev od ciljev množic, ki običajno ostajajo na nižjih vrhovih in položnejših poteh; turisti, alpinisti, šodrovci, planinci, gorniki ... Pred 116 leti so izbrali ime planinec slovensko domoljubno naravnani Slovenci, ki so ustanovili Slovensko planinsko društvo, v funkciji združevanja planinskih podružnic, in ga naslednje leto s tem imenom uradno, državno registrirali. Torej takrat so se velike osebnosti iz naše planinske zgodovine odločile za uporabo tega imena: planinstvo, planinec. Tudi slovenski literati Simon Gregorčič, Oton Župančič, Fran Saleški Finžgar, Jakob Aljaž in drugi so dosledno uporabljali izraz planinstvo. Slovensko planinsko društvo je hotelo biti vseslovensko, na vseh področjih, kjer so bivali Slovenci, to so Primorska, Tržaška, Dolenjska, Štajerska, Koroška, Gorenjska in Goriško. Torej ne samo na območju mogočnih Alp, ki se razprostirajo od Monaka do Dunaja, ampak tudi zunaj območja Alp. Utrdil se je terminus planinstva, kot stoletna vrednota, ki je še do danes statutarno in zakonsko zapisana v aktih PZS, potrjenih od države."
Strinjajo se vsa slovenska planinska društva
Sklep o imenu planinski, tudi planinsko, je bil sprejet na skupščini leta 2007. Statut je bil pred tem v javni razpravi po vsej Sloveniji. Tedaj so ga planinska društva soglasno sprejela. V pripravah za skupščino so bila vsa gradiva dana v obravnavo vsemu članstvu PZS, tudi v meddruštvenih odborih planinskih društev so o tem aktivno razpravljali. Zatorej kakršenkoli dvom o nekorektnosti predstavlja namerno zavajanje tudi tistih, ki bi bili lahko tudi bolj aktivni kot planinski prostovoljci, a se žal niso izkazali. In nenazadnje: tudi planinski muzej, ki je v izgradnji, si je nadel ime Slovenski planinski muzej. In v novem tritisočletju se je tudi za planinski red nekoliko spremenilo, nastajajo novi predpisi, demokratičnost, kar pomeni kulturo in disciplino, ne pa samovolje, urejena je tudi članska evidenca, za vsakega člana z imenom in priimkom in z zavarovalno polico.
"Ob teh, nam tujih kritikah o planinskih tematikah pa moramo ob letošnjih jubilejih, 150. obletnici rojstva dr. Henrika Tume in dr. Juliusa Kugyja, še posebno poudariti, da so bile največje njune vrednote in zasluge, ob njunih raziskovanjih gorstev, Alp, da sta spoštovala in upoštevala originalno etnografsko izrazoslovje, imena gora, krajev, predelov in planinstva kot takega. Posebno Tuma je bil kot član Slovenskega planinskega društva izjemno aktiven pisec v glasilu Slovenskega planinskega društva, v Planinskem vestniku, kot tudi Johannes Frischauf, raziskovalec Savinjskih Alp, ki je enako spoštoval in upošteval slovensko planinsko in planinsko-gorsko geografsko izrazoslovje," končuje Ekar.
Odzivi ljubiteljev gora, ki se ne strinjajo s sklepi vodstva PZS
Boris Strmšek, alpinist in član Akademskega planinskega društva Kozjak: "Odzivi, ki jih je sprožila zdaj že kar znamenita okrožnica, govorijo predvsem o tem, da si PZS ne more in ne sme dovoliti prepovedi rabe slovenskih besed, saj izraza planinstvo in gorništvo označujeta dejavnosti, vezane za gorski svet, po mnenju mnogih pa je beseda gorništvo celo širša in bolj primerna."
Dr. Silvo Kristan, nekdanji predstojnik Katedre za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi na Fakulteti za šport, je med drugim navedel: "Dr. V. Škerlak je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja jezikovno, etimološko in semantično pojasnil, da je izraz Slovensko planinsko društvo nastal zaradi napačnega prevoda iz nemščine. Po SSKJ izraz planina pomeni 's travo porasel svet, navadno v gorah; tak svet z bivališči za pastirje in stajami za živino'. Zagotovo pa 'planinci' ne hodijo le po 's travo poraslem svetu z bivališči za pastirje in stajami za živino'. In iz tega zornega kota je izraz planinstvo terminološko, etimološko in semantično ponesrečen. Tudi zgodovinsko ponesrečen. Nekatere razprave v preteklosti so tudi omenjale, da sta izraza planinstvo in planinarjenje hrvatizma. O tem nisem prepričan, možno pa je, saj so Hrvati prej imeli 'savez planinara' kot Slovenci in posnemanje ni izključeno. Planinski ideologi očitno tudi pozabljajo, da je dve desetletji pred ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva v Bohinju delovalo Gorsko društvo Triglavski prijatelji, ki iz političnih razlogov resda ni bilo formalno priznano, toda delovalo je. Takrat ni bilo priznano iz političnih razlogov, danes očitno ne bi bilo priznano zaradi ideološko čistunskih jezikovnih kapric, ki nimajo racionalne podlage."
V zgodovinskih besedilih beremo, da je bil Franc Kadilnik eden največjih slovenskih gornikov. Tudi o dr. Henriku Tumi beremo, da je bil ena največjih osebnosti slovenskega gorništva. Izrazi gore, gornik, gorništvo so živo prisotni v slovenskem področnem in književnem jeziku, poleg tega pa imata oba izraza, planinstvo in gorništvo, svoje pomenske odtenke. Pomenski odtenki pa so bogastvo jezika.
Odzvala sta se tudi Katedra za gorništvo, športno plezanje in aktivnosti v naravi ter njen predstojnik doc. dr. Blaž Jereb, ki je med drugim zapisal: "Naša Katedra v imenu uporablja besedo gorništvo, kar ni v skladu z zadnjo okrožnico P UO PZS in s sklepom, ki je bil sprejet na 49. redni seji P UO PZS, vsaj mi ta sklep tako razumemo, Fakulteta za šport avtomatično in neprostovoljno izključena iz sodelovanja s PZS na področjih, ki so prispevala k napredku PZS kot tudi Fakultete za šport. Menimo, da tak način izključitve, oziroma prekinitve sodelovanja ni primeren. Posebno ne zato, ker je naše dosedanje sodelovanje temeljilo na usklajevanju, gradnji in bogatitvi vsebine vzgojno-izobraževalnega dela PZS in Fakultete za šport, ne pa na pojmovanju izrazov, kot sta planinstvo in gorništvo."
Med odzivi je vsekakor zanimivo tudi mnenje uredniškega odbora najstarejše slovenske revije Planinski vestnik, ki opozarja, "da je črtanje besed gornik in gorništvo iz prispevkov neke vrste cenzura, ki si je v današnji demokratični družbi ne moremo predstavljati, še posebno ne, ker imamo v ustavi zapisano pravico do svobode govora kot eno temeljnih vrednot naše družbe". Izredno zanimivo in precej sistematsko obdelavo rabe besede gorništvo (in planinstvo) ter nekatera nasprotovanja temu je zapisal Borut Peršolja na svojem blogu, kar je vredno ogleda, saj je pravcata kronologija tovrstnih dogodkov zadnjih 15 letih.
Naj cveti tisoč cvetov!
Svet prehiteva sam sebe. Razkrajajo se države, zakoni, organizacije, firme in nastajajo nove. Tektonski premiki so stalnica, priča smo navidezno nesmiselnim pojavom, ki pa vsi sodijo v okvir sprememb zavoljo hitrih sprememb okolja, v katerem živimo. Pravijo, da je za to krivo onesnaženje, ki ga sami povzročamo. Vendar je odvržen papirček težko spraviti v povezavo z miselnimi premiki v glavah ljubiteljev narave. Pa vendar: Ali se piše kaša ali kasha? Črkarska pravda je za nami, naj živijo nove. Tematika je kot na dlani, naravoljubci bodo izbrali tematiko, kakršni sta lovstvo in planinstvo. Povsod je priložnost za razgradnjo starega in cvetenje novega. Zanimivo in značilno pa je to, da gredo vsi procesi po istem kopitu. Če planinstvo karikiramo s pomočjo lovstva, potem se nam obeta borba za planinske revirje, v katerih gospodarijo planinske družine in skrbijo za planince. Kot lovci divjad streljajo, kmetje ovce strižejo, tako bodo planinske družine planince obirale. Razprava o tem, kdo ima pravico obirati planince, ali planinske družine ali pa lastniki posestev, po katerih so speljane planinske poti, se bo šele razvnela, vzorci so podani. V ta namen je najprej treba ustanoviti planinske družine in jih primerno poimenovati, že padajo tudi predlogi: planinci, reševalci, gorniki, piparji, skalaši ...
Temu sledi borba za planinske revirje-območja, temu primerna zakonodaja in obiranje bosta bolj učinkovito in pravično porazdeljena. Saj vemo, da so bili lovci prvi planinci ali gorniki - ali kar je še tega. Zakaj se ne bi od njih učili.
Slovenska planinska zveza ima pri tem veliko prednost v tradiciji in članstvu, vendar je to ob primerni politiki, kapitalu in organizaciji mogoče nadoknaditi, jo razbiti in pustiti, da cveti tisoč cvetov. Že stari Rimljani so trdili: Deli in vladaj! V našem primeru se sprašujemo, kdo bo vladal, če se že sami tako vztrajno in navdušeno delimo. (Analogija s pokrajinami je naključna). Cilj in rezultat je jasen: Iz navidezno nekoristnega gorskega, planinskega sveta narediti dobičkonosen posel. V ta namen pa je črkovna pravda kot nalašč, da se požene medijska mašinerija in uveljavi demokratična volja potencialnih obirancev.
In kje je zdaj odvrženi papirček? Ta se kaže v svetovnih turbulencah, vojnah, krizah, v našem videnju sveta in samega sebe, to je vrtinec, ki nas nese v neznano, v razgradnjo samih sebe.
Urška Šprogar